Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlagateljica, za katero ni bilo sporno, da je na podlagi razlastitvene odločbe UE razlastitvena upravičenka, zavezana k plačilu odškodnine nasprotnemu udeležencu za obdobje od 1. 1. 1999, to je od dejanske razlastitve dalje, ne glede na to, da je nepremičnino od občine prevzela v upravljanje s 1. 1. 2008.

Izrek

I.1. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.2. Predlagateljica je dolžna v roku 15 dni povrniti nasprotnemu udeležencu 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) je z izpodbijanim sklepom določilo odškodnino za razlaščeno nepremičnino parcela številka 1327/5 k.o. 0000. (v nadaljevanju nepremičnina), ki je bila last nasprotnega udeleženca, v višini 9.927,03 EUR (I. točka izreka). Predlagateljici je naložilo, da je dolžna nasprotnemu udeležencu citirani znesek odškodnine plačati v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da predlagateljica nosi stroške postopka v višini, kot bo izhajala iz sklepa, ki ga bo sodišče izdalo po pravnomočnosti tega sklepa (III. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je cesto RT 1 [...], kjer leži nepremičnina, država prevzela v upravljanje 1. 1. 2008. Nekritično je sledilo navedbam nasprotnega udeleženca in napačno ugotovilo datum dejanske razlastitve na dan 1. 1. 1999, ko še ni bila kategorizirana niti prej obstoječa občinska cesta. Ker dejanska in pravna razlastitev tvorita enovit postopek, bi moralo sodišče ugotavljati, ali je bila že na ta datum izkazana pravna podlaga za razlastitev. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je poseg v nepremičnino sploh izvršil oblastveni organ (občina ali država), ampak je to le predpostavilo. Iz potrdila Direkcije za infrastrukturo ne izhaja, da bi bila cesta pred 1. 1. 1999 občinska, nikakor ni bila državna. Odločitev o tem je sprejelo na podlagi ocene, na katero predlagateljica ni mogla računati in podajati dodatnih navedb ter tudi ni mogla pritegniti v postopek občine kot stranske intervenientke. Kršilo je njeno pravico do izjave. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je izvedencu naložilo oceno vrednosti nepremičnine tudi na 1. 1. 2008. Predlagateljica je zato sklepala, da ne bo upoštevalo datuma 1. 1. 1999 in drugačna odločitev predstavlja sodbo (sklep) presenečenja. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb, da je nasprotni udeleženec z gotovostjo vedel za poseg v nepremičnino šele v letu 2015 ob odmeri ceste in ne prej. Odločitev o višini odškodnine je sodišče oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca A. A. , ki ni cenilec, kar je v nasprotju z določbo 49. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3). Pri tem je upoštevalo njegove pavšalne razlage o tem, zakaj je kvalificiran za izdelavo cenitve. Njegova pojasnila so tudi v nasprotju z Zakonom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT) ter Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik). Gre za dva različna profila. Ker se sodni izvedenec tudi ni opredelil do vseh pripomb predlagateljice in ni odpravil pomanjkljivosti ter napak v svojem mnenju, je utemeljitev sodišča v tem delu vsebinsko prazna. Sodišče napačno navaja, da predlagateljica ni prerekala izvedenčeve izjave, da je izvedenstvo širše področje od cenitev. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče upoštevalo tudi nadomestila, nastala z izgubo zemljišča, česar nasprotni udeleženec ni uveljavljal in je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Nepravilno je priznalo zakonske zamudne obresti od 1. 1. 1999 dalje, čeprav je bil nasprotni udeleženec do 7. 3. 2022, ko je vložil zahtevo za razlastitev, pasiven. Zamudne obresti so za obdobje od 1. 6. 2018, ko je začel veljati ZUreP-2, do 7. 3. 2022, po katerem bi lahko podal tudi zahtevo za plačilo odškodnine, zastarale, saj so pretekla več kot tri leta. Upravičen bi lahko bil kvečjemu za zamudne obresti za zadnja tri leta od 4. 5. 2023, ko jih je prvič zahteval. To potrjuje tudi sodna praksa (sklep VSRS III Ips 35/2021). Sodišče je sledilo stari sodni praksi, ki je veljala pred ZUreP-2, ko razlastitveni zavezanci niso imeli možnosti sami vložiti zahteve za razlastitev in odmero odškodnine. Pri izračunu zamudnih obresti tudi ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Kot glavnico je sodišče štelo celotno odškodnino 5.606,57 EUR in ne 613,87 EUR. Predlagateljici tudi ni mogoče očitati, da ni preprečila dejanskih razlastitev, saj so se ceste gradile od nekdaj, v različnih družbenih ureditvah in tudi s soglasji lastnikov zemljišč in plačilom odškodnin, pri čemer zemljiškoknjižni prenos zaradi okoliščin tistega časa ni bil vedno mogoč, za vsa obdobja pa tudi ni mogoče pridobiti dokazil.

