Jedro

Ker je tožnik med zunajzakonsko skupnostjo in po njenem razpadu poplačal poseben dolg toženke z najetjem kredita, ki ga je odplačal delno med obstojem zunajzakonske zveze in delno po razpadu, je upravičen do povračila tistega dela, ki odpade na poseben dolg toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 152/2021 z dne 31. 8. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 11.997,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 857,59 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila in od zneska 4.427,58 EUR od 23. 5. 2022 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 59.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2017 in terjatev v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka razsodilo, da je tožnik iz naslova poplačila toženkine posebne pasive v znesku 46.014,17 EUR, za katero odgovarja izključno sama, upravičen do povračila ½ v času do razpada skupnosti odplačanega zneska kredita v deležu, ki odpade na ta dolg (75,43 %), torej do zneska 5.009,91 EUR (75,43 % od 6.641,81 EUR), kar je polovica od celotnega zneska odplačanega kredita do razpada skupnosti – 13.283,62 EUR), za čas od razpada skupnosti dalje do dneva sodbe (oziroma po stanju poplačila anuitet do vključno maja 2022) pa do povračila celotnega odplačanega zneska kredita, v deležu, ki odpade na ta dolg (75,43 %), torej do zneska 43.270,64 EUR (75,43 % od 58.283,31 EUR), saj anuitete plačane po razpadu skupnosti, niso bile plačane iz skupnih dohodkov, temveč iz tožnikovega posebnega premoženja, za toženkino posebno pasivo pa tožnik ne odgovarja in je upravičen do povračila plačanega zneska na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Odločilo je še, da je tožnik upravičen do povračila ½ v času do razpada skupnosti iz skupnih sredstev plačanih stroškov odobritve in zavarovanja kredita v deležu 75,43 %, kolikor jih glede na ugotovitve izvedenca odpade na toženkin posebni dolg, torej do zneska 449,39 EUR (75,43 % od 595,77 EUR, kar je polovica od skupnih stroškov kredita, plačanih ob najemu kredita – 1191,54 EUR), saj je pritrditi tožniku, da brez plačila teh stroškov kredit ne bi bil odobren in bi enake stroške imela tudi toženka, če bi sama nastopala v vlogi kreditojemalke. Brez poplačila toženkinega posebnega dolga iz tega kredita ne bi prišlo do izbrisa hipoteke na njeni nepremičnini. Skupaj je tako sodišče ugotovilo, da je tožnik iz naslova povračila drugega kredita z dne 17. 11. 2008 upravičen do plačila zneska 49.429,94 EUR (5.009,91 EUR + 43.270,64 EUR + 449,39 EUR). Toženka je dolžna od tega zneska plačati tudi zamudne obresti. Tožnik je upravičen tudi do plačila zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila in sicer iz naslova toženki izročene gotovine dne 1. 3. 2007. Tudi znesek 2.000,00 EUR, ki predstavlja skupna sredstva je bil porabljen za delno poplačilo toženkinega posameznega dolga do upnika A., zato je tožnik iz naslova poplačila te toženkine posebne pasive, za katero odgovarja izključno sama, upravičen do povračila ½ v času razpada skupnosti izročenega zneska, torej do plačila zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi v pobot stavljeno terjatev za plačilo mesečne obrabnine za obdobje v katerem je tožnik živel v toženkini nepremičnini in pa ugotovitev toženkinega pobota iz naslova protivrednosti osebnega vozila Hyundai i30. Sodišče prve stopnje je upoštevaje trditveno in dokazno podlago pravdnih strank o trajanju in obstoju njune izvenzakonske (življenjske in ekonomske) skupnosti, o najetih treh kreditih v času njune skupnosti, o dogodkih obeh pravdnih strank in ob plačevanju stroškov njune življenjske in ekonomske skupnosti ugotovilo, da tožnik v predmetni pravdi dejansko zahteva delitev skupnega premoženja, na katerem toženki v skladu z zakonsko domnevo priznava ½ delež na tem premoženju in toženka tega deleža ni prerekala. Med pravdnima strankama pa je spor o obsegu skupnega premoženja. Materialnopravno podlago za odločitev je sodišče prve stopnje našlo v določbah členov 51, 52, 56, 59, 62 in 84 vse v zvezi z 12. členom ZZZDR in na podlagi 190. člena OZ – verzijski zahtevek glede povračila odplačanega kredita po razpadu skupnosti. Tožnik je zatrjeval, da skupno premoženje sploh ni nastalo, bil je dogovor, da on najame kredite in pomaga toženki, ker pa je njuna zunajzakonska zveza razpadla, je zahteval, da mu toženka povrne tisto kar je plačal v zvezi z njenim posebnim dolgom in je zahteval skupaj znesek 82.524,15 EUR iz naslova vseh treh najetih kreditov, ter iz naslova izročene gotovine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo bistvo tožnikovih navedb v tem, da so bili trije krediti najeti v dogovoru in v soglasju s toženko, za poslovanje njene dejavnosti in za poplačilo njenih dolgov, izvirajočih iz njene dejavnosti s.p., ki je bilo njeno posebno premoženje, ki ga je pridobila z bivšim možem pred nastankom njune skupnosti. Toženka je priznala, da je tožnik po drugem kreditu odplačal dolg do toženkinega upnika A. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da v času trajanja zunajzakonske skupnosti najeti krediti predstavljajo skupno premoženje (pasivo), ker je bila odločitev o najetju kreditov skupna. Gre za obveznost, ki je nastala v času skupnosti in glede na to, da s skupnim premoženjem zakoncev razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR) se domneva, da sta jo prevzela oba dva zakonca skupaj. Pri najemanju kreditov je šlo za skupno odločitev pravdnih strank. Sodišče je ugotovilo, da so bili vsi trije krediti v času trajanja skupnosti pravdnih strank nesporno odplačevani iz tožnikove plače, zato so bili plačani iz skupnih sredstev in ne iz tožnikovega posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje je glede prvega kredita z dne 17. 2. 2006 ugotovilo, da tožnik iz tega naslova nima pravice zahtevati ničesar, saj je bil kredit kot skupna pasiva v celoti poplačan v času skupnosti pravdnih strank iz skupnih sredstev. Glede drugega kredita je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik obroke predmetnega kredita odplačeval iz lastnih sredstev po razpadu skupnosti in je zato upravičen do plačila tistega, kar presega njegov delež dolga. Tudi predmetni kredit predstavlja skupno pasivo, iz katere so se s skupnimi sredstvi, to je s tožnikovo plačo poravnale skupne obveznosti pravdnih strank, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, to je tekoče obveznosti od tekočega poslovanja trgovine, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka in za katere odgovarjata nerazdelno, zato tožnik nima pravice zahtevati povračila tistega zneska kredita, ki je bil poplačan še v času skupnosti pravdnih strank iz skupnih sredstev, temveč samo do tistih, katere je plačal po razpadu skupnosti. Glede drugega kredita je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta kredit do zaključka sojenja še ni bil v celoti poplačan. Sodišče pa je ugotovilo, da je bil predmetni kredit do razpada skupnosti poplačan v znesku 13.283,62 EUR, po razpadu skupnosti pa je bil plačan še znesek 58.293,31 EUR, plačan je bil tudi strošek odobritve kredita v znesku 334,00 EUR in strošek dodatnega zavarovanja kredita v znesku 857,54 EUR, še vedno pa je neodplačan znesek 13.086,86 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikova terjatev utemeljena v višini 51.287,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 857,59 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 5.009,91 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 449,39 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 1.000,00 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 14.359,56 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 4.063,00 EUR od 10. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 21.120,50 EUR od 3. 9. 2020 dalje do plačila in od zneska 4.427,58 EUR od 23. 5. 2022 dalje do plačila. Ker pa je toženka na naroku dne 6. 4. 2022 navedla, da je po prejemu prve sodbe sodišča zaradi zmanjšanja morebitne njene obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti in je na fiduciarni račun tožnikove pooblaščenke dne 11. 12. 2020 plačala znesek 47.142,00 EUR na račun glavnice, tožnik je na naroku priznal prejem tega zneska, je sodišče navedeno plačilo upoštevalo in zmanjšalo toženkino obveznost po sodbi. Predmetno plačilo je bilo namreč izvršeno tekom sojenja in toženka tega dejstva ne bi mogla uspešno uveljavljati z ugovorom zoper sklep o izvršbi, tožnik pa bi razpolagal z izvršilnim naslovom tudi za del terjatve, ki je bila nesporno plačana. Nato je opravilo poračun, kot to izhaja iz priloge sodbe, preostali znesek kot to izhaja iz izreka sodbe pa je toženka še dolžna plačati tožniku. Višji tožbeni zahtevek tožnika pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. O stroških pravdnega postopka je sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in je ugotovilo, da je tožnik v tem postopku uspel s 47 % svojega tožbenega zahtevka, nato je pravdne stroške obeh pravdnih strank odmerilo še po višini. Po medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank pa je razsodilo, da je toženka tožniku dolžna v roku 15 dni povrniti 2.626,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščencih. Sodbo izpodbija v točki II. izreka in v točki V. izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno upoštevalo, da je toženka plačala znesek 47.142,00 EUR na račun glavnice po še nepravnomočni sodbi in je nato to nepravilno odštelo od prisojenega zneska. