Jedro

Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek. Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan. Iz ugotovitev carinskega organa izhaja, da sta bili v računalniškem sistemu (NCTS) sporočili „obvestilo o prispetju“ in „rezultati kontrole“, zlorabljeni, to pa izhaja tudi iz dopisa avstrijske carinske administracije, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410EB6DB0 z dne 7. 10. 2008, Izpostava Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora, določil dajatve za blago „ženski tkani plašči iz poliestra, 800 kosov, tarifne oznake 6202 13 10 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 90“, „moški plašči iz sintetike, 5.300 kosov, tarifne oznake 6201 13 10 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 90“, „moške T-majice iz poliestra, 5.100 kosov, tarifne oznake 6207 99 10 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 00“, „ženske hlače iz bombaža, 2.719 kosov, tarifne oznake 6204 62 39 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 90“, „ženske T-majice iz bombaža, 640 kosov, tarifne oznake 6208 91 00 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 90“,skupaj 9.850,13 EUR določil carinske dajatve (carina) in obresti v skupni vrednosti 7.989,20 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati tožeča stranka kot glavna zavezanka, ki ni izpolnila obveznosti izhajajoče iz tranzitnega postopka in prevoznik, A., s.p., ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora, v roku 10 dni od vročitve odločbe (točki 2 in 3 izreka). V primeru, da v navedenem roku dolgovani znesek ne bo poravnan, se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, stroški postopka niso bili priglašeni (točki 5 in 6 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije začete s tranzitno deklaracijo (T1) z MRN oznako 08SI00604410EB6DB0 z dne 7. 10. 2008, Izpostave Luka Koper, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno v izreku izpodbijane odločbe navedeno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Freilager, Wien v Avstriji, z rokom predaje najkasneje 14. 10. 2008. Carinski organ je zaradi dvoma, da je bila tranzitna operacija pravilno zaključena, v skladu z drugim odstavkom 366. člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) sprožil poizvedovalni postopek. Carinski organ je obvestil tožečo stranko kot glavnega zavezanca o nepravilno zaključenem tranzitnem postopku ter jo hkrati pozval, da v roku dveh mesecev posreduje dokazila, ki bodo izkazovala, da se je predmetni tranzitni postopek pravilno končal in bodo ta dokazila ustrezala določbam drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe. Tožeča stranka je na dne 5. 7. 2010 vročeni dopis odgovorila z dopisom „Manjkajoča dokazila o koncu tranzitnega postopka“, v katerem pojasnjuje, da je bil predmetni tranzitni postopek pravilno zaključen in predložena garancija sproščena. Po navedbah tožeče stranke organizacija tranzitnega postopka ni bila v njeni domeni, ampak je z uporabo svoje garancije zgolj pomagala premostiti začasne težave špedicije B. d.o.o. Carinski organ je skladno s 314.a členom Izvedbene uredbe na namembni urad Freilager, Wien 29. 4. 2010 poslal obrazec TC21 „zahtevek za preverjanje“ z navedbo razloga „Obstoj suma, da blago in spremni tranzitni dokument, nista bila predložena pri carinskem uradu (AT 100200)“. Carinski organ je 16. 7. 2010 prejel odgovor tuje carinske administracije z navedbo, da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu – Freilager Wien (AT 100200), ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen (v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ kot tudi sporočilo IE018 „rezultati kontrole“ zlorabljeno). Carinski organ je zaključil, da tranzitni postopek po navedeni deklaraciji ni zaključen v skladu s členom 92 CZS in da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS ter je zanj nastala obveznost plačila carinskega dolga po 4. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da prevoznik, A., s.p. blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, po predmetni tranzitni deklaraciji ni odpeljal na namembni carinski urad – Freilager Wien, kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga (213. člen CZS). Carinski dolg je nastal skladno z 203. členom CZS z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora, oziroma glede na to, da dan odstranitve blaga ni dejansko znan, na dan 15. 10. 2008, ki je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu.

