Jedro

S stališča varovanja koristi otroka bi bila nesprejemljiva odločitev, da se otrok v situaciji, ko je sicer na njegov globok in neupravičen odpor do drugega roditelja vplivalo ravnanje tistega, pri katerem živi, odvzame temu roditelju in se ga dodeli drugemu, saj bi bila s tem zanikana in neupoštevana njegova jasno izražena želja živeti s tem roditeljem, otrok pa bi bil le objekt ravnanja oblasti, ne da bi bila izkazana objektivna korist zanj.

V primeru, če je uveden pravdni postopek, je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo pristojno sodišče, pred katerim teče postopek.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna od 1.4.2006 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 30,00 EUR mesečno, v točki 3 izreka pa tako, da stiki med mld. K. B. M. in toženo stranko kot materjo potekajo tako, da otrok preživi z materjo vsako drugo nedeljo od 10.00 do 19.00 ure ter vsak četrti vikend v mesecu od sobote od 9.00 ure do nedelje do 19.00 ure ter en teden poletnih počitnic.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mld. M. K. B. dodeli v vzgojo in varstvo tožniku kot očetu ter da je mati – toženka od 1.4. dalje dolžna prispevati za preživljanje svojega mld. sina mesečno preživnino v znesku 100,00 EUR. Prav tako je uredilo stike med otrokom in materjo – toženko in sicer tako, da otrok preživi z materjo vsako drugo nedeljo od 10.00 do 19.00 ure ter en teden poletnih počitnic, pri čemer se o dodatnih stikih pravdni stranki kot starša dogovarjata sproti. V presežku je zahtevke pravdnih strank zavrnilo ter odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pravdnega postopka. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče kaznovalo tožečo stranko z denarno kaznijo v znesku 417,00 EUR in mu naložilo plačilo te kazni v roku petnajstih dni na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Zoper v sodbi navedeno odločitev se toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke oziroma, da sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je odločitev v nasprotju s koristjo otrok. Svojo odločitev je sodišče oprlo na dejstvo, da otrok že dalj časa živi pri očetu, z materjo pa je praktično brez stikov ter na mnenje sodne izvedenke M. B. – K., ki meni, da se je sedanje stanje pri otroku ukoreninilo in ga ne kaže spreminjati. Vendar pa sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolno, predvsem pa ne dejstva, pri komu otrok dejansko živi. V kolikor bi sodišče upoštevalo poročilo zasebnega detektiva M. Š. in ga tudi zaslišalo, bi ugotovilo, da otrok večino časa preživi pri babici v neustreznih stanovanjskih razmerah in sicer v garsonjeri. Sodišče tako nepravilno ugotavlja, da ima otrok pri očetu boljše bivalne pogoje. Prav tako so nepravilne ugotovitve glede vzroka, da toženka nima stikov z otrokom. Ta je izključno v sferi tožnika in njegove matere, ki sta se trudila odtujiti otroka od nje. Sicer pa je sodišče tudi kršilo določila postopka, saj se do dokaznih predlogov toženke sploh ni opredelilo. Prav tako ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenke M. B. K., kar sta predlagali obe stranki in je tudi sprejelo takšen dokazni sklep ter izvedenko vabilo na narok. Ker pa ta brez opravičila ni pristopila, je sodišče odločilo brez izvedbe tega dokaza in brez obrazložitve, zakaj tega ni storilo. Odločitev o dodelitvi otroka je tudi v nasprotju z ugotovitvami vseh izvedencev, ki so po vrsti ugotovili, da oče v celoti odločitev o stikih prepušča otroku, prav tako pa ga na stike ne pripravi oziroma mu ne predoči, da je to zanj koristno. Tudi prenatrpan urnik izvenšolskih dejavnosti je usmerjen k preprečevanju stikov z materjo, zato je odločitev sodišča brez dvoma v nasprotju z otrokovo koristjo. Celo sodišče samo je navedlo, da tožnik v preteklosti ni deloval v otrokovo korist, ko je preprečeval stike otroka z materjo, zato je nelogičen zaključek, da bi bilo otroku v škodo, če bi bil dodeljen materi. Odločitev je tudi materialnopravno zmotna, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izrecno prepoveduje kakršnokoli preprečevanje stikov z drugim od staršev. Poleg tega so vsi izvedenci ugotovili, da je toženka osebnostno in čustveno bistveno bolj primerna za varstvo in vzgojo otroka. Zaradi svojih osebnostnih lastnosti lahko otroku ponudi veliko več na čustvenem področju kot tožnik, ki ima le boljše materialne pogoje. V kolikor pa bo obveljala izpodbijana odločitev glede dodelitve otroka kot tudi skopo odmerjenih stikov, bo tožnik dosegel cilj popolne odtujitve otroka od matere. Pritožnica nadalje opozarja, da je sodišče pri preživninski obveznosti določilo previsok znesek glede na v postopku ugotovljene materialne in pridobitne zmožnosti obeh strank. Toženka je brezposelna oseba, ki trenutno ne dobiva niti nadomestila za brezposelnost in je brez lastnih sredstev za preživljanje od 1.1.2007 dalje. Poleg tega ima preživninsko obvezo še za enega otroka, na drugi strani pa mesečni dohodki tožnika presegajo 3.000,00 EUR in je lastnik več podjetij v tujini ter so njegove materialne zmožnosti neprimerljivo boljše od toženkinih. Napačna pa je tudi odločitev glede stikov, saj so kljub ugotovitvi izvedenke o potrebi povečanja intenzitete in pogostosti stikov z materjo, ti določeni izjemno skopo. Gre za stike v obsegu osemnajst ur mesečno in en teden med poletnimi počitnicami. V preostalem delu je sodišče stike prepustilo dogovarjanju med strankama, kar je glede na vedenje tožnika povsem nelogično. Sodišče je ob tem spregledalo, da zaradi tožnikovega nasprotovanja do stikov sploh ni prihajalo in to kljub izrečenim kaznim sodišča. Tako je evidentno, da dogovora ne bo prišlo, saj tudi ne bi bilo tega desetletnega spora, v kolikor bi se stranki lahko karkoli dogovarjali.

