Jedro

Zaradi neizpolnjevanja obveznosti obročnega plačevanja kupnine za stanovanje po pogodbi tožeča stranka uveljavlja dve sankciji: razvezo pogodbe in izpolnitev pogodbe. Obe upravičenji pa se medsebojno izključujeta, saj razveza pogodbe pomeni njeno prenehanje (kar ima po splošnih pravilih za posledico vračanje danega oziroma po specialnem določilu 124. čl. SZ bodisi vračanje realne vrednosti obrokov zmanjšanih za neprofitno najemnino bodisi ustrezno upoštevnje plačanih obrokov v obliki solastninskega deleža na stanovanju) in zato ni mogoče vztrajati še pri izpolnitvi pogodbe. Tožeča stranka kot pogodbi zvesta stranka ima sicer na izbiro obe upravičenji, vendar pa ju ne more kumulirati. To pa kaže, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. tč. 1. odst. 318. čl.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 27.12.2000 z zamudno sodbo razsodilo, se razveže kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja št. 6/93, ki sta jo dne 28.9.1993 sklenili pravdni stranki in toženi stranki naložilo, da tožeči plača 324.5050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S posebnim sklepom pa je dne 11.1.2001 odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 54.814,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo in sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. Svojo vlogo je sicer naslovila kot ugovor na sklep, a iz njene vsebine izhaja, da se pritožuje tudi zoper sodbo, saj navaja, da je plačala več kot 3/4 zapadlih obveznosti. Z direktorjem tožene stranke se je dogovorila o načinu plačila preostalih obrokov. Sedaj jih plačuje redno in upa, da zaradi njene trenutne stiske ne bo prišlo do razveljavitve kupoprodajne pogodbe o stanovanju. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Čeprav toženka v pritožbi konkretno ne navaja pritožbenega razloga, omenjeni preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da je sodišče v nasprotju z določbami zakona izdalo zamudno sodbo, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče izda sodbo na podlagi izostanka, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 318. čl. ZPP, med drugim, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. tč. navedenega določila). Tožeča stranka zahteva od toženke razvezo kupoprodajne pogodbe z dne 28.9.1993 za stanovanje št. 6/93, ker toženka ne plačuje redno obrokov kupnine, katero se je zavezala izplačati v 120 mesečnih obrokih, obenem pa zahteva tudi plačilo vseh doslej zapadlih obrokov kupnine skupaj z zamudnimi obrestmi. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti obročnega plačevanja kupnine po pogodbi torej tožeča stranka uveljavlja dve sankciji: razvezo pogodbe in izpolnitev pogodbe. Obe upravičenji pa se medsebojno izključujeta, saj razveza pogodbe pomeni njeno prenehanje (kar ima po splošnih pravilih za posledico vračanje danega oziroma po specialnem določilu 124. čl. Stanovanjskega zakona bodisi vračanje realne vrednosti obrokov zmanjšanih za neprofitno najemnino bodisi ustrezno upoštevnje plačanih obrokov v obliki solastninskega deleža na stanovanju) in zato ni mogoče vztrajati še pri izpolnitvi pogodbe. Tožeča stranka kot pogodbi zvesta stranka ima sicer na izbiro obe upravičenji, vendar pa ju ne more kumulirati. Vse navedeno pa kaže, da ni izpolnjen prej omenjeni pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Četudi je ta predpostavka po svoji vsebini materialnopravne narave, pa jo zakon zaradi specifičnosti zamudne sodbe opredeljuje kot procesno predpostavko in torej njena kršitev pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP, kar ima za posledico razveljavitev sodbe na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka ravnati s tožbo tako, kot mu to narekuje določilo 3. odst. 318. čl. ZPP in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.