Up 25/94

24. 4. 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe pritožnika F.G. iz V., ki ga zastopa T.K.-N., odvetnica v L. na seji senata dne 24. aprila 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba F.G. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cp 78/94 z dne 2.2.1994 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju št. N 81/93 z dne 8. 12. 1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v :

A.

1.Pritožnik navaja, da je po pokojnem očetu F.G. podedoval idealni delež 1/2 nepremičnin, vpisanih v vložku št. 124 k.o. H. Drugo polovico nepremičnin je podedovala njegova mačeha A.G.

Navaja, da sta v postopku dedovanja dediča sklenila dedni dogovor, po katerem je pritožnik dovolil, da A.G. do smrti uživa stanovanjsko hiško v H. B. št. 2 in uporablja njegov solastninski delež. Meni, da se s tem ni odpovedal razpolaganju, upravljanju ter gospodarjenju s svojo lastnino. Solastnica A.G. naj bi, sklicujoč se na dedni dogovor, pritožniku prepovedala vstop v hišo in odtujevala predmete. Solastnica naj bi pritožniku pred vložitvijo predloga za razdružitev solastnine s prodajo v pravdni zadevi P 605/92 dne 2. 12. 1992 že ponudila odkup njegovega deleža, vendar pa je dne 23. 2. 1993 brez razloga ponudbo preklicala, zavrnila pa naj bi tudi pritožnikov predlog, da jo on izplača. Pritožnik še navaja, da ima solastnica dovolj premoženja, da bi lahko odkupila pritožnikov delež, v dokaz pa prilaga izpiske iz zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da je A.G. solastnica ali lastnica več nepremičnin.

2.Pritožnik navaja, da je njegov predlog za razdružitev solastnine Temeljno sodišče v Celju, Enota v Velenju s sklepom št. N 81/93 z dne 8. 12. 1993 zavrnilo z obrazložitvijo, da je z dednim dogovorom solastnici A.G. prepustil izključno posest na svojem solastninskem deležu. Meni, da je solastnici z dednim dogovorom prepustil le uporabo, ne pa posesti. Navaja, da prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče napačno razlagata voljo pritožnika, izraženo v dednem dogovoru. Oporeka tudi stališču Višjega sodiša v Celju, da bi razdružitev solastnine nasprotovala javni morali, ker naj bi pritožnik z razdružitvijo želel izigrati dedni dogovor. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti nasprotno, da nemoralno ravna solastnica A.G. Navaja, da ima petčlansko družino, s katero živi v dvosobnem stanovanju. S polnim delovnim časom je zaposlen le on, žena pa zaradi bolezi dela le polovičen delovni čas. Njegovo socialno stanje bi naj bilo bistveno slabše od socialnega stanja solastnice A.G. Navaja, da izpolnjuje obveznosti, ki izvirajo iz solastnine, koristi pa nima nobene. Z razdružitvijo solastnine v obliki prodaje nepremičnine v solastnini naj bi omilil socialno stanje svoje družine. Odprodaja idealnega deleža po navedbah pritožnika praktično ni mogoča, zato si na ta način ne more izboljšati socialnih razmer. Namesto, da bi si s prodajo solastninskega deleža socialne razmere izboljšal, naj bi mu predstavljal še dodatno breme.

3.Pritožnik meni, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča v Celju v nasprotju s 14. členom, s 33. členom in s 67. členom Ustave.

Navaja, da sta v skladu s 14. členom Ustave solastnika pred zakonom enaka, po 67. členu pa je funkcija lasntine tudi gospodarska in socialna. Navaja še, da odtujevanje skupne lastnine pomeni poseg v njegovo pravico, česar pa sodišče ni upoštevalo in naj bi bil izpodbijani sklep tudi v nasprotju z 2. členom Ustave. Meni, da se ustavne pravice na podlagi 15. člena Ustave uresničujejo neposredno, posamezni akti in dejanja državnih organov morajo biti v skladu z Ustavo, temeljiti morajo na zakonu ali zakonskih predpisih (153. člen Ustave). Z izpodbijanim sklepom naj bi Višje sodišče v Celju prekršilo navedene ustavne določbe, zato predlaga, da naj Ustavno sodišče sklep odpravi in dovoli oziroma naloži sodišču razdružitev solastnine kot to predlaga pritožnik v svojem razdružitvenem predlogu.