Tožnik se pritožuje zoper izrečeno denarno kazen z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov. Povzema vsebino izdane začasne odredbe, v kateri je bila strankam za primere nespoštovanja njene vsebine zagrožena denarna kazen, katero je sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo tožniku v plačilo. Pri tem pa meni, da za izvršitev začasne odredbe ni pristojno pravdno sodišče, temveč izvršilno sodišče. Glede same izdaje začasne odredbe ni dvoma, da je pristojno pravdno sodišče, za izvršitev pa izvršilno sodišče skladno s pravili 20.a poglavja ZIZ. V nadaljevanju pa pritožnik obširno citira tudi primere, v katerih toženka ni spoštovala izdane začasne odredbe in sicer v obdobju od maja 2008 do novembra 2009, kar kaže na to, da je ona tista, ki ne izpolnjuje danih obveznosti. Tega pa sodišče ni ugotavljalo, temveč je le enostransko kaznovalo tožnika.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

O pritožbi toženke zoper sodbo A) Glede odločitve o dodelitvi mld. M. v vzgojo, varstvo in oskrbo Glede odločitve o dodelitvi mld. M. pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sledilo osnovnemu vodilu pri odločitvi o varstvu ter vzgoji otrok, to je otrokovim koristim. Gre za pravni standard, katerega vsebina je začrtana že z določbami ZZZDR, Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Ur. l. RS št. 35/92) ter Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Ur. l. RS št. 26/99). Pri tem so pomembne tako okoliščine, ki se tičejo materialnih razmer, v katerih bo otrok živel, kot osebnostna primernost staršev, da otroku nudita čim boljše pogoje za zdravo rast in skladen razvoj. Ključno spoznanje sodišča prve stopnje, temelječe na ugotovitvah sodne izvedenke, da se je mld. M. ukoreninil v okolju, v katerem živi z očetom, je namreč tisto, ki je utemeljeno vodilo k sprejeti odločitvi. Pritožbene trditve, da so dosedanja izvedeniška mnenja potrdila boljše čustvene kapacitete toženke, je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo (2. odstavek stran 5 sodbe), vendar pa predvsem vzraščenost v očetovo okolje, lojalnost do očeta in ponotranjena želja, da tudi v bodoče živi z očetom, predstavljajo tiste okoliščine, ki so kljub temu narekovale takšno odločitev. Podatki spisa sicer dejansko potrjujejo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je tožnik s svojim ravnanjem in vzgojo odločilno vplival k odklonilnemu odnosu do toženke kot matere. Vendar pa bi bila s stališča varovanja koristi otroka še bolj nesprejemljiva odločitev, da se otrok v situaciji, ko je sicer na njegov globok in neupravičen odpor do drugega roditelja vplivalo ravnanje tistega, pri katerem živi, odvzame temu roditelju in se ga dodeli drugemu. S tem bi bila zanikana in neupoštevana njegova jasno izražena želja živeti z očetom, otrok pa bi bil le objekt ravnanja oblasti, ne da bi bila izkazana objektivna korist zanj. Želja po sankcioniranju sicer nedvomno tudi neprimernega ravnanja tožnika v zvezi z vzgojo mld. sina, pa ne sme prevladati v primerjati s tehtanjem koristi mld. otroka. V tem primeru bi bil otrok iztrgan iz družinskega okolja, v katerega je vraščen in prisiljen živeti v okolju, ki ga načeloma odklanja, pa četudi gre za drugega od staršev, saj bi bilo iluzorno pričakovati, da otrok tako vsiljenega okolja ne bi zavračal. Ob takšnih ugotovitvah pa se izkaže, da tudi kakršnokoli dodatno preverjanje, ali mld. otrok veliko časa preživi z babico ter kakšne so njene bivanjske razmere, ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Zato sodišče prve stopnje dejansko ni rabilo izvesti predlaganih dokazov tožene stranke v smeri ugotavljanja teh dejstev, saj tudi morebitne ne povsem optimalne stanovanjske razmere pri babici, s katero mld. M. preživlja določen čas, ne morejo odtehtati zgoraj opisanih občutkov otroka. Zato nadaljnjo dokazovanje teh dejstev po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne bi moglo privesti do drugačne odločitve in se izkažejo tovrstne pritožbene navedbe za neutemeljene. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o dodelitvi mld. sina pravdnih strank dejansko stanje ugotovilo v zadostni meri, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

B) Glede odločitve o stikih Stiki med otrokom in starši niso samo pravica staršev, ampak tudi pravica otroka, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema (1. odstavek 106. člena ZZZDR). Tudi Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali od obeh staršev pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo med obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi (člen 9/3 Konvencije). S stiki se torej zagotavljajo otrokove koristi, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti in pripadnosti tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, da se prepreči odtujitev otroka. V 2. odstavku 106. člena ZZZDR je izrecno določeno, da sta oba starša zavezana k obojestranskemu pozitivnemu obnašanju pri uresničitvi pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno z eventualnim vplivanjem na otroka, ki ima lahko za posledico njegov odpor proti stikom oziroma drugemu od staršev. Ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu otroka z drugim od staršev, pri katerem pa ne živi. Ta pravica je urejena zaradi varovanja koristi otroka in je omejena samo tedaj, če bi bile te koristi ogrožene. Temu vodilu pa sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo. Pritrditi gre pritožbi, da so stiki določeni preveč skopo in da zaenkrat (glede na doslej izvrševani način stikov) tudi ni realno pričakovati, da bi do dodatnih stikov prišlo na osnovi dogovora med staršema. Ker gre primarno za pravico otroka, preko katere se zagotavljajo njegove koristi in ker tudi sodna izvedenka M. B. K., ki je zadnja izdelala strokovno mnenje, ocenjuje, da pomeni odsotnost stikov z materjo in polbratom dolgoročno za mld. M. bistveno čustveno prikrajšanost, je bilo pritožbeno sodišče primorano poseči v odločitev o stikih. To velja še posebej ob dejstvu, da je glede na dosedanje odklonilno ravnanje tožnika glede stikov potrebno postaviti jasno sodno obvezo stikov in ne tega nerealno prepuščati dogovoru med strankama v situaciji, ko ta dogovor ni pričakovano uresničljiv. V tem delu je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (4. odstavek 106. člena ZZZDR), zato je pritožbeno sodišče odločitev o stikih na osnovi člena 358 ZPP spremenilo tako, da je le-te vsak četrti vikend v mesecu razširilo na soboto in nedeljo, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje vzdržalo v veljavi ter pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča bodo tako določeni stiki presegli predhodno nesposobnost ustreznega komuniciranja med strankama glede tega vprašanja, predvsem pa bodo otroku priskrbeli neko stalnico glede načina izvrševanja stikov, ne da bi se posegalo v njegove šolske in izvenšolske dejavnosti. Pritožbeno sodišče meni, da bodo tako določeni stiki, kljub izraženi želji toženke po večjem obsegu, vseeno zagotavljali, da se bo pri mld. M. razvil občutek povezanosti z materjo in tudi polbratcem. Tako določeni stiki pa seveda ne izključujejo sporazumevanja oziroma dogovarjanja pravdnih strank v primerih, ko bi otrokova korist narekovala morebitno drugačno izvedbo sodno določenih stikov.

