Jedro

Če sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je vinjena obtoženka to pot prvič kršila cestno prometne predpise, izreče stransko kazen po 39. čl. KZ v maksimalnem trajanju, pa se pri tem sklicuje na ekvivalentno zakonodajo v Evropi in na sedaj veljavni zakonodajnosti cestnega prometa, 39. čl. KZ pa označi za neživljenjski in preživeti, je stranska kazen izrečena v predolgem trajanju.

Izrek

Pritožbi obtožene M. K. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se čas trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila skrajša na 6 (šest) mesecev. V ostalem se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bila obtoženka spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečeni sta ji bili glavna kazen osem mesecev zapora in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila za eno leto. Obtoženki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 99.170,00 SIT in povprečnina v znesku 75.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila obtoženka po zagovorniku zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je njeno spremembo ter izrek pogojne obsodbe namesto kazni zapora, kakor tudi skrajšanje trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožnici, da bi bila primerna kazenska sankcija pogojna obsodba. Kljub olajševalnim okoliščinam je ugotovljena vinjenost, zaradi katere je prišlo do usodne posledice za pokojno L. L., narekovala samo izrek kazni zapora, kakor je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi sodišče druge stopnje poudarja, da je obtoženka vedela, da bo morala voziti osebni avtomobil na poti domov, pa je kljub temu popivala na zabavi. Razen tega ni mogoče prezreti, da je nasproti vozeči voznik osebnega avtomobila I. S. ob enakih pogojih vidljivosti uspel zaznati namero pokojne oškodovanke in ji je z zaustavitvijo vozila pred prehodom za peščce omogočil prečkanje ceste po prehodu. Kakor je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, za obtoženko pojava peške na prehodu v strnjenem naselju ni mogla pomeniti presenečenja. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo soprispevka pokojne oškodovanke k prometni nesreči, saj je bila predvsem obtoženka dolžna voziti tako, da bi pred prehodom mogla ustaviti. Olajševalne okoliščine, poudarjene v pritožbi, pa so tako prišle do izraza pri odmeri dokaj nizke kazni zapora. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje pritožbi v tem delu ni moglo ugoditi. Pač pa je sodišče prve stopnje izreklo stransko kazen v predolgem trajanju. Kriteriji, na podlagi katerih se je odločilo za najdaljšo dobo, niso sprejemljivi, saj je bilo dolžno upoštevati le veljavni Kazenski zakonik in nič drugega. Glede na dejstvo, da je ta zadeva edini primer kršitve cestnoprometnih predpisov in glede na časovno odmaknjenost kaznivega dejanja je tako skrajšanje dobe trajanja na šest mesecev dovolj. Zato je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Sicer je že sodišče prve stopnje samo ugotovilo napako pri izreku stranske kazni, ki pa je do sedaj še ni popravilo. Zaradi delnega pritožbenega uspeha je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.