Jedro

Ker skupno premoženje nastane po sili zakona (originarno), pogodbena opredelitev statusa spornega premoženja ne more vplivati na nastanek solastnine.

Izrek

Reviziji se v delu zoper sklep sodišča druge stopnje o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje zavržeta.

Sicer se revizijama ugodi, sodba sodišča druge stopnje in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (točka 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na stanovanju, ki je opisano v izreku sodbe prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku glede ½ stanovanja ugodilo, glede preostale ½ stanovanja pa ga je zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka je opravilo na podlagi presoje, da sta tožnica in stranski intervenient M. Z. solastnika stanovanja, in sicer vsak do ½. Ker je tožbo vložila le tožnica, je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na delež stranskega intervenienta, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrniti.

2. Pritožbeno sodišče je dopustilo stransko intervencijo ter pritožbi toženke delno ugodilo, ugodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo toženke, pritožbi tožnice in stranskega intervenienta pa v celoti, zavrnilo. Med drugim je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na zavrnitev dela tožbenega zahtevka.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnica in stranski intervenient vložila pravočasni reviziji iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj jima revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navajata, da je presoja nižjih sodišč o obstoju solastnine napačna, saj stanovanje spada v njuno skupno lastnino. Pomemben je namen, ki sta ga imela ob nakupu nepremičnine, ne pa vsebina pogodbe. Skupna lastnina nastane tudi v primeru, če je le posamezen del premoženja financiran z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Vsaj ½ stanovanja je skupno premoženje. Razlogi nižjih sodišč so zmotni in pomanjkljivi. Sodišči nista navedli, zakaj nista upoštevali navedb tožnice in stranskega intervenienta. Pritožbeno sodišče je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je navedlo, da je, upoštevaje tožničino starost in trajanje zunajzakonske skupnosti, sila dvomljivo, da sta sredstva za nakup stanovanja pridobila z delom v času trajanja skupnosti. Sodišče je tožnici pri zaslišanju postavilo nedopustno (zavajajoče) vprašanje.

4. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Reviziji v delu zoper sklep pritožbenega sodišča nista dovoljeni, v delu zoper sodbo pritožbenega sodišča pa sta utemeljeni.

O nedovoljenosti revizij

6. Revizija je dovoljena (le) zoper pravnomočno sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP); zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP); in zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP). Sklep pritožbenega sodišča, s katerim je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (točka 1. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča), ki ga tožnica in stranski intervenient v revizijah izrecno izpodbijata, ne sodi med navedene primere dovoljene revizije. Revizijsko sodišče je zato v tem delu njuni reviziji na podlagi 377. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrglo.

O utemeljenosti revizij

7. Očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso upoštevni, saj so le navidezni in dejansko prikrivajo (utemeljen) očitek zmotne uporabe materialnega prava. Nenazadnje tudi niso utemeljeni. V postopku pred nižjima sodiščema so bile upoštevane vse trditve in izpovedbe, v razlogih ni najti zatrjevanih pomanjkljivosti, medtem ko opisana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 239. člena ZPP, ki je bila storjena pred sodiščem prve stopnje (postavitev zavajajočega vprašanja), ne more biti predmet revizijskega preizkusa (glej 370. člen ZPP).

8. Podana pa je zmotna uporaba materialnega prava, saj sta nižji sodišči zmotno presodili, da stanovanje ne spada v skupno premoženje tožnice in stranskega intervenienta oziroma da na stanovanju obstoji njuna solastninska pravica, in nato zaključili, da tožnica ni aktivno legitimirana za vodenje pravde glede ½ stanovanja, ki je v (so)lasti stranskega intervenienta. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Upoštevaje prvi odstavek 12. člena ZZZDR velja enako za premoženje zunajzakonskih partnerjev, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Predpostavki za nastanek skupnega premoženja sta torej dve, obstoj zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti in pridobitev premoženja z delom v času njenega trajanja. Nastanek skupnega premoženja je neodvisen od volje strank in (praviloma) nastane po sili samega zakona. Možen je tudi dogovor, da posebno premoženje postane skupno, vendar so veljavni le posli, ki so sklenjeni v obliki notarskega zapisa (glej 1. alinejo 47. člena Zakona o notariatu). Zato je napačno zavzemanje revidentov, da je transformacijo v skupno premoženje opravila že volja (namen) kupcev pri pridobivanju premoženja.

9. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bilo (nevknjiženo) stanovanje pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in stranskega intervenienta. Tožnica je v tožbi sicer zatrjevala, da sta s stranskim intervenientom lastnika stanovanja vsak do ½, kar bi lahko kazalo na obstoj solastnine, vendar je nato (pravočasno) na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno navedla, da gre za skupno premoženje. Po presoji revizijskega sodišča je s tem zatrjevala, da gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske zveze.(1) Toženec navedenemu ni z ničemer oporekal. Presoja je bila opravljena po uradni dolžnosti in le na podlagi tožničinih trditev ter izvedenih dokazov. Pri tem sta se nižji sodišči zmotno oprli na vsebino sklenjene prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom. Ker skupno premoženje nastane po sili zakona (originarno), pogodbena opredelitev statusa spornega premoženja ne more vplivati na nastanek solastnine. Čeprav so viri denarnih sredstev, ki so predstavljali kupnino za stanovanje, ena izmed predpostavk za nastanek skupnega premoženja, iz ugotovitev, da je dal polovico denarja za stanovanje tožničin oče (za tožnico), polovico pa stranski intervenient, ni mogoče zaključiti, da na stanovanju obstoji solastninska pravica. Iz njih namreč ne izhaja, da vir denarja (vsaj del, ki se nanaša na sporno ½ stanovanja) ne izhaja iz dela v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

10. Nižji sodišči sta torej po obrazloženem zmotno uporabili materialno pravo in zato tožbeni zahtevek delno zavrnili zaradi pomanjkanja tožničine aktivne legitimacije. Ker je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo odločitve, je revizijsko sodišče v tem delu revizijama na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, sodbi nižjih sodišč v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem posebni napotki za delo prvostopenjskega sodišča niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Podobno tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 703/2007 z dne 18. 9. 2008.