3.Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo. Predlagal je njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je nepremičnina, za katero je bila z izpodbijanim sklepom določena odškodnina, del že zgrajene državne ceste RT-940/3213 [...]. Ker zaradi gradnje ceste ni bil obenem izveden postopek razlastitve, je prišlo do dejanske razlastitve, ko je pravni prednik nasprotnega udeleženca (njegov oče) izgubil posest, ne pa tudi lastninske pravice na nepremičnini. Nasprotni udeleženec, ki je nepremičnino podedoval po njem, je ostal njen lastnik do pravne razlastitve, o kateri je odločila Upravna enota B. z odločbo št. 352-11/2022-6212-24 z dne 12. 8. 2022, ki je postala pravnomočna 2. 9. 2022 (v nadaljevanju odločba UE). Na podlagi odločbe UE je razlastitvena upravičenka, v tem postopku predlagateljica, postala lastnica nepremičnine. Zaradi razlastitve nasprotnemu udeležencu pripada ustrezna odškodnina.

6.Predlagateljica v pritožbi uvodoma ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji, s katerimi smiselno napada odločitev sodišča, da je zavezanka za plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino tudi za čas pred prevzemom ceste v upravljanje dne 1. 1. 2008, in sicer od 1. 1. 1999, ki naj bi ga sodišče napačno določilo kot datum dejanske razlastitve. S svojimi argumenti ne prepriča. Za predlagateljico ni bilo sporno, da je na podlagi razlastitvene odločbe UE razlastitvena upravičenka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zavezana k plačilu odškodnine nasprotnemu udeležencu. Pritožba pri tem zmotno očita sodišču, da naj bi le predpostavljalo, brez dokazne ocene, da je cesto, katere del je obravnavana nepremičnina, zgradil oblastveni organ (občina oziroma država). Sodišče je na podlagi dokazov, ki jih je povzelo v sklep, zanesljivo ugotovilo, da je bila cesta zgrajena pred letom 1998 in da je bila kategorizirana kot lokalna cesta v upravljanju Občine B. , nato pa prenesena s 1. 1. 2008 na državo. Dejstvo, da je bila cesta pred 1. 1. 2008 v upravljanju Občine B. , v tem postopku tudi ni relevantno. Nerazumljiva je dalje pritožbena navedba, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali so bili na dan ugotovljene dejanske razlastitve 1. 1. 1999 podani pogoji za pravno razlastitev, ker naj bi skupaj tvorili en (sestavljen) postopek. Bistvena v tem postopku je namreč ugotovitev, da je bila nepremičnina 1. 1. 1999 že del ceste, s čimer je prišlo do dejanske razlastitve. Ker je prišlo do dejanske razlastitve, se tudi niso ugotavljali pogoji za razlastitev, ampak je bila nepremičnina lastniku odvzeta iz posesti brez pravne podlage1 . Vse to je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo in pri tem pravilno tudi izpostavilo, da predlagateljica niti potem, ko je prejela cesto v upravljanje, to je 1. 1. 2008, ni poskrbela za ureditev pravnega stanja nepremičnine. Razlastitveni postopek na upravni enoti je sprožil nasprotni udeleženec in ne predlagateljica.

