Jedro

Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka v stanovanju brez pravnega naslova, toženec pa je dokazal, da je uporabnik stanovanja po določbah Zakona o stanovanjskem razmerju, tožeča stranka pa ni ustrezno ponudila sklenitve najemne pogodbe po 147. čl. SZ, ga ščiti SZ kot uporabnika. Zato je neutemeljen zahtevek na izselitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke izselitev in izpraznitev stanovanja št. 4 v prvem nadstropju hiše na ... in izročitev tožeči stranki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka je naredila vse, kar ji nalaga Stanovanjski zakon, da bi bila najemna pogodba sklenjena, zato ni pravilen sklep sodišča, da bi tožeča stranka morala sklenitev najemne pogodbe zavrniti, saj to ni bil njen interes. Zaradi pasivnosti se tožena stranka izogne sankcijam iz 53. čl., kar potrjuje tudi neporavnane obveznosti.

Toženec je v stanovanju brez pravnega naslova.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem spornem razmerju so odločilna dejstva: - toženčeva žena, sedaj pokojna J. G., je stanovanje pridobila na podlagi odločbe o dodelitve stanovanja z dne 27.2.1990 kot imetnica stanovanjske pravice, - toženec se je z J. G. razvezal januarja 1991, ko je še veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih, - toženec je po sporazumu z razvezano ženo z otrokom ostal v stanovanju, saj je bil otrok dodeljen njemu.

Sodišče je na podlagi teh ugotovitev sklepalo, da je v trenutku uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 in naslednji, ki je pričel veljati 19.10.1991) bila še imetnica na stanovanju J. G., toženec in njun sin V. pa sta bila uporabnika stanovanja. S tem sklepom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nato je tožena stranka v pravdi dokazovala, da je z dopisom z dne 28.7.1994 (A3) opravila svoje dolžnosti po Stanovanjskem zakonu v zvezi s sklepanjem najemne pogodbe in meni, da je tožena stranka v stanovanju brez pravnega naslova. Sodišče prve stopnje pa je dopis tožeče stranke toženi stranki ocenilo tako, da je sicer tožeča stranka s tem dopisom pričela postopek za sklenitev najemne pogodbe, vendar je od toženca zahtevala, da J. G. sporoči, katero dokumentacijo mora dostaviti. Nato pa ni skušala postopka nadaljevati in tudi ni odklonila sklenitve najemne pogodbe in tako omogočiti tožencu sprožitev postopka iz 3. odst. 148. čl. SZ.

Po določbi 3. odst. 147. čl. mora lastnik skleniti najemno pogodbo, če imetnik stanovanjske pravice umre pred sklenitvijo, z uporabniki, skladno z Zakonom o stanovanjskih razmerjih oziroma v primeru razveze zakonske zveze te pravice prenese na zakonca, ki ostane v stanovanju oziroma postane najemnik stanovanja. V konkretnem primeru je bil toženec in sin V. uporabnik stanovanja po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih, imetnica stanovanjske pravice najemne pogodbe še ni sklenila, nato pa je dne 20.6.1996 umrla. Tožena stranka res ni zahtevala od tožeče stranke sklenitve najemne pogodbe, vendar jo je ščitil položaj uporabnika oziroma položaj, ki ga pravno ureja Stanovanjski zakon v določbi 147. čl. SZ. Dopisa tožeče strakne, s katerim zahteva od tožene stranke, naj J. G. sporoči v Maribor, katero dokumentacijo mora dostaviti, ni mogoče razlagati tako, da je tožeča stranka s tem izpolnila svojo dolžnost iz 147. čl. Stanovanjskega zakona. Tožena stranka bi se morala prepričati, ali J. G. oziroma pozneje toženec želi skleniti najemno pogodbo oziroma zagroziti, da če dokumentacije ne bodo predložili, ne bodo sklenili najemne pogodbe in zato postaviti ustrezni rok. Šele nato bi lahko iz eventualnih konkludentnih dejanj imetnica stanovanjske pravice oziroma pozneje toženca lahko sklepali, da so zavrnili sklenitev najemne pogodbe. Ker toženo stranko ščiti pravni položaj, ki ga zakon ureja v 147. čl. Stanovanjskega zakona, ni mogoče trditi, da je v stanovanju brez pravnega naslova.

Dopisa tožeče stranke z dne 28.7.1994 (priloga A3) tako ni mogoče opredeliti kot ponudbe (določba 32. člena ZOR), katero bi J. G. ali tožena stranka ustrezno zavrnila. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba še trdi, da se je toženec s tem izognil sankcijam iz 53. čl. Stanovanjskega zakona. Sodišče odloča o tožbenem zahtevku v mejah postavljenega zahtevka in tožbene podlage (2. čl. ZPP/77). Tožeča stranka ni uveljavljala odpovedi najemne pogodbe zaradi krivdnih razlogov (neplačevanje stroškov), ampak toži na izpraznitev stanovanja zaradi bivanja v stanovanju brez pravnega naslova. Zato ne morejo biti relavantne pritožbene navedbe o domnevnem neplačevanju stroškov.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožba zavrniti kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).