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi tudi znesek 47.142,00 EUR. Sodišče dejanskega stanja glede izvedenega plačila ni v celoti ugotovilo. Toženka je namreč po pooblaščencih navedla, da izvršeno plačilo ne pomeni pripoznave zahtevka in da z nakazilom plačuje glavnico po še nepravnomočni sodbi in da bo v primeru ugodne rešitve pritožbe zahtevala vračilo preveč plačanega. V pritožbi navaja, da obveznost ni bila prostovoljno plačana, zato bo lahko toženka kadarkoli po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje zahtevala povrnitev tega zneska. Tožnik s sodbo z dne 31. 8. 2022 ne bo mogel dokazovati, da je ta znesek upoštevan v sodbi, saj iz izreka to ni razvidno. Zaključek sodišča, ko je upoštevalo to plačilo je dejansko in materialnopravno zmoten. Ne obstaja plačilo in pravna podlaga, ki bi zmanjševala obveznost toženke v tej zadevi in bi plačilo sodišče moralo upoštevati v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Zaradi tega je sodišče neutemeljeno, brez pravne podlage znižalo plačilo za 47.142,00 EUR, zato je potrebno za ta znesek zahtevku ugoditi ter tožniku priznati terjatev v celoti. Tožnik nadalje izpodbija sodbo glede zneskov, ki jih sodišče ni priznalo, ker je štelo, da je med strankama obstajalo skupno premoženje in da je tožnik upravičen le do ½ zneskov, torej v višini deleža na skupnem premoženju. Stališče tožnika je, da ker ni nastajala skupna aktiva, ni mogla nastati skupna pasiva. Tožnik je vlagal svoje posebno premoženje, tožnik je v postopku dokazoval, da toženka ni pridobivala dohodkov iz svoje dejavnosti, s katerimi bi lahko razpolagala. Tudi izvedenec je ugotovil, da je toženka imela izgubo pri poslovanju. Toženka ni bila v celoti zmožna poplačevati obveznosti iz naslova poslovanja ter se še preživljati. To je ovrženo z mnenjem izvedenca. Glede na mnenje izvedenca ne drži navedba toženke, da so obstajala skupna sredstva in skupni dohodki. Krediti niso bili odplačevani iz skupnih sredstev in iz skupne aktive, ki bi predstavljalo skupno premoženje. Krediti so bili najeti izključno za poplačilo toženkinih dolgov. Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja. Vtoževani krediti, namenjeni za poplačilo toženkinih dolgov, niso skupna pasiva. Tako v tej zadevi ne gre za delitev skupnega premoženja. Tožnik meni, da skupno premoženje ni nastalo. Sodišče je zmotno štelo tožnikovo plačo kot skupna sredstva. Toženka namreč dohodkov, s katerimi bi lahko razpolagala ni ustvarila in tega ni dokazala. Sodišče zmotno šteje, da je del sredstev iz s.p. toženka potrošila za potrebe gospodinjstva, ker je lahko poslovala mimo transakcijskega računa. Skupno premoženje je le tisto, ki je pridobljeno z delom. Z delom toženka premoženja ni ustvarila, zato ni moglo nastati skupno premoženje. Tožnik je vlagal v posebno premoženje toženke in zato je zmoten zaključek sodišča, da je bil vložek v samostojno dejavnost toženke, vložek v skupne obveznosti. Dejavnost toženke je bila le njena in je izvirala iz predhodne zakonske zveze. Ker ni šlo za skupno premoženje, porabljeno za skupne obveznosti v času trajanja zunajzakonske skupnosti, je tako tožnik upravičen do povrnitve vseh najetih kreditov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja zoper točko I., II., III., IV. in V. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoji materialnopravna podlaga za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti in skupnega premoženja. To skupno premoženje pa je osebni avtomobil znamke Hyundai i30 in trije najeti krediti. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da temelji njegov dajatveni zahtevek na temelju določb o neupravičeni obogatitvi in prikrajšanju (109. člen OZ) ni pa tožnik vezal tožbenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja in na ugotovitve deleža izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Njegova tožba je bila zato nesklepčna. Tožnik je postavil dajatveni zahtevek do toženke le iz naslova njegovega poplačila kreditnih obveznosti, za katere pa je zatrjeval, da niso bili najeti v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ker ta ni obstajala. Tožnik tako zahtevka na ugotovitev obsega in deleža na skupnem premoženju ni postavil. Tožnik pa tudi ni zatrjeval pravno odločilnih dejstev po določbi 190. člena OZ, da bi bilo mogoče njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Prav tako ni zatrjeval obstoja izvenzakonske skupnosti in ni podal nobenih trditev, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti utrpel prikrajšanje s poplačilom kreditov, to je skupne pasive in da bi toženka na drugi strani bila deležna obogatitve. Sodišče je zmotno dokazno ocenilo, da je tožnik v predmetnem postopku dejansko zahteval delitev skupnega premoženja, na katerem je toženki v skladu z zakonsko domnevo sodišče priznalo polovični delež na skupno ustvarjenem premoženju. Ker obstoja zunajzakonske skupnosti tožnik ni zatrjeval in tudi ni dokazoval obstoja skupnega premoženja, je s tem sodišče kršilo procesno pravilo iz 212. člena ZPP, ki določa, da stranka nosi breme trditvenega in dokaznega bremena za pravno odločilne trditve glede na postavljen tožbeni zahtevek. V posledici kršitev določil o trditvenem in dokaznem bremenu tožnika je sodišče napačno v točki 22. obrazložitve ugotovilo, da ker je toženka imela le za 20.828,40 EUR vnovčljivih sredstev, da je bilo potrebno za poravnavo obveznosti zagotoviti še 53.547,00 EUR. Sodišče ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih za zaključek, da bi ta manjkajoči kapital za poravnavo zagotovil tožnik s sredstvi iz najetega kredita ali kako drugače iz svoje plače. Tožnik bi tako moral tožbeno točno in določno navesti katere obveznosti in do katerih upnikov toženke je poplačal iz sredstev kredita. Napačno sodišče zaključuje, da bi morala toženka zatrjevati in dokazati, da se tovrstne njene obveznosti iz poslovanja niso poplačale iz kreditov, ki jih je najel tožnik. Gre za negativna dejstva. Tožnik je postavil dajatveni zahtevek po določbi 190. člena OZ in tako on nosi trditveno in dokazno breme za pravno odločilna dejstva glede na navedeno določilo OZ. Nadalje je sodišče v točki 23. obrazložitve napačno dokazno ovrednotilo ugotovitve izvedenca finančne stroke v delu, kjer je slednji za obdobje poslovanja toženke od 2003 do 2009 ugotovil davčno izgubo. Obstoj davčne izgube še namreč ne daje zaključka, da je toženka potrebovala dodatna denarna sredstva za poplačilo obveznosti. Prav tako je sodišče v točki 24. obrazložitve napačno ugotovilo, da je toženka prejeto zavarovalnino potrošila za svoje lastno sprotno preživljanje, ne pa za poplačilo svojih upnikov iz naslova poslovanja. Napačen je zaključek sodišča, da je toženka po zaprtju s.p. ostala brez dohodkov in je to v nasprotju z izvedenimi dokazi in dokaznimi listinami. Sodišče je napačno zaključilo, da bi toženka morala zatrjevati in dokazati, da je sama iz poslovanja dejavnosti poplačala svoje upnike. Toženka namreč ne more zatrjevati in dokazati, da njeni upniki niso bili poplačani iz denarnih zneskov po najetih kreditih tožnika. Sodišče bi moralo presojati ali so bili upniki toženke poplačani iz denarnih sredstev po najetih kreditih. Tovrstna dejstva in dokaze pa bi lahko in moral podati tožnik, nikakor pa ne toženka. Napačna je obrazložitev sodbe v točki 27., da naj bi tožnik iz kredita poplačal dne 20. 5. 2008 znesek 2.000,00 EUR upniku A. Napačen je zaključek, da je tožnik znesek 2.000,00 EUR dvignil iz svojega računa dne 1. 3. 2007 z namenom, da plača A. Dokazna ocena sodišča o tem je sprejeta izključno na temelju listine o delnem umiku izvršbe in na podlagi izjave upnika o delnem poplačilu dolga. Po mnenju toženke je napačna tudi dokazna ocena sodišča glede obstoja toženkinega soglasja k najemu kredita za poplačilo upnika A., v znesku 46.014,17 EUR. Sodišče ni sprejelo dokazne ocene za vprašanje, ali je toženka soglašala z najemom kredita za namen poplačila upnika A. Takšnega pravno odločilnega dejstva sodišče ni moglo najti v izjavi priče B. B. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje v točki 28. obrazložitve, da so bili vsi trije krediti najeti s soglasjem toženke in da zato tvorijo skupno pasivno premoženje. Nerazumljiva pa je razlaga sodišča, da obstaja celo domneva, da kredit predstavlja skupno pasivno premoženje. Sodišče v smeri obstoja skupne pasive ni imelo podlage v tožbenih trditvah tožnika, saj tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja. Prav tako v nobeni zakonski normi ni podlage za to, da bi sodišče domnevalo o obstoju skupnega premoženja. Zakon govori samo o domnevi deleža na skupno ustvarjenem premoženju za vsakega do ½. Sodišče tega s sodbi ni ugotovilo. Nepravilen je zaključek sodišča v točki 29. obrazložitve ter v točki 36. sodbe, kjer je sodišče zaključilo, da so bili vsi trije krediti najeti s soglasjem toženke. Tožnik drugih dokazov, kot svoje lastno zaslišanje v dokaz takšnega dejstva ni predlagal. Napačno je ocena sodišča v točki 32. in 33. obrazložitve, da so bila denarna sredstva po kreditih v znesku 5.000,00 EUR in 2.000,00 EUR namenjena za poplačilo dolga toženke iz naslova poslovanja, s čemer naj bi se toženka po dokazni oceni sodišča strinjala. Tožnik ni zatrjeval za kakšen namen sta se ta dva zneska porabila in komu sta bila plačana. Tožnik je pavšalno navajal, da je dvignil denar iz banke in ga je izročil toženki za poplačilo dolgov do njenih upnikov, brez konkretizacije upnikov in zneskov. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage, da zaključi, da naj bi bil z dvigom zneska 2.000,00 EUR z dne 1. 3. 2007 poplačan dolg dne 20. 5. 2008. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 34. obrazložitve napačno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi s svojim poslovanjem lahko poplačevala vse svoje dolgove in obveznosti, pri tem pa se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke in je ugotovilo bilančno izgubo. Glede na tožbeni zahtevek in materialno podlago iz 190. člena OZ pa ni bila toženka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme, da je sama iz svojega poslovanja poplačevala dolgove iz poslovanja. Tožnik bi moral zatrjevati, da naj bi gotovino od kredita izročil toženki za poplačilo obveznosti iz njenega poslovanja. Toženka je zato v postopku trdila, da je sama iz poslovanja poplačevala svoje obveznosti. Tudi izhodišče sodišča, da verjame tožniku, da je toženki izročil gotovino, ker je toženka v obdobju od 2003 do 2009 poslovala z davčno izgubo je nepravilno in dokazna ocena sodišča je napačna. Takšno sklepanje sodišča je napačno. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe računovodkinje toženke, ki je obrazložila, da je toženka poslovala uspešno, da je imela večje vrednosti v zalogah in v osnovnih sredstvih. Bilančni rezultat in bilančna izguba pa nikakor sama po sebi ne pomenita, da je bila toženka v okviru poslovanja nezmožna poplačevati obveznosti iz poslovanja v celoti. Sodišče je napačno dokazno ovrednotilo ugotovitve izvedenca, da je lahko toženka poleg denarnega toka na bančnem računu, poslovala tudi z gotovino. Tožnik namreč ni niti zatrjeval, niti dokazoval, da bi dvige gotovine opravil, da bi gotovino izročil toženki, niti ni konkretiziral, kakšna plačila konkretno bi naj toženka izvršila s prejeto gotovino. Prav tako ni mogoče preizkusiti dokaznega zaključka sodišča, da naj bi tožnik poleg izročene gotovine od kreditov, toženki mesečno od svoje plače izročil še 400 do 500,00 EUR gotovine. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je sprejeta takšna odločitev. V kolikor bi tožnik plačeval še druge stroške, bi poleg zneska 400,00 do 500,00 EUR presegel višino svoje mesečne plače. Sodišče je tako sprejelo napačno dokazno oceno izvedenih dokazov in je zato potrebno povsem na novo izdelati celotno dokazno oceno glede na trditve tožnika in na rezultate izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo višino zahtevka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik od toženke nima upravičenja zahtevati ničesar iz naslova prvega kredita, ki je bil v celoti odplačan še v času obstoja izvenzakonske skupnosti. Prav tako je pravilno ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen iz naslova tretjega kredita od toženke zahtevati plačilo polovice zneska odplačanega kredita, v obdobju po razpadu skupnosti pa do celotnega poplačila. Celotno poplačilo po razpadu skupnosti je znašalo 1.715,18 EUR, in bi tako tožnik, ob pravilno oblikovanem tožbenem zahtevku bil upravičen od toženke zahtevati znesek 857,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nepravilno je sodišče računalo obveznosti tožnika in toženke iz naslova drugega najetega kredita. Sodišče ni imelo podlage v nobenem materialnem predpisu, da bi izhajalo iz predpostavke, da je bil z dosedanjim delom odplačanega kredita, odplačan tisti del kredita, ki ga je tožnik nakazal na račun A. Zato sodišče ni imelo podlage, da bi določalo % deleža kredita glede na znesek nakazila na A. in da naj bi znesek 46.014,17 EUR predstavlja 75,43 % celotnega kredita. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik z delnim poplačilom dolga za obdobje do leta 2022, v celoti odplačal znesek kredita, vezan na plačilo zneska 46.014,17 EUR upniku A. Sodišče je zato napačno izračunalo procent kredita, ki je odpadel na plačilo dolga do A. Takšen procent izračuna bi morebiti lahko bil podlaga za razmejitev porabe kredita za poplačilo posebne pasive toženke in za poplačilo skupnih obveznosti tožnika in toženke, vendar samo v primeru, da bi se v postopku dokazalo, da je bil kredit za poplačilo upnika A. namenski ali pa v primeru, ko bi bil na dan izdaje sodbe kredit v celoti poplačan. Sodišče je sicer pravilno povzelo podatke banke, da je bilo iz drugega kredita v obdobju do razpada skupnosti odplačanega v znesku 13.283,62 EUR, po razpadu skupnosti pa odplačanega še v znesku 58.293,31 EUR. Vendar pa sodišče ni upoštevalo, da skupno odplačan znesek ne dosega seštevka plačila, namenjenega k odplačilu prvega kredita in plačila, namenjenega A., s pripadajočimi pogodbenimi kreditnimi obveznostmi. To pa daje zaključek, da ni mogoče, da bi bil znesek kredita z obrestmi, ki se nanaša na plačilo glavnice A., v celoti odplačan do dneva izdaje sodbe. Sodišče je tudi napačno ugotovilo višino obveznosti toženke do tožnika iz naslova stroškov odobritve kredita in zavarovanja kredita v skupnem znesku 1.191,54 EUR. Tako ni materialno pravne podlage v členu 190 OZ, da bi toženkina obveznost za tožnika dosegla 75,43 % deleža glavnice drugega kredita s pripadajočimi obrestmi in ker je strošek odobritve in zavarovanja nastal v enaki višini, neodvisno od tega, za kakšen namen se je kredit porabil. Pri določitvi višine toženkine obveznosti iz naslova kredita, sodišče tudi ni upoštevalo razmerja med višino glavnice in višino obresti po posameznem kreditnem obroku. Mesečna kreditna obveznost je sestavljena iz glavnice in obresti, pri čemer je v začetnih mesečnih obrokih glavnica nižja in obresti višje, to razmerja pa se nato obrača. Tožnik v tej smeri ni podal nobenih konkretnih trditev in ni predlagal dokazov, zato sodišče ne more ugoditi tožnikovemu zahtevku, ker je tožnik kar tako, na splošno zahteval od toženke poplačilo kreditnih obveznosti, vezanih na znesek 46.014,17 EUR v celotnem znesku in v celotnem obsegu. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje tudi vozilo Hyundai i30. Toženka ni podala zahtevka na ugotovitev obsega in deleža na skupnem premoženju za to vozilo. Sodišče je to kategoriziralo kot skupno pasivo, medtem, ko vozila ni uvrstilo v obseg skupnega premoženja, s čimer je povzročilo neenako obravnavo toženke v razmerju do tožnika. Sodišče je napačno ugotovilo, da bi naj tožnik dokazal, da je bilo to vozilo kupljeno s povračilom toženkinih stroškov sodnega postopka, ki naj bi jih predhodno kril tožnik toženki v višini okoli 12.000,00 do 13.000,00 EUR. Takšnih konkretnih trditev tožnik ni podal. Sodišče tako ni imelo podlage za sprejem dokaznega zaključka, da je tožnik kril stroške zastopanja toženke v sodnem postopku z C. C. Sodišče pri izdelavi dokazne ocene tudi ni upoštevalo pravila o tožnikovem trditvenem in dokaznem bremenu po določilu člena 212 ZPP. Sodišče je tako sprejelo svoj zaključek o tem, da naj bi tožnik poplačal dolgove za toženko iz najetih kreditov iz njegove plače le na podlagi tega, da je verjelo tožniku in njegovim pavšalnim navajanjem. Toženka še izpostavlja, da je bilo dokončno odplačilo prvega kredita odplačano šele z drugim kreditom. Najem drugega kredita v znesku 61.000,00 EUR pa je bil porabljen za plačilo dolga do A. v znesku 46.014,17 EUR, znesek 11.258,03 EUR pa je bil namenjen za poplačilo prvega kredita. Tako bi lahko od tega kredita ostalo razpoložljivih sredstev za okoli 3.727,80 EUR. Od tega kredita pa ni ostalo razpoložljivega denarja, s katerim bi lahko tožnik ali toženka razpolagala, saj je bil v času do razpada skupnosti ta kredit odplačan v znesku 13.283,62 EUR. Tudi od tretjega kredita ni ostalo nobenih denarnih sredstev za drugačno razpolaganje, saj je bil ta kredit v višini 5.400,00 EUR odplačan v višini 5.196,82 EUR v času do razpada skupnosti, torej iz skupnih sredstev. Poleg tega je tožnik neutemeljeno zatrjeval, da je mesečno prispeval od svoje plače še 400,00 do 500,00 EUR za potrebe in poplačilo toženkinih obveznosti iz poslovanja. Ta dejstva o prejemkih in dohodkih pokažejo, da so pavšalne trditve tožnika in so neživljenjske in jih ni mogoče preizkusiti. Edino dejstvo, ki ga toženka pripoznava je, da je bil s sredstvi drugega kredita poplačan toženkin upnik A. Pritožbo podaja tudi glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo iz osnove, da pripada na zadevo 1.300 odvetniških točk, zato je po vseh postavkih tožniku napačno odmerilo stroške in to previsoko. Sodišče tudi ne bi smelo priznati nagrade za 6., 7., 8. in 9. pripravljalni spis, ker te vloge niso bile obrazložene. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ali pa, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša še pritožbene stroške za pritožbo.

4. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista podali.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnikova pritožba, podana zoper točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena. V tem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku nad prisojenim zneskom 51.287,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče tožniku prisoditi tudi znesek 47.142,00 EUR oziroma v tej višini glavnico in zakonske zamudne obresti, kot je to ugotovilo v točki 53. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 54. obrazložitve ugotovilo, da je toženka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmanjšanja morebitne njene obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti, tožniku dne 11. 12. 2020 plačala znesek 47.142,00 EUR na račun glavnice, po še nepravnomočni sodbi. Po mnenju pritožbe pa sodišče dejanskega stanja glede izvedenega plačila ni v celoti ugotovilo. Po mnenju tožeče stranke, sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo dejstva, da je sodba, na podlagi katere je bilo plačilo izvršeno (sodba opr. št. P 808/2016 z dne 2. 10. 2020), bila kasneje razveljavljena. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo v točki 54. obrazložitve, da je toženka na naroku dne 6. 4. 2022 navedla, da je po prejemu prve sodbe sodišča zaradi zmanjšanja morebitne njene obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti, na fiduciarni račun tožnikove pooblaščenke dne 11. 12. 2020 plačala znesek 47.142,00 EUR in to na račun glavnice, po še nepravnomočni sodbi in tožnik je na naroku priznal prejem tega zneska. Sodišče je štelo, da je to plačilo bilo izvršeno tekom sojenja in da toženka tega dejstva ne bi mogla uspešno uveljavljati z ugovorom zoper sklep o izvršbi, tožnik pa bi razpolagal z izvršilnim naslovom tudi za del terjatve, ki je bila nesporno plačana. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo, da je bila sodba sodišča prve stopnje s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 180/2021 z dne 14. 7. 2021 razveljavljena in sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je toženka izvršila to plačilo tekom tega pravdnega postopka, ki je tekel še naprej pod opr. št. P 152/2021. Toženka je res navedla, da bo zahtevala plačilo nazaj, vendar pa plačila tega zneska toženka do zaključka postopka na prvi stopnji ni zahtevala nazaj in ni zahtevala, da ji tožeča stranka vrne tisto, kar naj bi po njenem mnenju prejela na podlagi razveljavljene odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako bilo vezano na dejansko stanje plačila na dan drugega sojenja v tej predmetni zadevi in je nato pravilno upoštevalo že plačan znesek pri odločanju o plačilu še preostalega dela tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo. Sodišče prve stopnje je to navedeno plačilo upoštevalo in je nato zmanjšalo toženkino obveznost po sodbi P 152/2021 z dne 31. 8. 2022, ki je predmet pritožbenega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je uporabilo določbe prvega odstavka 287. člena OZ, vračunanje je opravilo v skladu z izjavo toženke in je vračunalo plačani znesek v prisojen znesek, kar je pravilno obrazložilo v točki 55. obrazložitve sodbe. Ker toženka tudi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni zahtevala plačanega zneska nazaj, čeprav trdi, da ga je plačala po nepravnomočni sodbi, je tako pravilno sodišče prve stopnje to upoštevalo tako, da je ta znesek bil plačan na račun glavnice in delno glede zakonskih zamudnih obresti, tekom pravdnega postopka, ki se je nepravnomočno zaključil z izdajo sodbe P 152/2021 z dne 31. 8. 2022. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo materialnopravno podlago, kakor tudi dejansko stanje izvršenega plačila, zato je odločitev v tej zvezi v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna in pritožba v tem delu ni utemeljena. Z odločitvijo sodišča druge stopnje Cp 42/2023 z dne 15. 2. 2023 pa je sodba P 152/2021 z dne 31. 8. 2022 postala pravnomočna in izvršljiva le v delu, kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka bo lahko tako le na podlagi te sodbe, zaradi eventuelnega neplačila tožene stranke, vložila ustrezen izvršilni predlog.

7. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka neutemeljeno navaja, da pravdni stranki nista ustvarili skupnega premoženja tekom trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo, da so tekom zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama obstajala skupna sredstva in tudi skupni dohodki. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikovo plačo, kot skupno ustvarjena sredstva tekom trajanja zunajzakonske skupnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi toženka del sredstev iz samostojnega podjetništva potrošila za potrebe skupnega gospodinjstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki z delom pridobili skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je v točki 36. obrazložitve pravilno zaključilo, da so bili vsi trije, v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank najeti krediti, najeti skupno v soglasju s toženko in tako predstavljajo skupno pasivno premoženje pravdnih strank. Ker so bili krediti delno odplačani v času trajanja skupnosti pravdnih strank in jih je odplačeval tožnik iz svoje plače, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili plačani s skupnimi sredstvi. Tako osebni dohodek tožnika kakor tudi dohodek, ki ga je toženka ustvarila in prejemala z opravljanjem dejavnosti s.p. v času trajanja zunajzakonske skupnosti s tožnikom, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka (vsak do ½). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v zvezi s poslovanjem s.p. izključno toženkine obveznosti le tiste obveznosti, ki so nastale pred letom 2003 in da zanje odgovarja s svojim posebnim premoženjem in tudi z deležem na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožene stranke zaključilo, da je toženka tudi ob začetku in v času zunajzakonske skupnosti s tožnikom nadaljevala z opravljanjem poslovne dejavnosti trgovine kot s.p. in zato dohodek, ki ga je ustvarila in prejemala z opravljanjem dejavnosti s.p., predstavljal skupno premoženje obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je verjelo toženi stranki, da je mesečno prispevala denar tudi za skupne stroške in za druge potrebe gospodinjstva. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je toženka iz vira dohodkov poslovanja trgovine financirala vse bivalne stroške, stroške za hrano, gospodinjstvo in za položnice. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta v času skupnosti tožnik in toženka živela v stanovanjski hiši, v nepremičnini last toženke in da tožnik ni plačeval za bivanje. Kot je ugotovil izvedenec je toženka imela možnost poslovanja tudi mimo transakcijskega računa in sodišče je zaključilo, da glede na toženkino možnost poslovanja tudi z gotovino in mimo transakcijskega računa, sodišče verjame toženki, da je del sredstev iz s.p. potrošila oziroma namenila tudi za poplačilo bivanjskih stroškov in za potrebe gospodinjstva, kot je običajno v skupnosti med partnerjema, saj je tudi tožnik izpovedal, da nista imela dorečeno glede tekočih življenjskih stroškov, da je to plačevala toženka, sam pa ji je tudi od svoje plače izročil svoj delež po 400,00 do 500,00 EUR, odvisno od potreb. Ker sta bila oba vira sredstev tožnikova plača in prihodki iz poslovanja s.p. v času skupnosti pravdnih strank pridobljena z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za skupna sredstva in skupno premoženje. Tudi kredite je tožnik najel v soglasju s toženko, zato tudi ti krediti predstavljajo skupna sredstva, katera so delno bila namenjena za pokrivanje življenjskih potreb, ker pa je delno z njimi poplačal tožnik toženki njen posebni dolg, je sodišče prve stopnje v prisodilnem delu štelo, da je tožnik iz preostanka kredita poplačal toženki njene posebne dolgove, ki so nastali pred nastankom zunajzakonske skupnosti in je zato na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, na podlagi člena 190 OZ upravičen do vrnitve tistega, kar je toženka prejela na račun njenih posebnih dolgov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili krediti najeti v soglasju z obema zunajzakonskima partnerjema, del kreditov je bil odplačanih iz skupnih sredstev, iz skupne aktive, to je z dohodki, ki sta jih obe pravdni stranki ustvarili tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, presežek pa je sodišče prve stopnje tožniku tudi prisodilo. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe tožeče stranke, da so bili krediti namenjeni izključno za poplačilo toženkinih dolgov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo tožnikovo plačo kot skupna sredstva in je to tudi pravilno obrazložilo v točki 39. in 43. obrazložitve. Te dohodke je namreč prejemal tekom trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je kot že obrazloženo pravilno štelo, da je imela toženka možnost poslovanja z gotovino in mimo transakcijskega računa in je zato pravilno štelo, da je del sredstev iz s.p. potrošila za potrebe gospodinjstva, torej za skupaj porabljena sredstva. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni mogla ustvariti dohodkov iz svojega samostojnega podjetništva, saj iz mnenja izvedenca izhaja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je toženka kot s.p. lahko poslovala mimo transakcijskega računa in da je bilo v obdobju od 1. 1. 2003 do 13. 1. 2010 na TRR toženke, skupnih prilivov za 708.834,93 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov, to je izpovedi obeh pravdnih strank, napravilo je dokazno oceno izvedeniškega mnenja ter je na podlagi pravilne dokazne ocene, sprejelo pravilen zaključek o ustvarjanju skupnih prihodkov tekom trajanja zunajzakonske skupnosti. V konkretnem primeru je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za skupno premoženje, porabljeno za skupne obveznosti nastale v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Vsi trije krediti so tako s presežkom, ki ni bil prisojen bili odplačani iz tožnikove plače, kar pomeni, da so bili plačani s skupnimi sredstvi in ne s tožnikovim posebnim premoženjem, kajti ta dohodek je ustvaril v trajanju zunajzakonske skupnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno, višji tožbeni zahtevek zavrnilo in je pritožba tožeče stranka neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo prvega odstavka 59. člena ZZZDR, po kateri se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

9. Neutemeljena je pritožba tožene stranke. Tožena stranka pravilno v pritožbi najprej priznava, da sta v času obstoja izvenzakonske skupnosti pravdni stranki kot skupno premoženje pridobili sredstva iz treh najetih kreditov in avtomobil znamke Hyndai i30. Tožbeni zahtevek tožnika, kateremu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo je temeljil na materialnopravni predpostavki neupravičene obogatitve in prikrajšanja na podlagi 190. člena OZ. Gre za dajatveni zahtevek in zato je bila tudi tožba glede na tožbene trditve o tem, da je tožnik iz svojega premoženja poplačal posebne dolgove tožene stranke, sklepčna. S tem je zadovoljil materialnopravni trditveni podlagi, z denarnim zahtevkom pa je zahteval le plačilo tistega, kar je namesto toženke plačal kot njen poseben dolg in za kar je le-ta obogatena in le temu delu tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno ugodilo. Tožba tožeče stranke tako ni bila nesklepčna, na kar nepravilno v pritožbi opozarja tožena stranka, tožnik je tudi po razveljavitvenem sklepu VSC Cp 180/2021 z dne 14. 7. 2021 vztrajal pri tem, da njegov zahtevek, v delu v katerem je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, temelji na dejstvu, da je toženec s poplačilom dela kredita, ki pa je bil namenjen za poplačilo posebnega dolga tožene stranke, ki je nastal pred začetkom zunajzakonske skupnosti, zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu za postavitev zahtevka na podlagi instituta neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je pravila o nastanku skupnega premoženja po ZZZDR, uporabilo pri zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, kar je v korist toženi stranki. V ugodilnem delu, to je prisodilnem delu tako sodišče prve stopnje ni uporabilo samo pravila glede ugotavljanja skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti, ker je tožnik zahteval le plačilo protivrednosti tistega, kar je plačal in sicer iz skupnega premoženja, vendar pa ta del skupnega premoženja ni bil namenjen za poravnavo skupnih potreb, temveč je bil v prisodilnem delu namenjen za poplačilo posebnega dolga tožene stranke, kateri je nastal še pred nastankom njune zunajzakonske skupnosti. Tožnik pa je del kredita, ki je bil porabljen za plačilo toženkinega posebnega dolga, plačal po prenehanju zunajzakonske zveze. Pri obravnavanju pritožbe tožene stranke pa sodišče druge stopnje izhaja iz izjave tožene stranke, katero je le-ta podala na naroku dne 31. 8. 2022, ko je tožena stranka na poziv sodnice ali so sporni zneski poplačil posameznih kreditov kar se tiče višine odplačil do razpada skupnosti in po razpadu skupnosti oziroma višine celotnega poplačila kot izhaja iz bančnih izpiskov in drugih potrdil bank, ki so že v spisu nesporni, je tožena stranka izrecno navajala, da tovrstna dejstva šteje kot nesporna, na način in pod pogoji kot izhajajo iz bančnih izpiskov. Tudi iz samih pritožbenih trditev izhaja dejstvo, ki ga je toženka pripoznala, da je bil s sredstvi iz drugega kredita poplačan toženkin upnik A. in sicer v znesku 46.014,17 EUR, kateri je bil nakazan iz odobrenega kredita tožencu, direktno na TRR A. Toženka tako pritožbeno ne prereka ugotovljenega dejstva, da je tožnik poplačal ta dolg tožene stranke v konkretnem znesku 46.014,17 EUR in na ta znesek, skupaj s pripadki, je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko in le na plačilo tega zneska. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je toženka sama priznala, da drugi kredit lahko deli usodo skupnega premoženja in tudi iz tega razloga niso upoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ni ugotovilo, da bi v posledici razpada izvenzakonske skupnosti, tožnik utrpel prikrajšanje s poplačilom kredita, to je skupne pasive in da toženka na drugi strani naj ne bi bila s tem deležem obogatena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti in oblikovanje skupnega premoženja in je sodišče prve stopnje zato pravilno ugotovilo, da je zaradi razpada zunajzakonske skupnosti, tožnik upravičen do vrnitve plačila v toženkin poseben dolg. Tožnik je zatrjeval, da so bili vsi trije krediti najeti v soglasju s toženko in ker so tudi z delom pridobljena sredstva (plača) v času trajanja izvenzakonske skupnosti skupna, krediti pa so bili v času skupnosti nesporno financirani in odplačevani iz tožnikove plače (torej iz skupnih sredstev), se domneva, da krediti predstavljajo skupno pasivno premoženje in je bilo na toženki dokazno breme, da izpodbije to domnevo. Ker pa je bil del kredita porabljen za poplačilo toženkinih posebnih dolgov, je zato tožnik upravičen do povračila polovice vloženih sredstev v ta posebni dolg toženke, v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

10. Obstoj zunajzakonske skupnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi navedb in dokazov tožene stranke. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nosilni razlogi za uporabo materialnega prava in sodišče je v sodbi povzelo vsebino izvedenih dokazov na podlagi katerih je v sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v določenem obdobju v zunajzakonski skupnosti in da sta v tej zunajzakonski skupnosti ustvarili skupno premoženje, da pa je iz tega premoženja bil poplačan tudi toženkin posebni dolg, zato je toženik upravičen do povračila polovice tega zneska, za katerega je toženka obogatena. Tako sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni podano nasprotje med razlogi sodbe v točki 8. obrazložitve, kajti v tem delu sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj dejstev na podlagi trditvene podlage in dokazov obeh pravdnih strank, od katerih pa je tožena stranka zatrjevala obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, da sta tožnik in toženka živela v zunajzakonski skupnosti do konca leta 2011, ko se je toženka odselila. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi trditvene podlage obeh pravdnih strank ugotovilo, da so bili kreditni obroki v času trajanja skupnosti plačevani iz sredstev tožnikove plače in da je bil prvi kredit v celoti odplačan v času trajanja izvenzakonske skupnosti, tretji kredit je bil dokončno poplačan po razpadu skupnosti, drugi kredit še ni odplačan in ga tožnik tudi po razpadu skupnosti še odplačuje iz sredstev svoje plače. Ta pravno odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi trditvene podlage obeh pravdnih strank in tudi na podlagi navedb tožene stranke in zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče v nasprotju s členom 212 ZPP ugotovilo ta dejstva, ker jih tožnik naj ne bi zatrjeval. Iz že obrazloženega izhaja, da gre za dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, katere je napravilo na podlagi trditvene podlage obeh pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov.

11. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 22. obrazložitve sodbe, da je toženka s samostojno dejavnostjo s.p, prenehala 26. 11. 2009, da je imela dve leti davčno izgubo, da pa je toženka kot s.p. lahko poslovala mimo transakcijskega računa. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo kakšen je bil skupni priliv na račun toženkinega s.p. za obdobje 1. 5. 2003 do 13. 1. 2010. Sodišče je na podlagi teh dejstev ugotovilo, da so v zvezi s poslovanjem s.p. ključne le tiste obveznosti, ki so nastale pred letom 2003, zanje pa odgovarja toženka s svojim posebnim premoženjem. Sodišče je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka (vsak do ½) tudi dohodek, ki ga je ustvarila in prejemala z opravljanjem dejavnosti s.p. in nastale obveznosti v času zunajzakonske skupnosti s tožnikom od 1. 1. 2003 do izbrisa s.p. 26. 12. 2009. Kot že obrazloženo, pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke le do višine tistih zneskov in tistih sredstev, katera so bila iz tožnikove plače poplačana za njen posebni dolg, kateri je pri poslovanju toženkinega s.p. nastal pred nastankom zunajzakonske skupnosti in samo glede tega zneska je sodišče prve stopnje toženko obsodilo na plačilo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do povrnitve teh sredstev, ker so bila vložena v posebno premoženje toženke in jih je le ta tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti obdržala. Tožnik je sicer zatrjeval, da je vsa sredstva po najetih kreditih porabil za poplačila dolgov toženke, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, temveč je ugotovilo le plačilo tistih obveznosti, katere so nastale pred obstojem zunajzakonske skupnosti in glede katerih toženka sama priznava, da so nastali pred obstojem zunajzakonske skupnosti in da jih je od svoje plače poravnal tožnik. Sodišče prve stopnje je toženko obsodilo le na plačilo zneska njenega posebnega dolga s pripadki, ni pa je obsodilo na plačilo kakršnihkoli drugih dajatev, katere naj bi tožnik izvršil na račun njenega dolga in poslovanja, ko je toženka poslovala v času trajanja zunajzakonske skupnosti do leta 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izjave same toženke, da dolg, katerega je poplačal tožnik iz drugega kredita, izvira iz njenega posebnega premoženja in iz njenega posebnega poslovanja in to iz poslovanja z družbo A., ki pa je potekalo pred nastankom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Zato so nepomembne pritožbene navedbe glede na odločitev sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno oceno o tem, kako je toženka tekom trajanja zunaj zakonske skupnosti, pa do zaprtja s.p. poslovala in so tudi pritožbeno nepomembne trditve, da toženka po zaprtju s.p. ni ostala brez dohodkov. Sodišče prve stopnje toženko tako ni obsodilo na plačilo dolgov, katere naj bi tožnik poravnaval toženki v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Iz samega poslovanja toženke v času trajanja zunajzakonske skupnosti ne izhaja, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, kakršnakoli obveznost neporavnave upnikom s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je konkretizirano in na podlagi izvedenega dokaznega postopka konkretno ugotovilo, kateri dolg je tožnik namesto toženke poplačal in to predstavlja njen posebni dolg, gre namreč le za plačilo dolga, katerega je toženka ustvarila v poslovanju, predno je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj zunajzakonske skupnosti. Tožnik pa je postavil trditev, da zahteva povrnitev tistega dela kredita, kateri ji je nastal pred nastankom zunajzakonske skupnosti in se nanaša na poslovanje s poslovnim partnerjem toženke, to je A. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ko v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje na podlagi napačne dokazne ocene nepravilno ugotovilo, da predstavlja znesek 2.000,00 EUR, katerega je dne 20. 5. 2008 plačal tožnik upniku A., del poplačila tistega dolga, kateri je odpadel na tega upnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožnika in izvedenih dokazov ugotovilo, da je glede poplačila toženkinega dolga do upnika A., bil delno plačan tudi 20. 5. 2008 znesek 2.000,00 EUR. Tak zaključek je sprejelo na podlagi dokazil o plačilu dolga in o delnem umiku predloga za izvršbo. Nato je bil dolg v celoti poravnan, kar pa potrjuje umik predloga za izvršbo z dne 1. 12. 2008 in dne 29. 1. 2009 je bil izdan sklep o ustavitvi izvršilnega postopka na toženkinih nepremičninah glede upnika A. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je tožnik uspel dokazati, da je bil predmetni dolg v višini 46.014,17 EUR poplačan iz sredstev hipotekarnega kredita, najetega 17. 11. 2008 pri Raifeissen banki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil znesek 2.000,00 EUR plačan upniku A., preden je bil najet hipotekarni kredit. Sodišče prve stopnje je verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, da je tudi znesek 2.000,00 EUR izročil toženki v gotovini za poplačilo tega dolga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za skupna sredstva, bodisi iz prvega kredita najetega v času skupnosti, bodisi iz tožnikove plače, ki je predstavljala v času skupnosti z delom pridobljena sredstva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik uspel dokazati, da je tudi ta znesek 2.000,00 EUR plačal na račun dolga toženke do A. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj toženkinega soglasja k najemu kredita za poplačilo upnika A. v znesku 46.014,17 EUR. Kot že obrazloženo zgoraj, je toženka sama na naroku za glavno obravnavo na poziv sodišča podala izjavo, da so sporni zneski poplačil posameznih kreditov, kar se tiče višine odplačil do razpada zunajzakonske skupnosti in po razpadu skupnosti oziroma višine celotnega poplačila kot izhaja iz bančnih izpisov in iz drugih potrdil bank, ki so že v spisu nesporni, na način in ob pogojih kot izhajajo iz bančnih izpisov. Takšne citirane navedbe pa negirajo toženkine pritožbene navedbe, da sodišče ni pravilno ugotovilo ali je toženka soglašala z najemom kredita za namen poplačila upnika A. Razlogi sodišča prve stopnje so v tej zvezi prepričljivi in niso v nasprotju z določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in očitana kršitev določbe člena 212 ZPP ni podana.

13. V točki 28. obrazložitve je sodišče prve stopnje uporabilo materialnopravno podlago 52. člena ZZZDR, po kateri se domneva, da sta obveznosti za dolgove prevzela oba zakonca skupaj (to pa dodatno potrjuje še izjava tožnika, da so bili vsi trije krediti najeti v soglasju s toženko) in ker so tudi z delom pridobljena sredstva odplačana (v času trajanja skupnosti skupno, krediti pa so bili v času skupnosti nesporno financirani in odplačevani iz tožnikove plače, to je iz skupnih sredstev), je tako sodišče prve stopnje sledilo zakonski domnevi, da krediti predstavljajo skupno pasivno premoženje in je bilo na toženki dokazno breme, da izpodbije to domnevo. Zato pritožba v delu, kjer navaja, da je sodišče le domnevalo o deležu na skupnem ustvarjenem premoženju ni utemeljena. Sodišče je v tej zvezi navedlo pravilno materialnopravno podlago, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil kredit z Raifeissen banko z dne 17. 11. 2008 v višini 61.000,00 EUR v okviru katerega je bil poplačan toženkin dolg do A. v višini 46.014,17 EUR, najet v soglasju s toženko in na podlagi njunega dogovora, da se poplačajo toženkini dolgovi, zaradi katerih je tekla izvršba na toženkino nepremičnino. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in trditev obeh pravdnih strank ugotovilo dejstvo, da je bil kredit najet z vedenjem in v dogovoru s toženko ter z namenom, da se prepreči izvršba na njeno hišo, ki se jo nato proda, da se poravnajo drugi dolgovi, kupi stanovanje ali naredi nova hiša. V letu 2008, ko je bil najet hipotekarni kredit pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni izkazano, da toženka ni imela skupnih načrtov s tožnikom, in da je šlo pri najemu tega kredita za skupno odločitev pravdnih strank, z namenom kot ga zatrjuje tožnik. Sodišče je na to dejstvo sklepalo tudi iz toženkine izpovedbe na naroku dne 24. 4. 2012 v postopku N 161/2012, iz katere izhaja, da je tožnik leta 2008 vzel veliko vsoto 60.000,00 EUR in je poplačal nekaj svojega dolga za nazaj, poplačal pa je tudi del dolga, za katerega je sicer sam mislil, da ga ni bil dolžan, saj je šlo za terjatev bivšega moža, da pa je to bilo potrebno plačati. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tej zvezi je tako prepričljiva in pritožba v tem delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo opore v navedbah strank za takšno ugotovitev, ni utemeljena. Kot že obrazloženo pa je sodišče imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage, da je zaključilo, da naj bi z dvigom zneska 2.000,00 EUR z dne 1. 3. 2007 bil poplačan dolg dne 20. 5. 2008 v znesku 2.000,00 EUR. Sodišče je v tej zvezi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilno odločitev, da je tožnik upravičen zahtevati od toženke znesek ½ tako plačanega zneska.

15. Pritožbeno neupoštevne so nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih trdi, da je sodišče napačno ugotovilo, da toženka s svojim ne dovolj uspešnim poslovanjem ni uspela poplačati vse svoje dolgove in obveznosti. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje toženko obsodilo le na plačilo tistih obveznosti, katere so nastale pred nastankom njune zunajzakonske skupnosti in gre za njen posebni dolg iz poslovanja s. p. s podjetjem A. Toženka je sama priznala, da obveznosti do podjetja A., katere so nastale pred njunim obstojem zunajzakonske skupnosti ni poravnala sama iz svojega poslovanja, temveč so bili ti dolgovi poplačani iz sredstev drugega kredita, katerega je najel tožnik. Na plačilo drugih obveznosti in iz naslova drugih upnikov, pa sodišče toženo stranko ni obsodilo. Res je, da bilančna izguba sama po sebi ne pomeni, da toženka ni bila v okviru poslovanja zmožna plačevati obveznosti iz tekočega poslovanja, vendar je to pritožbeno neupoštevno, kajti kot že obrazloženo je toženka dolžna poravnati le tiste obveznosti, katere izhajajo iz njenega posebnega dolga in ne iz tekočega poslovanja v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Njen posebni dolg je bil poravnan iz kredita toženca in pa iz zneskov gotovine, kot je vse to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako ne spremenijo pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik toženki mesečno ni bil zmožen izročati 400,00 do 500,00 EUR gotovine, odvisno od potreb. Kot je obrazloženo zgoraj je sodišče prve stopnje toženko obsodilo na plačilo tistega zneska, kateri je bil poravnan iz drugega kredita, katerega je najel tožnik in je bil pretežno (75,43 %) porabljen za plačilo toženkinega posebnega dolga.

16. Ker pa se nanaša to plačilo na del dolga, ki predstavlja posebni dolg tožene stranke, ki je nastal pred nastankom njune zunajzakonske skupnosti, je odločitev sodišče prve stopnje materialnopravno pravilna, ko je odločilo, da je polovico tega zneska dolžna toženka poravnati tožniku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izvedenih dokazov je prepričljiva in zato ni podan pritožbeni razlog, da je sodišče kršilo določbi členov 8 in 212 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi navedb obeh pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov. Kot že obrazloženo pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva glede poplačila toženkinega posebnega dolga, kot je večkrat obrazloženo v sodbi sodišča prve in druge stopnje.

17. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje sprejeto glede višine zneska, kateri je bil poravnan za potrebe posebnega dolga toženke. Po mnenju pritožbe je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik od toženke nima upravičenja zahtevati ničesar iz naslova prvega kredita, ki je bil v celoti odplačan še v času obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče je po mnenju tožene stranke prav tako pravilno ugotovilo, da je bil tožnik upravičen iz naslova tretjega kredita od toženke zahtevati plačilo polovice zneska odplačanega kredita, v obdobju po razpadu skupnosti pa do celotnega poplačila, ob predhodno dokazani predpostavki, da je toženka za najem kredita vedela in je z najemom soglašala. Priznava, da je toženec upravičen od toženke po razpadu zunajzakonske skupnosti zahtevati znesek 857,59 EUR. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve stopnje nepravilno računalo obveznost tožnika in toženke iz naslova drugega najetega kredita. Po mnenju tožene stranke ni nobenega materialnopravnega predpisa, da bi sodišče izhajalo iz predpostavke, da je bil z dosedanjim delom odplačila kredita, odplačan tisti del kredita, ki ga je tožnik nakazal na račun A. in sodišče naj ne bi imelo podlage, da bi določilo procentni delež kredita glede na znesek nakazila na A. od zneska 46.014,17 EUR, kar predstavlja 75,43 % celotnega kredita. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti tudi sama tožena stranka, je glede obrazložitve o višini izplačanega kredita, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 37. obrazložitve navedla, da je po tistem, ko je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2022 za vsakega od kreditov specificiral opravljena plačila in predložil dokazila banke za drugi kredit, ki ga še odplačuje, je tožena stranka na poziv sodišča na zadnjem naroku izjavila, da dejstva o višini odplačila do razpada in po razpadu skupnosti in o višini celotnega poplačila šteje kot nesporna, na način in pod pogoji, kot to izhaja iz bančnih izpiskov in iz drugih potrdil banke, ki so že v spisu. Toženka tudi izrecno, tekom pravdnega postopka na prvi stopnji in tudi v pritožbi sami priznava, da je iz tožnikovega drugega kredita bil nakazan znesek 46.014, 17 EUR in da je od zneska odobrenega kredita bil direktno na račun A. plačan ta znesek. Kot že obrazloženo v pritožbi priznava, da je na račun kredita pridobila znesek 857,59 EUR. Tožena stranka trditev o tem, da tožnik ni dokazal, da bi se ta znesek prvotno odplačeval v okviru kreditnih obveznosti, to je tisti znesek, ki je bil nakazal na računu upnika A. d.o.o., tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala. Prav tako ni tekom postopka na prvi stopnji navedla, da skupni znesek odplačanega kredita ne dosega seštevka plačila prvega kredita in plačila zneska namenjenega A. s pripadajočimi stroški in obrestmi. Prav tako ni utemeljena trditev, da ni mogoče, da je bil znesek kredita z obrestmi, ki se nanaša na plačilo glavnice A., v celoti odplačan do dneva izdaje sodbe. Teh trditev tožena stranka na prvi stopnji ni podala in jih tudi ni dokazovala in zato te pritožbene trditve predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo je sodišče druge stopnje ob uporabi člena 337 ZPP, pritožbeno ne more upoštevati. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v točki 44. napravilo pravilen obračun načina odplačila dolga toženke, do katerega vračila je tožnik upravičen. Sodišče prve stopnje je v tej točki obrazložilo, da je bil toženkin posebni dolg v znesku 46.016,14 EUR, ki predstavlja 75,43 % delež kredita. Gre za sredstva iz naslova poplačila toženkine posebne pasive, za te odgovarja izključno sama in je tožnik upravičen do poplačila ½ v času do razpada skupnosti odplačanega zneska, v deležu, ki odpade na ta dolg (75,43 %) torej do zneska 5.009,91 EUR (75,43 % od 6.641,80 EUR, kar je polovica od celotnega zneska odplačanega kredita do razpada skupnosti – 13.283,00 EUR), za čas od razpada skupnosti do dneva sodbe (oziroma po stanju poplačanih anuitet do maja 2022), pa do poplačila celotnega odplačanega zneska kredita, v deležu, ki odpade na ta dolg (75,43 %), torej do zneska 43.970,64 EUR (75,43 % od 58.993,31), saj anuitete, plačane po razpadu skupnosti, niso bile plačane iz skupnih dohodkov, temveč iz tožnikovega posebnega premoženja, za toženkino posebno pasivo pa tožnik ne odgovarja. Samega tega izračuna tožena stranka pritožbeno ne izpodbija in v tej zvezi je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje odplačevanja kredita do dneva izdaje sodbe in pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v točki 46. tudi napravilo obračun iz naslova povračila drugega kredita z dne 17. 11. 2008 in je tožnik pritožbeno neprerekano upravičen do plačila zneska 49.429,94 EUR (5.009,91 EUR + 43.970,64 EUR + 449,39 EUR). Toženka je dolžna od tega zneska tožniku, po zaključku sodišča prve stopnje plačati zamudne obresti, kar se pritožbeno ne izpodbija. Iz te obrazložitve izhaja, da je pravilen zaključek in izračun sodišča prve stopnje, da je bil znesek kredita z obrestmi, ki se nanašajo na poplačilo do glavnice A., v celoti plačan do dneva izdaje sodbe. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni in le pavšalno zatrjuje, da je nepravilno izhodišče sodišča, ker je izhajalo iz procentnega deleža za plačilo dolga za A., glede na celoten znesek odobrenega kredita. Ta procent je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo višino obveznosti toženke do tožnika iz naslova stroškov odobritve kredita in zavarovanja kredita v skupnem znesku 1.191,45 EUR in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožbene navedbe, da pri določitvi višine toženkine obveznosti iz naslova posojila sodišče ni upoštevalo razmerja med višino glavnice in višino obresti po posameznem kreditnem obroku, prav tako to predstavljajo pritožbeno novoto, saj kaj takšnega v zvezi z obračunom izvedenca o poplačilu kredita toženka, tekom postopka na prvi stopnji ni podala, temveč je celo priznala celotni poplačani poseben toženkin dolg do A. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, katere zneske glavnice in obresti je tožnik poplačal od najetja kredita pa do dneva izdaje, sedaj izpodbijane sodbe in pritožba tako v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede elementov neupravičene obogatitve in prikrajšanja tožnika iz naslova odplačanih kreditnih obveznosti, namenjenih za poplačilo posebnega dolga toženke in pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje vozila Hyundai i30 ni uvrstilo v obseg skupnega premoženja. Glede zavrnitve dokaza po določitvi izvedenca-cenilca avtomobilske stroke je sodišče prve stopnje to pravilno obrazložilo v točki 14. obrazložitve in sodišče prve stopnje je imelo oporo v ugotovitvi, da toženka po pozivu sodišča ni založila potrebnega predujma za izvedenca. Po določbi tretjega odstavka 153. člena ZPP sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru je sodišče glede na vse okoliščine primera po svojem prepričanju presodilo, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za te stroške. Sodišče prve stopnje je nato presodilo, da glede na to, da tožena stranka zahtevanega zneska ni plačala, je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo tega dokaza in je bilo na toženki dokazno breme, da dokaže vrednost tega vozila v času razpada zunajzakonske skupnosti. Ostale dokazne listine pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in je v novem sojenju vpogledalo in prebralo tudi listino kot prilogo B 65 (izpis primerljivih ponudb v vozilu Hyndai i30). Sodišče prve stopnje pa je nato obrazloženo v točki 48. obrazložitve navedlo razloge, zakaj je zavrnilo ugotovitev pobotnega ugovora. Sodišče je v točki 52. pravilno zaključilo, da toženka s pobotnim ugovorom ne more zahtevati delitve skupnega premoženja z izplačilom denarne protivrednosti. Pobotna terjatev je nedokazana po višini, dokazno breme pa je bilo na toženki. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dokaz iz list. št. B65 ne predstavlja primernega dokaza glede višine vrednosti osebnega vozila na dan razpada zunajzakonske skupnosti, to je 27. 12. 2011. Posledično sporna vrednost vozila in višina v pobot uveljavljane terjatve ni dokazana in toženkinemu pobotnemu ugovoru sodišče tako ni sledilo. Teh zaključkov sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka pa pritožba, izrecno ne izpodbija. V pritožbi navaja, da sodišče v izvedenem dokaznem postopku ni imelo podlage ali vsebine, materiala ali dejstev in okoliščin za sprejem dokaznega zaključka, da je tožnik kril stroške zastopanja v sodnem postopku z C. C. in da je sodišče odločilo le na podlagi izpovedi tožnika, katerega izpovedba pa je nekonkretizirana. Sodišče prve stopnje je glede osebnega vozila Hyundai i30 sprejelo odločitev o tem, da to vozilo predstavlja skupno premoženje in to na podlagi izpovedi obeh pravdnih strank, ugotovitveni zahtevek pa je zavrnilo iz prej opisanih razlogov, katere pritožbeno pa tožena stranka izrecno ne izpodbija. Zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila (člen 353 ZPP).

19. Toženka na koncu pritožbe navaja, da je edino dejstvo, ki ga pripoznava to, da je bil s sredstvi iz drugega kredita poplačan toženkin upnik A. Sodišče prve stopnje je pravilno kot je obrazloženo zgoraj, obrazložilo način poplačila tega kredita tudi v delu, ki je bil namenjen za poplačilo posebnega toženkinega dolga, zato pritožba v tem delu kot že obrazloženo ni utemeljena. Pritožbeno neutemeljene so pritožbene navedbe, da od prvega, kakor drugega in tretjega najetega kredita ni ostalo nobenih denarnih sredstev za drugačna razpolaganja, kakor za poplačilo posebnega dolga do A. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da prvi kredit predstavlja skupno pasivo, iz katere so se s skupnimi sredstvi poravnale skupne obveznosti pravdnih strank, saj so nastale v zvezi s skupnim premoženjem (obveznosti tekočega poslovanja trgovine), na katerem sta deleža pravdnih strank enaka in za katere odgovarjata nerazdelno. Zato tožnik nima pravice zahtevati povračilo tistega zneska kredita, ki je bil poplačan že v času skupnosti pravdnih strank iz skupnih sredstev. Sodišče prve stopnje pa je štelo za dokazano, da je bil iz dela sredstev drugega hipotekarnega kredita dne 17. 11. 2008 poplačan toženkin posebni dolg do upnika A. v višini 46.014,17 EUR. Tudi znesek 2.000,00 EUR, ki je predstavljal skupna sredstva je bil porabljen za delno poplačilo tega posebnega dolga. Sredstva kredita z dne 17. 2. 2006 in tretji kredit z dne 14. 10. 2009 (ter del drugega kredita, s katerim je bil poplačan prvi kredit), pa glede na ugotovitve sodišča, da so se s temi sredstvi plačevale tekoče obveznosti toženkine s.p. in da so bila sredstva namenjena za sprotno poplačilo upnikov v trgovini pomeni, da so bile s temi sredstvi financirane skupne obveznosti pravdnih strank, ki so izvirale iz tekočega poslovanja v času zunajzakonske skupnosti. Tako iz višine najetih kreditov in poplačila toženkinega posebnega dolga izhaja, da so ostala tudi sredstva, katera je sodišče prve stopnje opredelilo kot tista sredstva, s katerimi so bila financirane skupne obveznosti pravdnih strank, ki so izvirale iz tekočega poslovanja s.p. in za skupne potrebe v času zunajzakonske skupnosti in so v tem času bile tudi poplačane, zato tožnik do njih ni upravičen. Je pa sodišče prve stopnje s tem zaključilo, da je dokazan obstoj zunajzakonske skupnosti, ki se kaže v skupno ustvarjenem premoženju in načinom odplačevanja dolgov in le za razliko najetih kreditov je toženo stranko obsodilo na povrnitev tistega, kar je odpadlo iz teh kreditov na račun njenega posebnega dolga. Tožnik je zatrjeval, da je tekom trajanja zunajzakonske skupnosti zaslužil več kot 1.000,00 EUR, tako je tudi po plačilu kreditnih obrokov mogoč in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik še vedno razpolagal sredstvi od 400,00 do 500,00 EUR, katere je prav tako porabil za poplačilo skupnih stroškov, kakor tudi za poplačilo toženkinih obveznosti iz tekočega poslovanja. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

20. Toženka podaja pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev, to je o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni napačno izhajalo iz osnove za odmero stroškov glede na vrednost spornega predmeta 108.598,28 EUR po tar. št. 18 Odvetniške tarife in je pravilno določilo osnovno vrednost 1.300 točk. Na dan vložitve tožbe je veljala vrednost odvetniške točke v znesku 0,459 EUR, zato je pravilna materialnopravna uporaba določbe tar. št. 18 in je sodišče prve stopnje tako pravilno izhajalo iz vrednosti odvetniške točke in je zato pravilno štelo, da je le od 6. 4. 2019 znašala ob zvišanju odvetniške točke vrednost vloge po tar. št. 19/1 1.200 točk (prej pa 1.300 točk), kar vse izhaja iz točke 58. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, zato te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno vrednotilo vlogo tožnika z dne 10. 7. 2017. Tudi iz nadaljnjih vlog je razvidno, da gre za obrazložene vloge, saj je v njih tožeča stranka podajala obrazložena stališča glede vprašanj za izvedenca in za priče in je odgovarjala na navedbe tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje iz enakih razlogov pravilno, štelo kot obrazložene vloge z dne 29. 10. 2020 in 31. 8. 2020 in je tudi tukaj pravilno uporabilo pri odmeri stroškov Odvetniško tarifo in sicer določbo prvega, drugega in tretjega odstavka tar. št. 19 Odvetniške tarife.

21. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako glede glavne odločitve, kakor tudi glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa kot je obrazloženo zgoraj, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Obe pritožnici s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).