Jedro

Presoja pravilnosti dokazne ocene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano odločbo razsodilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika, ki ga je dne 28.5.1997 v Ljubljani rodila M. D. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan od 1.3.1998 do 30.9.1999 plačevati za preživljanje mladoletnega D. preživnino po 17.000,00 SIT mesečno, od 1.10.1999 dalje pa po 22.000,00 SIT mesečno. Višji preživninski zahtevek tožeče stranke je zavrnilo.

Tožečo stranko je oprostilo plačila sodnih taks, predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks pa je zavrnilo.

Proti odločbi se pritožuje toženec, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev odločbe.

Navaja, da je sodišče napačno oprlo svojo dokazno oceno na izpoved matere tožnika, ki zatrjuje, da je toženec tožnikov oče, ker v kritičnem času naj ne bi imela intimnih odnosov z nikomer drugim, češ, da je njena izpovedba neresnična. Tožnikova mati naj bi imela po toženčevem zatrjevanju razmerje z njenim stanodajalcem in zato je toženec tudi predlagal sodišču njegovo zaslišanje, česar pa sodišče ni izvedlo. Toženec v pritožbi ponovno predlaga zaslišanje te priče. Nadalje navaja, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj iz uvoda sodbe izhaja, da mati mladoletnega tožnika s tožnikom stanujeta na naslovu P., medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da stanujeta v materinskem domu v kraju Š.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem je potrebno ugotoviti, da pritožba neutemeljeno očita prvemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, ker je v uvodu sodbe naveden drug naslov tožeče stranke kot v obrazložitvi. Gre namreč lahko le za napako v uvodu sodne odločbe, ki se da vsak čas odpraviti in na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika, saj je v času zanositve imela tožnikova mati spolne odnose le s tožencem. Ta ugotovitev sodišča je posledica skrbne in prepričljive dokazne ocene prvega sodišča, oprte predvsem na izpovedbo otrokove matere ter njeno ravnanje s predlagano DNA analizo, ki se ji je toženec protivil in izvedbo tega dokaza s svojim izostankom tudi preprečil. Toženec sicer takšno dokazno oceno prvega sodišča graja, vendar relevantnih dejstev in dokazov, ki bi lahko imeli za posledico drugačno dokazno oceno, ne ponuja. Že v postopku pred prvim sodiščem je predlagal zaslišanje stanodajalca zakonite zastopnice tožnika, pri čemer imena, priimka, poklica in bivališča priče ni navedel (primerjaj 241. čl. ZPP/77). Gre tedaj za dokazni predlog, ki ga zaradi njegove nedoločenosti sodišče prve stopnje ni moglo izvesti, niti ga iz enakega razloga ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku.

Potem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika, je tudi določilo preživnino, ki jo mora toženec prispevati k preživljanju otroka. Toženec ne obrazloži svoje pritožbe proti odločitvi o preživnini, prav tako pa tudi ne proti sklepu, s katerim je prvo sodišče zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Ob preizkusu teh dveh odločitev po uradni dolžnosti v okviru, ki ga odloča 2. odst. 365. čl. ZPP/77, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvo sodišče ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, odločitvi pa sta tudi materialnopravno pravilni.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP/77.