O ugotovitvah je carinski organ sestavil zapisnik, ki je bil vročen tožeči stranki kot glavnemu zavezancu ter je nanj podala pripombe, ki jih carinski organ povzema in kot neutemeljene zavrača. V zvezi s pripombo tožeče stranke glede kraja nastanka carinskega dolga pojasnjuje, da ker ni mogoče določiti kraja dogodka, ki je povzročil nastanek carinskega dolga, so nastopili razlogi, da se glede kraja nastanka carinskega dolga in pristojnega carinskega organa uporabi 3. alineja prvega odstavka 215. člena in tretji odstavek 215. člena CZS in se kot kraj nastanka carinskega dolga določi tisti kraj, kjer je bilo blago dano v ta postopek in je bilo v skladu s tem postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti. Dejstvo je, da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen – elektronska sporočila v NCTS poslana lažno, ne dovoljuje sklepati, da je carinski dolg nastal v državi članici, kjer so bila ta elektronska sporočila poslana. Carinski organ zavrača tudi pripombo tožeče stranke, da ni sodelovala v organizaciji tega transporta. Sklicuje se na to, da se tožeča stranka ukvarja s posli posredovanja v carinskem postopku in ima dolgoletne izkušnje na tem področju. Z vpisom v polje 50 tranzitne deklaracije in elektronskim podpisom vpisanih podatkov je tožeča stranka nase prevzela odgovornost iz prvega odstavka člena 96 CZS, zato se z navedenimi ugovori ne more razbremeniti obveznosti plačila uvoznih in drugih dajatev. Tožeča stranka je po 96. členu CZS glavni zavezanec in objektivno odgovorna za nepredložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu. Glede na določbo tretjega odstavka 203. člena CZS je glavni zavezanec dolžnik za carinski dolg. Ker ni sporno, da predmetno blago ni bilo predloženo namembnemu uradu in glede na to, da na podlagi dokumentov, priloženih v zadevi, ni mogoče ugotoviti kraja odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, so izpolnjeni pogoji, da je država članica, kateri pripada urad odhoda, načeloma pristojna za izterjavo dolga (člen 215 CZS). Skladno z določbo 61. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) in prvo alinejo 3. člena Uredbe o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti, je za celotno območje Republike Slovenije pristojen Carinski urad Nova Gorica za pobiranje dajatev iz naslova nepravilno zaključenih in nezaključenih tranzitnih postopkov.

Carinski organ se sklicuje na 138. člen in 35. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter na prvi odstavek 35. člena in prvi odstavek 157. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi Uredbe Komisije (ES) 1214/2007 z dne 20. 9. 2007 o spremembi priloge 1 k Uredbi Sveta (EGS) 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski vrednosti je blago uvrstil z upoštevanjem Splošnih pravil 1, 3 in 6 za razlago KN, in v skladu z opombami, ki jih navaja carinskih organ, v tarifno oznako 6207 91 00 KN in taric kodo 99 s carinsko stopnjo za tretje države 12,00 %. Pri tem se sklicuje na 29. člen, 32. člen in 33. člen CZS. Carinska vrednost izhaja iz računa, davčna osnova pa je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1. Dajatve so razvidne iz tabele na strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Pritrjuje zaključkom prvostopenjskega organa, da je tožeča stranka kot glavna zavezanka prevzela obveznosti iz tranzitnega carinskega postopka, zato je na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS dolžnica za carinski dolg, ki je nastal z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, zaradi česar vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3., in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V postopku pri prvostopenjskem organu dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno glede pravnega položaja C.C. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, ali je omenjena oseba zastopnik, špediter ali nastopa v lastnem imenu. Sklicuje se na prvi odstavek 5. člena CZS in navaja, da se zastavlja vprašanje, s kom je sklenjena špediterska pogodba. V spisu namreč ni pooblastila C.C. Sklicuje se na razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem ter na prvi odstavek 48. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zaključuje, da je procesno pooblastilo razmerje med zakonitim zastopnikom špedicije in upravnim organom oz. sodiščem, za katerega je potrebna posebna privolitev zakonitega zastopnika za vsak posamičen primer. Pri tem se se sklicuje na drugi odstavek 95. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in tretji odstavek 76. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, bi tako morala imeti dvojno pooblastilo in sicer pooblastilo stranke za posredno in neposredno zastopanje in pooblastilo direktorja pravne osebe špedicije na podlagi 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Fizična oseba, ki nima pooblastila pravne osebe na podlagi 32. člena ZGD, nastopa v lastnem imenu. V povezavi z navedenim, je tožeča stranka v celotnem postopku izpodbijala procesno pooblastilo fizični osebi, carinski organ pa se je ukvarjal s poslovnim pooblastilom.

Tožeča stranka navaja, da oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Carinski organ se v zvezi z navedenim sklicuje na 98. člen ZOR in navaja, da je delavec špedicije pooblaščenec po zaposlitvi, pri tem pa spregleda drugi odstavek 95. člena ZOR. Iz slednjega izhaja, da poslovni pooblaščenec ne sme odtujiti ali obremeniti nepremičnine, ne prevzeti meničnih ali poroštvenih obveznosti, ne najeti posojila in se ne spustiti v spor, če ni dobil za vsak posamezen takšen posel posebnega pooblastila. Pri tem se sklicuje še na tretji odstavek 76. člena OZ. Tožeča stranka navaja, da je založitev (uporaba) bančne garancije za drugega poroštvo. Prof. dr. Stojan Cigoj za funkcijo poroštva trdi, da gre za težko zavezo, zaradi česar morajo delavci pravne osebe imeti specialno pooblastilo, podpisano od zakonitega zastopnika, v skladu s tretjim odstavkom 76. člena OZ. Po mnenju tožeče stranke je zato trditev carinskega organa o pooblaščencu iz zaposlitve neutemeljena. Poudarja tudi, da je vložitev carinske deklaracije spuščanje v spor, saj je carinska deklaracija vloga za začetek upravnega postopka, pooblaščenec pa mora imeti procesno pooblastilo, ko se spušča v spor. Carinski organ se neupravičeno spušča v civilno razmerje med špedicijo in stranko, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP. Iz slednje izhaja, da upravni organi ne smejo posegati v civilnopravna razmerja. Po drugi strani pa je za upravnopravno razmerje značilen enostranski nastop. Carinski organ bi moral pri preverjanju carinske deklaracije preveriti podatke in sicer osebno ime zakonitega in pogodbenega zastopnika pravne osebe (66. člen ZUP). Pri tem se sklicuje na pravila o zastopanju pravnih oseb, ki so razvidna iz 48. člena in 49. člena ZUP.

Tožeča stranka nadalje navaja, da je skupaj s pritožbo vložila prošnjo za fotokopiranje vseh listin, tožena stranka pa sploh ni odgovorila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka ni glavni zavezanec, saj je vse listine ponaredil C.C., lastnik družbe D. d.o.o. Direktor tožeče stranke ni vedel za protipravna ravnanja C.C. Carinski urad Koper ne bi smel sprejeti ponarejenih carinskih deklaracij brez izrecnega pooblastila direktorja tožeče stranke. V izpodbijani odločbi so kršene temeljne ustavne pravice in sicer 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Carinski organ ni ugodil dokaznemu predlogu za zaslišanje relevantnih prič in izvedbo odločilnih dokazov. Tožeča stranka predlaga zaslišanje prič, ki jih navaja. Izvedba teh dokazov je potrebna, saj je avstrijska carina potrdila „prejem blaga“. Potrditev prejema blaga je potrdil avstrijski carinik, ki je imel lastnost državnega uslužbenca. Potrditev avstrijskega carinika je javna listina. Izpodbijana odločba uvaja objektivno odgovornost za solidarno plačilo carine tistega pravnega subjekta, ki v ničemer ni kršil zakonodaje pri poslovanju, je pa imel nekaj smole s poslovnimi partnerji ter je zaupal v pristnost dokumentacije, katere lažnost niso ugotovili pristojni nadzorni organi države. Carinski organ je zmotno ugotovil dejansko stanje, saj ni ugotovil, katera fizična oseba je odstranila blago izpod carinskega nadzora, temveč pavšalno obremenjuje tožečo stranko, saj ji očita, da je nezakonito ravnala z carinskim blagom, v izreku pa o tem ni nobene ugotovitve. Carinski organ očita tožeči stranki kršitev po 203. členu CZS, pri tem pa ni izoblikoval konkretnega dejanskega stana. Tožeča stranka ni oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzorstva, saj ni sodelovala pri prevozu. Pri tem se zastavlja bistveno vprašanje, kako je lahko tožeča stranka sprostila blago izpod carinskega nadzorstva, če je carinsko blago bilo v posesti druge osebe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Glede navedb tožeče stranke, da je prvostopenjski organ razglasil določene dele listin za tajne, pojasnjuje, da iz spisov ne izhaja, da bi tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe zaprosila za preslikavo listin, torej ni bilo razlogov za saniranje zatrjevanih kršitev. Kar se tiče po mnenju tožeče stranke bistvenega vprašanja, kako je tožeča stranka sprostila blago izpod carinskega nadzorstva, če je carinsko blago bilo v posesti druge osebe, tožena stranka izpostavlja, da prvostopenjski organ tožečo stranko ni zavezal k plačilu uvoznih dajatev na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS, ampak na podlagi 4. alineje tretjega odstavka istega člena. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi so bile tožeči stranki kot glavni zavezanki na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS obračunane uvozne dajatve za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji z dne 7. 10. 2008, zaradi ugotovitve, da blago ni bilo predano namembnem uradu Freilager, Wien, Avstrija, ter da je bilo nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno na namembni carinski urad Freilager, Wien, Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 10. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo v Italijo. Iz prvega odstavka 96. člena CZS izhaja, da je glavni zavezanec imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka. Odgovoren je za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovanti ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja (točka a) prvega odstavka 96. člena CZS).

Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek). Iz ugotovitev carinskega organa izhaja, da sta bili v računalniškem sistemu (NCTS) sporočili „obvestilo o prispetju“ in „rezultati kontrole“, zlorabljeni, to pa izhaja tudi iz dopisa avstrijske carinske administracije, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj.

Glede na navedene ugotovitve carinskega organa, v katere sodišče ne dvomi, so neutemeljeni ugovori tožeče stranke, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da carinski organ ne bi smel sprejeti carinske deklaracije brez izrecnega pooblastila njenega direktorja, ter da je carinsko deklaracijo vložila oseba, ki ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Že drugostopenjski organ je pravilno pojasnil, da so se formalnosti za sprejem predmetne tranzitne carinske deklaracije opravile z računalniškim sistemom izmenjave podatkov, za katerega carinski organi določijo pravila za zamenjavo lastnoročnega podpisa z neko drugo metodo, ki lahko temelji na uporabi oznak (člen 4b Izvedbene uredbe). Iz tranzitne carinske deklaracije, ki je med upravnimi spisi, izhaja, da se je v polju 50 tožeča stranka vpisala kot glavni zavezanec. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da je s tem, ko je predmetno deklaracijo Izpostava Luka Koper sprejela ter registrirala pod oznako 08SI00604410EB6DB0 z dne 7. 10. 2008 tožeča stranka postala glavni zavezanec za dajatve iz naslova carine in DDV. Z vpisom v polje 50 deklaracije in opisanim načinom podpisa je nase prevzela materialno odgovornost za plačilo morebitnega carinskega dolga, nastalega v zvezi z carinskim blagom po navedeni carinski deklaraciji. Ker je bil predpisani obrazec tranzitne deklaracije podpisan na dogovorjen način, carinski organ ni imel razloga za dvom o tem, da je oseba, ki je deklaracijo oddala z uporabo računalniške tehnologije, pooblaščena za opravo omenjenih dejanj.

Pravilno je sklicevanje tožene stranke, da gre za dela, pri katerih je že sama narava taka, da teh dejanj ni mogoče opravljati, če delavec ni obenem pooblaščen, da nastopa navzven nasproti tretjim osebam. Glede na povedano so neupoštevni tožbeni ugovori, da fizična oseba tožeče stranke, ki je vložila predmetno tranzitno deklaracijo, ni imela procesnega pooblastila za navedeno dejanje. Slednje tudi po presoji sodišča spada v delokrog pooblaščenca po zaposlitvi, ki v okviru opravljanja svojih nalog pri pristojnih carinskih organih vlaga carinske deklaracije. Zato po presoji sodišča ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje o potrebnosti posebnega pooblastila, sklicujoč se na določbe OZ, ZUP in ter določbe ZOR (katere so se prenehale uporabljati). Zato tožbeni ugovori, da tožeča stranka v predmetni zadevi ni glavni zavezanec, niso utemeljeni. Tožeča stranka se je z vpisom v polje 50 tranzitne deklaracije vpisala kot glavni zavezanec in ne kot garant, na kar se neupravičeno sklicuje. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke, da v postopku ni bilo ugotovljeno, katera fizična oseba je odstranila blago izpod carinskega nadzora ter da tožeča stranka ni sodelovala pri prevozu. Iz 203. člena CZS izhaja, da carinski dolg pri uvozu nastane z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora. Po 4. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS pa je dolžnik med drugim po potrebi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago.

Sodišče kot neutemeljeno zavrača sklicevanje tožeče stranke, da je skupaj s pritožbo vložila prošnjo za fotokopiranje vseh listin, ter da tožena stranka na to ni odgovorila. Iz podatkov v upravnih spisih namreč ni razvidno, da bi tožeča stranka res vložila prošnjo za fotokopiranje listin. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku sodelovala, vročen ji je bil zapisnik prvostopenjskega organa o ugotovljenih nepravilnostih v predmetnem postopku. Na slednjega je tudi podala pripombe, na katere je odgovorjeno v izpodbijani odločbi. Sodišče ugotavlja, da v postopku niso bile storjene kršitve pravil postopka, kot pavšalne in neutemeljene pa zavrača ugovore tožeče stranke glede kršitev ustavnih pravic (22. člen Ustave RS – enako varstvo pravic, 25. člen Ustave RS – pravica do pravnega sredstva) ter 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.