Jedro

Glede na okoliščine primera, da je bil sporni hodnik redno vzdrževan in čiščen, da je bil spornega dne sicer suh in tudi vremenske razmere niso bile takšne, da bi nalagale pogostejše čiščenje ali posebna opozorila zaradi mokrih tal (takšna opozorila so tudi sicer bolj smiselna ob glavnem vhodu, kot na hodnikih v višjih nadstropjih), toženi strani ni možno očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbnosti. Po splošnem merilu protipravnosti se namreč presoja, ali je dolžno ravnanje značilno za določen odnos oziroma ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek (VIII Ips 283/2017), za kar v obravnavanem primeru ni šlo. Odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi ni mogoče utemeljiti na pritožbenih navedbah tožnice o tem, da bi morala tožena stranka preprečiti, da delavci prenašajo vodo iz stranišča v pisarno, da bi morala za ta namen urediti čajno kuhinjo ali pa namestiti avtomate s pitno vodo, saj natakanje vode v stranišču ali umivanje skodelic v stranišču spada v začetek 19. stoletja. Tudi v zvezi s tem možnim zatrjevanim vzrokom padca toženi stranki ni očitati protipravnega, malomarnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2015 do plačila ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče je ugotovilo, da je imela tožena stranka organizirano čiščenje in zaposlene za to delo, da je bil hodnik v I. nadstropju sicer suh, na tleh blizu dvigala, kjer je padla tožnica, pa je bilo mokro - zaradi čevljev ali ker je kdo kaj polil, kar je sodišče opredelilo kot nesrečen slučaj. Če se kaj polije, je treba pobrisat. Tožena stranka ni dokazala, kdaj je šla A.A. preverit kraj škodnega dogodka, njej v interesu pa je, da ni videla mokre površine, saj je bila zadolžena za čiščenje. Tožnica se sklicuje na 43. člen ZDR in na 5. ter 9. člen ZVZD. Pri malomarnosti je treba uporabiti merilo skrbnosti - kaj se pričakuje od povprečno skrbnega delodajalca. Iz izpovedi zaposlenih izhaja, da je pri toženi stranki v bližini dvigala stranišče, ter da se tam lahko večkrat kaj polije, saj se voda natoči v vrč in prenese v pisarne. Tudi je obstajala možnost, da je sneg z obuvalom prinesel kak uporabnik storitev. Tožena stranka bi na frekventnem prostoru morala organizirati redno čiščenje in preglede hodnika v zimskih mesecih, hodnike opremiti z obvestili, da je talna podloga drseča. Suha tla bi morala zagotoviti s povečanim čiščenjem ali pa preprečiti ravnanja delavcev, da ne bi prenašali vode iz stranišča v pisarno. Za ta namen bi bilo treba namestiti avtomate s pitno vodo, saj natakanje vode v stranišču ali umivanje skodelic v stranišču spada v začetek 19. stoletja. Za ta namen bi morala urediti čajno kuhinjo. Politje vode ali sneg na obuvalu je predvidljivo dejstvo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi tožničinega padca 29. 12. 2014, ki se ji je pripetil na hodniku v I. nadstropju, po izstopu iz dvigala, korak ali dva stran od dvigala.

7. Tožnica v pritožbi izpostavlja kot pomembno vprašanje, ali je podana malomarnost tožene stranke, pri čemer izpostavlja merilo - kaj se pričakuje od povprečno skrbnega delodajalca1. Ravno glede tega elementa krivdne odškodninske odgovornosti (ki pa se navezuje tudi na vprašanje protipravnega ravnanja/opustitve tožene stranke) pritožbene navedbe niso utemeljene. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju s tem, kar se pričakuje od povprečno skrbnega delodajalca.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, konkretno neustreznega čiščenja in posledično opustitve ustrezne skrbnosti glede zagotavljanja varnih delovnih razmer. Upoštevalo je tudi pričo A.A., organizatorko čiščenja pri toženi stranki, da je bila poklicana na kraj padca, šla takoj pogledat, a ni videla nič mokrega za pobrisati. Hodnik je bil torej ob padcu suh, v normalnem stanju, le na mestu padca je bilo mokro – bodisi ker je kdo kaj polil (v bližini je stranišče) ali zaradi čevljev (bil je sicer zimski mesec, a je bilo tistega dne vreme suho), kot sta domnevali priči B.B. in C.C.. Zato je sodišče zaključilo, da je škodni dogodek, ki se je pripetil tožnici, nesrečni slučaj, za katerega tožena stranka ne more odgovarjati po pravilih krivdne odgovornosti. Sledilo je torej zavzemanju tožene stranke, da ji ni mogoče očitati malomarnosti pri zagotavljanju varnih delovnih razmer, saj ob normalnem suhem vremenu ne more biti pozorna na vsak majhen moker madež.

9. Zaradi spornega dogodka toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu kršitve določbe 43. člena ZDR (pravilno 45. člen ZDR-1, saj ZDR ne velja več), po kateri mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varstvu in zdravju pri delu. Enako velja glede sklicevanja pritožbe na 5. člen ZVZD (pravilno ZVZD-1, saj ZVZD ne velja več), ki prav tako v splošnem določa delodajalčevo obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu. Tožnica se sklicuje še na kršitev 23. člena ZVZD (pravilno 37. člen ZVZD-1), da mora delodajalec delavce obveščati o varnem in zdravem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila, v izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, pa so obvestila in navodila lahko tudi ustna.

10. Glede na zgoraj izpostavljene okoliščine primera, da je bil sporni hodnik redno vzdrževan in čiščen, da je bil spornega dne sicer suh in tudi vremenske razmere niso bile takšne, da bi nalagale pogostejše čiščenje ali posebna opozorila zaradi mokrih tal (takšna opozorila so tudi sicer bolj smiselna ob glavnem vhodu, kot na hodnikih v višjih nadstropjih), toženi strani ni možno očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbnosti. Po splošnem merilu protipravnosti se namreč presoja, ali je dolžno ravnanje značilno za določen odnos oziroma ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek (VIII Ips 283/2017), za kar v obravnavanem primeru ni šlo. Odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi ni mogoče utemeljiti na pritožbenih navedbah tožnice o tem, da bi morala tožena stranka preprečiti, da delavci prenašajo vodo iz stranišča v pisarno, da bi morala za ta namen urediti čajno kuhinjo ali pa namestiti avtomate s pitno vodo, saj natakanje vode v stranišču ali umivanje skodelic v stranišču spada v začetek 19. stoletja. Tudi v zvezi s tem možnim zatrjevanim vzrokom padca toženi stranki ni očitati protipravnega, malomarnega ravnanja.

11. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

1 Huda malomarnost se nanaša na ravnanje povprečno skrbnega delodajalca, mala (lahka) malomarnost pa na ravnanje posebno skrbnega delodajalca.