Glede odločitve o preživnini Določba člena 123 ZZZDR nalaga staršem dolžnost preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določba 129. člena ZZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovijo otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti. V 2. odstavku 129.a člena ZZZDR je določeno, katere stroške sodišče upošteva pri oceni potreb, v 1. odstavku istega člena pa je sodišču naloženo, da skrbi za otrokove koristi in določi takšno preživnino, ki je primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

V tej zvezi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje stroške preživljanja mld. M. ocenilo dovolj izčrpno in v mejah, ki so sicer značilne za otroka primerljive starosti. Sicer pa pritožba te ocene smiselno niti ne izpodbija, pač pa je pritožbena kritika usmerjena v porazdelitev preživninskega bremena med staršema.

V tem delu pa pritožba utemeljeno opozarja na veliko nesorazmerje med materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank. Tožnik ima povprečni mesečni dohodek v višini nad 3.000,00 EUR, je lastnik vrstne hiše v G. ter poseduje tudi lastninske deleže v gospodarskih družbah v tujini ter je brez drugih preživninskih obveznosti, na drugi strani pa je toženka v obdobju od 1.1.2007 razen izjeme dveh mesecev nezaposlena, mora pa preživljati še enega mld. otroka. Sodišče prve stopnje pa je utemeljilo njeno zmožnost plačevanja preživnine v višini 100,00 EUR mesečno ravno na prihodkih dveh mesecev, ki pa sta edina redna prihodka v obdobju treh let in zgolj na njima dejansko ni mogoče ocenjevati toženkine preživninske zmožnosti. Sodišče prve stopnje je tako ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbo člena129 ZZZDR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu glede določitve preživnine delno spremenilo tako, da je toženka dolžna plačevati mesečno preživnino za mld. sina M. za čas od 1.4.2006 dalje le v višini 30,00 EUR mesečno in na ta način zadostilo pravilni porazdelitvi preživninskega bremena med pravdni stranki. Tako določena preživnina je sicer približana simbolni ravni, vendar pa je hkrati odraz trenutnih materialnih in pridobitnih zmožnosti obeh staršev mld. M. V preostalem delu pa je bilo potrebno pritožbo toženke zavrniti ter na podlagi člena 353 ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je s pritožbo uspela le delno, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, takšna odločitev pa je skladna tudi z določbo člena 413 ZPP.

O pritožbi tožnika zoper sklep Tožnik smiselno izpodbija stvarno pristojnost sodišča prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom, vendar pa so njegove pritožbene navedbe neutemeljene. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2. odstavku 266. člena izrecno določa, da je v primeru, če je uveden pravdni postopek, za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo pristojno sodišče, pred katerim teče postopek. V tem primeru je sodišče prve stopnje šele izreklo denarno kazen, predvideno v izdani začasni odredbi in jo naložilo v plačilo tožniku v roku petnajstih dni, šele v primeru njegovega neplačila, pa bo potreben postopek izvršbe. Tako gre nedvomno za pristojnost pravdnega sodišča, kar je tudi skladno z namenom citirane določbe 2. odstavka 266. člena ZIZ, da se prepreči ločevanje postopka zavarovanja (ki je že po svoji naravi nesamostojen) od postopka, v katerem se odloča o glavni stvari. V kolikor pa pritožnik obširno našteva primere, v katerih je tudi toženka kršila izdano začasno odredbo, pa pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja, ker so za odločitev o pritožbi tožnika pravno neupoštevne.

Upoštevajoč navedeno, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).