7.Pritožba neprepričljivo graja tudi ugotovitev sodišča glede datuma dejanske razlastitve dne 1. 1. 1999. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, ko je ugotavljalo, kdaj je nasprotni udeleženec oziroma njegov pravni prednik z gotovostjo vedel, da je izgubil posest nad nepremičnino. Nasprotni udeleženec je navajal, da je to bilo 1. 1. 1999, predlagateljica pa je nazadnje navedla, da je bilo 16. 10. 2015, ko je bila izvedena dokončna geodetska odmera ceste. Sodišče je verjelo nasprotnemu udeležencu. Pri tem ni relevantno, da je sodni izvedenec ocenil vrednost nepremičnine tudi na dan 1. 1. 2008, saj ta datum ni bil odločilen za določitev odškodnine v izpodbijanem sklepu. Ugotovitev sodišča o datumu dejanske razlastitve temelji na izčrpni, celoviti in prepričljivi dokazni oceni, ki upošteva kriterije iz 8. točke Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (glej 9. točko obrazložitve). Pritožnica s ponavljanjem istih navedb in lastno parcialno interpretacijo dokazov ne prepriča ter ne more vzbuditi dvoma v dokazni rezultat, ki izhaja iz utemeljitve sklepa. Pri tem neutemeljeno tudi očita sodišču, da ji je bila kršena pravica do izjave in da gre za sklep presenečenja, saj je v zvezi z različnimi datumi dejanske razlastitve sama podala številne navedbe in tudi obsežno odgovarjala na trditve nasprotnega udeleženca.

8.Neutemeljeno je tudi pritožbeno ponavljanje že podanih navedb glede nepravilnosti imenovanja sodnega izvedenca gozdarske in kmetijske stroke. Sodišče ni ravnalo v nasprotju z 49. členom ZUreP-3. Ta v prvem odstavku določa, da so izvajalci ocenjevanja vrednosti odškodnine cenilci, ki jih našteva v drugem odstavku in za katere določa, da so bili imenovani v skladu s predpisi, ki urejajo revidiranje in ocenjevanje vrednosti oziroma predpisi, ki urejajo področje sodnega izvedenstva, sodnega cenilstva in sodnega tolmačenja. Navedena zakonska določba je instrukcijske narave. Sodišče je tisto, ki v postopku odloči, koga bo imenovalo za sodnega izvedenca ali cenilca in lahko postavi kogarkoli, tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev ali cenilcev, pri čemer mora preveriti njegove strokovne kvalifikacije. Tako izhaja iz drugega odstavka 254. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).2 ZSICT in Pravilnik, na katera se sklicuje pritožba, urejata pravila delovanja izvedenstva in cenilstva, ne uporabljata pa se v smislu angažiranja izvedenca v konkretnem postopku, kot to napačno prikazuje pritožba.3 Sodišče je sodnega izvedenca soočilo s pripombami predlagateljice v zvezi z njegovo usposobljenostjo za izdelavo cenitve. Slednji je nanje celovito in izčrpno odgovoril ter razumno pojasnil, zakaj je usposobljen za izdelavo cenitve v tem postopku (glej dopolnitev izvedenskega mnenja, listovna številka 83/2 do 84, in ustna pojasnila na naroku dne 2. 10. 2024, prepis zaslišanja, od listovne številke 137/2 dalje). Očitek pritožbe, da je bil z odgovori le pavšalen, ne drži. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu do teh ugovorov predlagateljice prepričljivo opredelilo in v sklep povzelo tudi pojasnila sodnega izvedenca (11. točka obrazložitve). Tudi po oceni pritožbenega sodišča ima sodni izvedenec vso potrebno strokovno znanje za izdelavo cenitve v tej zadevi, pritožbene navedbe, ki izpodbijajo njegovo strokovnost z očitkom, da ni sodni cenilec, pa niso utemeljene.

9.Pritožba neuspešno napada zaključke sodišča glede vsebine izvedenskega mnenja. Sodišče je izvedensko mnenje povzelo v izpodbijanem sklepu in ga dokazno ocenilo (12. točka obrazložitve). Pritožbena navedba, da sodni izvedenec ni odgovoril na vse pripombe predlagateljice, ni konkretizirana, je pavšalna in s tem neutemeljena. Ni utemeljen niti očitek, da je sodišče zmotno pri določitvi odškodnine priznalo tudi nadomestila, nastala z izgubo zemljišča (to je različne stroške, ki so povezani z razlastitvijo), saj predlagateljica v postopku na prvi stopnji te postavke ni problematizirala.4 Ne drži, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago.

