Jedro

Kaznivo dejanje samovoljnosti stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre. Pri tem pa mora iz opisanega ravnanja v zasebni tožbi tudi izhajati, katera je tista stvarna ali obligacijska pravica, ki si jo je storilec vzel.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca, vložena po njegovem pooblaščencu, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP kot nerazumljivo in nepopolno zavrglo zasebno tožbo zoper obdolženo V.M. zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti, katero je zasebni tožilec vložil po svojem pooblaščencu.

Zasebni tožilec je zoper ta sklep vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, iz razlogov pritožbe pa izhaja, da smiselno uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Vsaka vloga iz prvega odstavka 76. člena ZKP, ki je vložena pri sodišču, mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba , da je sposobna za obravnavo. Če je to zasebna tožba, mora vsebovati sestavine, predpisane v prvem odstavku 434. člena ZKP. V tej zakonski določbi predpisane obvezne sestavine omogočajo sodišču, da opravi preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo kazenskega postopka. Tega lahko uvede le, če ima dejanje, ki je opisano v zasebni tožbi, znake kakšnega kaznivega dejanja, v konkretnem primeru kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po zasebni tožbi. Na podlagi opisa kaznivega dejanja pa sodišče tudi preizkusi, ali je krajevno pristojno. Zato je v tretjem odstavku 76. člena ZKP tudi predpisano, da sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, zahteva, naj vlogo popravi oziroma dopolni in ga opozori na posledice, če tega ne bo storil. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi po dopolnitvi zasebne tožbe, ki pa je popolnoma enaka kot prvotna zasebna tožba z dne 28.1.1998, zasebna tožba ni sposobna za obravnavo in je nerazumljiva.

Kaznivo dejanje samovoljnosti stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre.

Pri tem pa mora iz opisanega ravnanja v zasebni tožbi tudi izhajati, katera je tista stvarna ali obligacijska pravica, ki si jo je storilec vzel. Opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi " da je obdolženka odžagala odtočno cev drenažnega obroča, speljano z zemljišča zasebnega tožilca in to iz razloga, ker dvajset let s pravnimi sredstvi ni mogla doseči, da po tem odtoku ne bi spuščal gnojnice ter odžagani kos dala odpeljati ob priliki odvoza kosovnih odpadkov" je tako nerazumljiv in iz njega tudi ne izhaja, katero pravico si je obdolženka vzela. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je zasebno tožbo zaradi njene nerazumljivosti glede na opis kaznivega dejanja in nesposobnosti za obravnavo zavrglo po tem, ko je zasebnega tožilca posebej opozorilo, naj zasebno tožbo popravi tako, da bodo iz opisa ravnanja razvidni vsi znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj označi. Zato pritožba, ki meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen, ni utemeljena.

Glede na takšno odločitev sicer ni bilo potrebno preizkušati izpodbijanega sklepa zaradi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371 člena ZKP (v zvezi s členom 26/II ZKP). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu pritožba ne bi mogla uspeti.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vlogo zavrglo tudi iz razloga, ker v opisu kaznivega dejanja ni naveden kraj storitve kaznivega dejanja kot odločilno dejstvo, pomembno za oceno krajevne pristojnosti sodišča. Trditev, da kraj storitve v opisu kaznivega dejanja res ni naveden, je točna. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 26.člena ZKP, da se zasebna tožba lahko vloži tudi pri sodišču, na katerega območju ima obdolženec svoje stalno ali začasno prebivališče in je torej izbira krajevne pristojnosti na strani zasebnega tožilca. Torej lahko vloži zasebno tožbo gleda na kraj storitve kaznivega dejanja ( ki pa ga je dolžan navesti) ali pa glede na prebivališče obdolženca.

Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi v tem delu zasebna tožba pomanjkljiva, saj ne vsebuje navedbe kraja obdolženkinega prebivališča, temveč je ob imenu obdolženke navedeno le: U. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca, vloženo po njegovem pooblaščencu, na podlagi člena 402/III ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.