Jedro

Če tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta v tožbi, gre pa za nedenarni zahtevek, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala odstranitev prizidka na stanovanjski hiši ter vzpostavitev v prejšnje stanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila laično revizijo tožeča stranka smiselno iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija ni dovoljena.

Po 2. odstavku 186. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Ob vložitvi tožbe dne 23.10.1985 je vrednost morala presegati tedanjih 50.000 din.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato vrednost spornega predmeta v tožbi morala navesti. S tem, ko tega ni storila, si tudi pravice do revizije ni zagotovila. Na dovoljenost revizije ne moreta vplivati dejstvi, da je tožeča stranka ob zaključku drugega naroka za glavno obravnavo dne 27.11.1985 in po izvedenem dokaznem postopku izjavila, da znaša vrednost objekta 50.000 tedanjih din (tudi ta znesek za dovoljenost revizije ne bi zadoščal) ter da je predsednica senata nato sama določila vrednost spornega predmeta, in sicer v znesku 1,000.000,00 tedanjih din. Na dovoljenost revizije bi ravnanje sodišča v zvezi z vrednostjo spornega predmeta lahko vplivalo le, če bi sodišče ravnalo tako, kot je določeno v 3. odstavku 40. člena ZPP.

Ker torej ne tožeča stranka ne sodišče nista storili tistega, kar za dovoljenost revizije predpisuje ZPP, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.