Jedro

Nesubstanciranost dokaznega predloga je upravičen razlog za njegovo zavrnitev, zavrnitev dokaznega predloga iz tega razloga pa obenem ne terja podrobnejše obrazložitve, temveč zadošča za to, da lahko stranka svoje nestrinjanje uveljavlja že na naroku. Če tega stranka ni storila, v pritožbi pa te opustitve niti ne skuša opravičiti, je njena pritožbena graja prepozna in zato neupoštevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. 162499/2012 z dne 26. 10. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 937,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2012 dalje in za znesek obračuna zamudnih obresti v višini 162,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2012 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka (I. točka izreka), sicer pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 4,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 10. 2012 dalje do plačila in za znesek obračuna zamudnih obresti v višini 0,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 10. 2012 dalje do plačila in se zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v višini 368,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožena stranka laično pritožbo in jo izpodbija v celoti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga njeno razveljavitev. Višje sodišče je glede na delni uspeh tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje pri obravnavi pritožbe štelo, da tožena stranka sodbo izpodbija v I. in (posledično) III. točki izreka sodbe, saj ji je odločitev v II. točki izreka v korist. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo neplačanega dela kupnine po računu št. 4318/09 z dne 11. 12. 2009 za elektroagregat Stubelj LDE 82 I, ki ga je leta 2009 prodala toženi stranki. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker je (1.) preplačala svoj dolg v izvršilnem postopku Ig 333/2006, ker (2.) ima sama terjatev do tožeče stranke na podlagi računa 2000-0865, zaradi katere naj bi tožeči stranki dolgovala v predmetnem postopku zgolj 221,17 EUR, ter zato, ker (3.) je tožeča stranka z dobavo zamujala, zato je tožena stranka skladno s pogodbo upravičena do pogodbene kazni za vsak dan zamude, ugovarjala pa je tudi teku zamudnih obresti od 8. 2. do 9. 2. 2010 z utemeljitvijo, da zamuda ta dva dni še ni mogla nastopiti (4.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je zatrjevano (pre)plačilo v celoti nanašalo na terjatev v izvršilnem postopku Ig 333/2006, da tožena stranka obstoja terjatve po računu 2000-0865 ni izkazala, ter da je bila dobava elektroagregata pravočasna, zato je prve tri ugovore tožene stranke zavrnilo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo (I. točka izreka). Sledilo pa je ugovoru tožene stranke glede nastopa zamude in začetka teka zamudnih obresti in posledično terjatev tožeče stranke ustrezno znižalo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka).

7. Tožena stranka se s tako odločitvijo ne strinja. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela materialnega procesnega vodstva, uzakonjenega v 258 (pravilno: 285.) členu ZPP, ki naj bi jo zagrešilo s tem, da ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, naj tožeča stranka predloži IOP za dolžnika (toženo stranko). Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da kršitev navedene določbe sama po sebi predstavlja (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka in se tem nedovoljeni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani. Ker pa zavrnitev dokaznega predloga lahko vodi do kršitve pravice do izjave in enakega varstva pravic, kar po vsebini predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče ta pritožbeni očitek obravnavalo z vidika navedene pravice.

8. Dosledno spoštovanje pravice stranke do izjave in do enakega obravnavanja od sodišča terja, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, načeloma tudi izvede. Vendar pa navedeno ne pomeni, da mora sodišče slediti vsem dokaznim predlogom strank, zlasti kadar je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran, ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, je pa dolžno v primeru, ko dokaza ne izvede, sodišče svojo odločitev za zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti.(1) V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje predlagani dokaz tožene stranke na naroku dne 17. 3. 2014 zavrnilo kot nepotreben in nesubstanciran. Nesubstanciranost dokaznega predloga je upravičen razlog za njegovo zavrnitev (drugi odstavek 287. člena ZPP), po presoji višjega sodišča pa obenem taka zavrnitev tudi ne terja podrobnejše obrazložitve, temveč zadošča za to, da bi lahko tožena stranka svoje nestrinjanje uveljavljala že na naroku. Ker tožena stranka tega ni storila, v pritožbi pa te opustitve niti ne skuša opravičiti, je njena pritožbena graja prepozna in zato neupoštevna. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka (v tem primeru kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se lahko upošteva le, če stranka svojo zamudo pri grajanju opraviči. Tem zakonskim pogojem pa pritožnica v obravnavanem primeru ni zadostila.

9. Tožena stranka se nadalje ne strinja s postopanjem sodišča prve stopnje, da je odločilo v bistveno korist tožeče stranke, kar utemeljuje z zatrjevanjem, da mora sodišče odločati na podlagi raziskanega dejanskega stanja, če pa le-te ne more raziskati, mora odločiti enakovredno za obe strani. S temi pritožbenimi trditvami tožena stranka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje ob upoštevanju načela trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP), v okviru trditvene podlage strank in po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi podlagi ugotovljenih dejstev (glej zgoraj – 6. točka obrazložitve) pa po presoji višjega sodišča sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

10. Višje sodišče še dodaja, da pritožbeno vztrajanje pri zmanjšanju dolga zaradi preplačila v izvršilnem postopku Ig 333/2006 po svoji vsebini predstavlja pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja – konkretneje ugotovitve, da se plačila v izvršilnem postopku Ig 333/2006 ne nanašajo na predmetno terjatev tožeče stranke – in s tem nedovoljeni pritožbeni razlog. Na te trditve višje sodišče zato ne odgovarja.

11. Odločitve o stroških (III. točka izreka) tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na pretežno utemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (tretji odstavek 154. člena in 155. člen ZPP), zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

12. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. In III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Šturm, L. (ur.), Komentar ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2001, str. 285; Zobec, J., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 297.