B.

4.Po tretjem odstavku 214. člena Zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in 23/798 - v nadaljevanju: ZD) mora sodišče v primeru, ko dediči v zapuščinskem postopku sklenejo sporazum o delitvi dediščine, sporazum vključiti v sklep kot njegov obligatorni sestavni del.

5.Pritožnik je s solastnico A.G. v zapuščinskem postopku sklenil dedni dogovor, s katerim sta se kot dediča po zapustniku F.G. med drugim dogovorila, da si nepremičnine, vpisane v vložku št. 124 k.o. H. kot del dediščine razdelita tako, da postaneta solastnika vsak do idealnega deleža 1/2. Hkrati je pritožnik v navedenem dogovoru, ki je bil vnesen v sklep o dedovanju, dovolil, da ".. dedinja G.A. v celoti uživa stanovanjsko hišo v H.B. št. 2 in uporablja tudi solastni delež, ki je s tem dedovanjem postal do 1/2 njegov, v celoti G.A., vse do svoje smrti.".

6.Dedni dogovor, ki ga je pritožnik sklenil s solastnico A.G., je dvostranski pravni posel med živimi, s katerim je v korist A.G. na svojem solastninskem deležu ustanovil osebno služnost. V skladu z določili dogovora je A.G. postala užitkarica, pritožnikov idealni delež pa obremenjen z njeno stvarno pravico.

7.Prvostopenjsko sodišče je štelo, da predstavlja takšna obremenitev pritožnikovega solastninskega deleža oviro, zaradi katere pritožnik do smrti užitkarice nima pravice zahtevati razdružitve solastnine s prodajo na dražbi in je njegov predlog zavrnilo, češ da je preuranjen. Višje sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča in se pri tem sklicevalo na to, da za zahtevek niso podani pogoji, določeni v 16. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Menilo je, da bi bila v konkretnem primeru zahtevana delitev v škodo solastnici oziroma užitkarici A.G.

8.Sodišči z izpodbijanima sklepoma nista kršili ustavnih pravic, ki jih navaja pritožnik. Njegovo sklicevanje na 14. člen Ustave, po katerem sta solastnika pred zakonom enaka, ni utemeljeno.

Njegov položaj, ki je res drugačen kot položaj solastnice, namreč izhaja iz dvostranskega pravnega posla, s katerim je svoj solastninski delež obremenil. Prav tako se ne more sklicevati na 67. člen Ustave. Upravičenja, ki izhajajo iz gospodarske funkcije njegove (so)lastninske pravice, je namreč z navedenim dogovorom sam omejil, socialna funkcija lastnine pa ob tem, ko je dovolil solastnici izključno uživanje stanovanjske hiše v celoti , krepi njen položaj. Izpodbijani sklep torej ne posega na nedovoljen način v njegovo solastninsko pravico, zato tudi ni prekršena določba 33. člena Ustave.

9.Pritožnikova prava volja pri sklepanju dednega dogovora je morda res bila drugačna od tiste, ki je v njem izražena. Če je torej šlo pri sklepanju dednega dogovora za katero koli obliko napake v volji, bi lahko pritožnik to uveljavljal s posebno tožbo, s katero bi zahteval razveljavitev dogovora. Sprememba njegovih socialnih razmer in razmer njegove družine, na kar se pritožnik sklicuje, mu omogoča, da predlaga razvezo ali spremembo dednega dogovora. Posege užitkarice na tvarino premoženja v solastnini, na katere se pritožnik sklicuje, lahko prepreči z vložitvijo posebne tožbe, za odločitev o tej ustavni pritožbi pa te njegove navedbe niso relevantne.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in člana dr. Lojze Ude in Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj