Jedro

V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da tožnik v času delovnega razmerja in še dve leti po prenehanju le-tega ne sme ustanavljati ali se zaposlovati v podjetju, ki se ukvarja s toženki konkurenčno dejavnostjo. Za primer kršitve te obveznosti sta stranki izrecno predvideli odškodninsko odgovornost tožnika in možnost izbrisa konkurenčne družbe iz sodnega registra. Glede podrobnejše ureditve medsebojnih razmerij, vključno z vprašanjem tožnikove odškodnine za uveljavljanje konkurenčne klavzule, sta se pogodbeni stranki sklicevali na ureditev v posebnem aktu tožene stranke. 11. poglavje statuta tožene stranke za podrobnejšo ureditev medsebojnih razmerij v zvezi konkurenčno klavzulo pooblašča nadzorni svet, ki je ta razmerja tudi uredil. Takšna ureditev medsebojnih pravic in obveznosti iz konkurenčne klavzule, ki sta jo tožnik in tožena stranka izrecno dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, predstavlja zakonito in dovolj konkretizirano pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov iz tega pravnega naslova.

Izrek

1. Pritožba tožnika se zavrne in se v po tej pritožbi izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba in sklep.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v točki II/2 izreka sodbe ter v 2. odst. izreka sklepa tako spremeni, da kot sodba glasi: "Tožnik A. K. dolžan plačati toženi stranki L. d.d., L. 5.668.840,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.12.1997 dalje do plačila in toženi stranki povrniti 384.822,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2000 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnik trpi sam svoje stroške postopka."

3. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki 193.876,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 21.11.1997 in 26.1.1998 glede ugotovitve tožnikove disciplinske odgovornosti za disciplinsko kršitev konkurenčne prepovedi, ki jo je storil s tem, ko je kot odgovorni delavec tožene stranke v letu 1997 naročil večjo količino kritine pri rednem dobavitelju tožene stranke za lastno podjetje in ta posel tudi v celoti izpeljal mimo tožene stranke ter kršitev nezakonitega razpolaganja s sredstvi družbe, s tem ko je v mesecu aprilu 1997 samovoljno dal hrvaškemu kupcu v treh primerih neutemeljene popuste. Glede izpodbijanja navedenih disciplinskih odločb v zvezi z očitkom neupravičenega izostanka z dela od 20.5.1997 dalje in glede njegove odškodninske odgovornosti pa je sodišče tožnikovo tožbo s sklepom zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, saj je ugotovilo, da je tožnik 19.5.1997 dejansko samovoljno prekinil delovno razmerje in se k toženki ni želel več vrniti, vsebina izpodbijanih sklepov o tožnikovi odškodninski odgovornosti pa predstavlja zgolj interni postopek pri toženi stranki, ki ne predstavlja izvršilnega naslova oziroma na podlagi tega dela izpodbijanih sklepov za tožnika niso nastale nobene nove obveznosti. Hkrati je prvostopno sodišče delno ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke in tožniku naložilo, da mora iz naslova neutemeljeno danih popustov toženi stranki plačati 442.856,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1997 dalje, preostali del zahtevka iz nasprotne tožbe, to je zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule v višini 5.668.840,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo z ugotovitvijo, da tožena stranka s tožnikom razmerja v zvezi s konkurenčno klavzulo predhodno ni ustrezno uredila, čeprav ob tem izrecno povzema ureditev konkurenčne klavzule pri toženi stranki, dejanske škode pa toženka tudi naj ne bi ugotavljala. Ob takšnem izidu spora je po delnem medsebojnem pobotanju sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne presežek stroškov postopka v znesku 241.318,00 SIT.

Zoper gornjo sodbo in sklep se pritožuje tako tožnik, kot tožena stranka.

Tožnik se formalno pritožuje glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe v zvezi s svojim zahtevkom formalno iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa ponovno zanika disciplinsko odgovornost za očitane kršitve in zahteva, da sodišče presodi tudi elemente spornih disciplinskih sklepov o tožnikovi odškodninski odgovornosti.

Tožena stranke se pritožuje zoper zavrnilni del izreka glede zahtevka iz nasprotne tožbe in zoper izrek o stroških postopka, prav tako formalno iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem poudarja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo njeno ureditev konkurenčne klavzule in obveznosti iz le-te in zmotno štelo, da višina dejanske škode zaradi tožnikove kršitve konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule ni bila določno ugotovljena. Dejanska škoda zgolj iz enega posla, ki je bila res ugotovljena šele tekom sodnega postopka, je celo daleč presegla višino vtoževane pavšalne odškodnine.

Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo vse predpostavke tožnikove disciplinske odgovornosti za obravnavani disciplinski kršitvi in svoje ugotovitve oziroma svojo odločitev v tem delu tudi ustrezno obrazložilo. Teh ugotovitev pritožba konkretno tudi ne izpodbija. Res je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve glede tožnikove disciplinske odgovornosti za samovoljno dane popuste ob treh dobavah hrvaškemu kupcu sočasno uporabilo tudi pri presoji toženkinega odškodninskega zahtevka iz nasprotne tožbe iz tega naslova, vendar je tudi v tem delu izpodbijana sodba prepričljiva. Hkrati je prvostopno sodišče utemeljeno odklonilo formalno presojo spornih sklepov o tožnikovi odškodninski odgovornosti, saj v tem delu sporna sklepa nista pravno zavezujoča in izvršljiva, sodišče pa ugotavlja predpostavke odškodninske odgovornosti le na zahtevo oškodovanca. Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede zahtevka iz nasprotne tožbe za plačilo pavšalne odškodine zaradi kršitve konkurenčne klavzule v znesku 5.668.840,00 SIT je prvostopno sodišče v bistvu korektno povzelo pravno ureditev konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule pri toženi stranki, pri tem pa zmotno zaključilo, da takšna ureditev ne pomeni zakonite ureditve razmerij glede teh vprašanj, oziroma da pravice in obveznosti iz tega naslova med pravdnima strankama niso bile ustrezno urejene, na kar pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja.

Prepoved konkurenčnega delovanja v času delovnega razmerja, s posledično disciplinsko in odškodninsko odgovornostjo, izrecno določa že 1. do 3. odst. 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), izhodišče za ureditev konkurenčne klavzule po prenehanju delovnega razmerja delavca pa določa 4. odst. navedenega člena.

V X. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 9.12.1994, ki je tudi po ugotovitvah prvostopnega sodišča v tem delu veljala za tožnika ne glede na vmesno spremembo delovnega mesta, sta stranki ugotovili, da tožnik v času delovnega razmerja in še dve leti po prenehanju le-tega ne sme ustanavljati ali se zaposlovati v podjetju, ki se ukvarja s toženki konkurenčno dejavnostjo. Za primer kršitve te obveznosti sta stranki izrecno predvideli odškodninsko odgovornost tožnika in možnost izbrisa konkurenčne družbe iz sodnega registra. Glede podrobnejše ureditve medsebojnih razmerij, vključno z vprašanjem tožnikove odškodnine za uveljavljanje konkurenčne klavzule, pa sta se pogodbeni stranki sklicevali na ureditev v posebnem aktu tožene stranke.

Takšna ureditev razmerij v zvezi s konkurenčno dejavnostjo delavcev družbe je predvidena tudi v 11. poglavju statuta tožene stranke z dne 16.12.1994, s tem da statut za podrobnejšo ureditev medsebojnih razmerij v zvezi s tem pooblašča nadzorni svet. Nadzorni svet tožene stranke je v skladu z navedenim pooblastilom s sklepom z dne 20.1.1995 načelno uredil razmerja v zvezi s prepovedjo konkurenčne dejavnosti in konkurenčne klavzule tako: - da ima delavec za čas upoštevanja v pogodbi dogovorjene konkurenčne klavzule pravico do izplačevanja 70% nadomestila njegove povprečne plače iz zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja ; - da znaša pavšalna odškodnina za kršitev pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule od 20.000,00 do 100.000,00 DEM, glede na zahtevnost delovnega mesta, na katerem delavec dela.

Konkretno je bila za delovno mesto v IX. tarifnem razredu, kamor se je uvrščalo tudi tožnikovo delovno mesto v.d. nosilca profitne enote, predvidena pavšalna odškodnina 60.000,00 DEM.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja takšna ureditev razmerij v zvezi s konkurenčno klavzulo pri toženi stranki zakonito in dovolj konkretizirano pravno podlago za uveljavljanje obojestranskih, v bistvu ustrezno uravnoteženih pravic in obveznosti iz konkurenčne klavzule, ki sta jo tožnik in tožena stranka v medsebojni pogodbi o zaposlitvi sicer izrecno dogovorila. Zato je v skladu s členom 358, tč. 4 Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) izpodbijano sodbo glede zahtevka iz nasprotne tožbe za plačilo pavšalne odškodnine v protivrednosti 60.000,00 DEM, to je 5.668.840,00 SIT (tečaj iz novembra 1997), na pritožbo tožene stranke spremenilo tako, da je tudi v tem delu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti ugodilo, vključno z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1997 dalje, ko je bil tožnik izrecno pozvan k plačilu tega zneska. Že prvostopno sodišče je namreč prepričljivo ugotovilo, da je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki v mesecu maju 1997 speljal večji posel s kritino, ki je bila predmet poslovanja tožene stranke, od toženkinega dobavitelja na lastno firmo, to je podjetje C. B. d.o.o.. Tako je izkazano, da je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki z delom v firmi C. B. d.o.o., katere družabnik je bil, grobo kršil obveznosti iz pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule pri toženi stranki s prevzemom konkretnih poslov tožene stranke, zaradi česar je tožena stranka očitno že zgolj pri prvem takšnem poslu utrpela večjo škodo iz naslova izgube prometa in dohodka. Tako so bile podane vse zakonite predpostavke za uveljavljanje pri toženi stranki določene pavšalne odškodnine za takšno kršitev pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule v vtoževanem znesku.

Ob spremembi izpodbijane sodbe v gornjem obsegu se izkaže, da je tožena stranka s svojim zahtevkom iz nasprotne tožbe v celoti uspela, tožnik pa s svojo tožbo ni uspel. Zato mora toženi stranki v celoti povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je že prvostopno sodišče pravilno odmerilo na 384.822,00 SIT, svoje stroške pa trpi tožnik sam.

Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, je dolžan tožnik povrniti toženi stranki tudi njene pritožbene stroške in to priglašene stroške za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi v znesku 87.500,00 SIT in stroške za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 116.376,00 SIT oziroma skupno 193.876,00 SIT. Glede na neuspeh svoje pritožbe pa tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.