10.Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kolikor izpodbija odločitev o nadomestilu v višini zakonskih zamudnih obresti. Sodišče zamudnih obresti ni izračunalo od napačnega obdobja, to je od 1. 1. 1999. Da je to pravilno ugotovljeni dejanski datum razlastitve v izpodbijanem sklepu, je pritožbeno sodišče ugotovilo že zgoraj. Pri izračunu zamudnih obresti pa je sodišče uporabilo tudi pravilno vrednost nepremičnine v višini 613,87 EUR (oziroma 147.109,00 SIT). Pri tem je izračunalo, da vsota zamudnih obresti za čas od 1. 1. 1999 do izdaje odločbe 23. 10. 2024 znaša 4.320,46 EUR. Ugotovilo je, da ta znesek ne presega višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino, zato ga je priznalo v celoti. Pritožbeno razlogovanje, ki se nanaša na pravilo ne ultra alterum tantum, ni utemeljeno. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in sledilo primerljivi sodni praksi. Neutemeljeno pritožba ponavlja tudi ugovor zastaranja, do katerega se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje in na podlagi prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z 217. členom ZUreP-3 štelo, da je zastaranje pričelo teči po 17. 11. 2022, to je po poteku dveh mesecev in 15 dni od pravnomočnosti razlastitvene odločbe UE, ko je nasprotni udeleženec pridobil pravico do sodnega uveljavljanja odškodnine. Zastaranje ni nastopilo, ker se do 3. 5. 2023, ko je nasprotni udeleženec zahteval plačilo nadomestila, ni še iztekel triletni, niti splošni petletni zastaralni rok. Zakaj zastaranje ni moglo teči prej, je sodišče prav tako pravilno pojasnilo in pri tem tudi ni ravnalo v nasprotju z aktualno sodno prakso. Odločba III Ips 35/2021 Vrhovnega sodišča RS ni primerljiva. Predlagateljica ne more nasprotnemu udeležencu očitati pasivnosti pri uveljavljanju odškodnine. Pri tem niti sama toliko let ni storila ničesar, da bi sanirala nezakoniti poseg v nepremičnino. To je bilo v postopku ugotovljeno in navedbe, da gre za pavšalne očitke zoper njo, ne držijo.

Pritožba ni utemeljena, očitane kršitve določb postopka niso podane in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 42. člena ZNP-1.

Predlagateljica mora na podlagi 139. člena ZNP-1 povrniti nasprotnemu udeležencu 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

-------------------------------

1Pritožbeno sklicevanje je tu napačno. Vrhovno sodišče RS je enoviti razlastitveni postopek razlagalo v povezavi s tem, da ima tudi dejanski razlaščenec pravico uveljavljati plačilo obresti v nepravdnem postopku in ni potrebe, da bi sprožil še pravdni postopek, saj njegov položaj ne more biti drugačen od položaja zakonitega razlaščenca (prim. VSRS II Ips 335/20217 in II Ips 39/2020).

2Glej še komentar k drugemu odstavku 254. člena J. Zobca v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 482.

3Zakon v prvem členu določa, da ureja status sodnega izvedenca, sodnega cenilca in sodnega tolmača, pogoje in postopek imenovanja ter razrešitve, pristojnosti in način delovanja Strokovnega sveta za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje, vodenje imenikov in evidenc, disciplinsko odgovornost in postopek, strokovno izpopolnjevanje, preizkuse strokovnosti, plačilo za opravljeno delo in druga vprašanja, ki se nanašajo na področje sodnega izvedenstva, sodnega cenilstva in sodnega tolmačenja.

4Predlagateljica je podala pripombe na izvedensko mnenje v zvezi s postavko stroška nakupa novega golega gozdnega zemljišča, ne pa tudi v pritožbi izpostavljene postavke.

5Upoštevaje Odvetniško tarifo za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk in 2 % za materialne stroške po vrednosti točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV.