Jedro

Cene posameznih komunalnih proizvodov in storitev se lahko obračunavajo samo v skladu z določenim merilom, ne pa pavšalno. Pavšalni znesek cene storitve odvoza smeti, ki ga je tožeča stranka obračunala tožencu zato, ker ni prijavil števila članov svojega gospodinjstva, ne predstavlja ustreznega merila za določitev cene te storitve v skladu s prejšnjo in tudi sedaj veljavno zakonsko ureditvijo tega področja.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. točki izreka r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v nerazveljavljenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št. I 90/94 z dne 6.4.1994 in opr. št. I 251/94 z dne 9.8.1994 obdržalo v točki 1 deloma v veljavi, tako da je tožencu naložilo, da je dolžan v 8 dneh plačati znesek 5.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1994 dalje in znesek 4.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1994 dalje. V točki 2 pa je v preostalem delu sklepa o izvršbi razveljavilo. Ugotovilo je, da toženec ni plačal storitve za odvoz odpadkov v obdobju, na katerega se nanašata izpodbijana sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, da je po odloku Občine Sežana to dolžan plačati, saj je v tem obdobju bilo zagotovljeno zbiranje in odvažanje odpadkov. Ker toženec tožeči stranki ni sporočil števila članov gospodinjstva, pa mu je tožeča stranka tudi upravičeno zaračunala za 5 mesecev, to je od oktobra 1993 do februarja 1994 po 1.000,00 SIT mesečno pavšala in za 4 mesece, to je za čas od aprila 1994 do junija 1994 po 1.000,00 SIT pavšala. V preostalem delu je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo. Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe, saj meni, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da se je tudi pavšalni znesek 1.000,00 SIT zviševal v enakem procentu kot cena za odvoz odpadkov po 2. alinei 2. odst. odstavka 1. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka in to povišanje je upoštevala tožeča stranka, ko je zahtevala obračun od toženca. Pavšalni znesek po mesecih ni vključeval prometnega davka. Sodišče v dokaznem postopku teh dejstev sploh ni ugotavljalo, saj se z višino oziroma izračunom vtoževanih zneskov ni ukvarjalo. Tožeča stranka zato tudi ni v postopku posebej obrazložila višine. Meni, da je sodišče prve stopnje glede zavrnilnega dela dejansko stanje napačno ugotovilo in v tem delu zmotno uporabilo tudi materialno pravo, zato predlaga razveljavitev sodbe kolikor je zahtevek zavrnjen. Tudi odločitve o stroških postopka, ni pravilna, sodišče bi moralo toženi stranki naložiti povračilo stroškov. Tožnik pa s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe. V pritožbi navaja, da mu je sodišče za 9 mesecev naložilo plačilo 9.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S tem se ne strinja, saj je v obdobju, na katerega se nanaša plačilo, znašala po Odloku cena za gospodinjstvo cca 300,00 SIT mesečno. Cena, ki jo je tožeča stranka zahtevala za april 1997, je znašala 2.999,00 SIT, za maj pa samo 753,00 SIT. Od 1. maja 1997 toženec odvoz odpadkov redno plačuje. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da je tožencu zaračunavala pavšalni znesek 1.000,00 SIT mesečno, ker ni prijavil številaa članov gospodinjstva. Na vseh položnicah, ki jih je od 1.12.1992 do 1.5.1997 pošiljala, je bil znesek 4,5 do 5 krat višji od tistega, ki ga je določil Izvršni svet Občine Sežana. Tožeča stranka je imela na podlagi 36. člena Odloka o obveznem zbiranju in odvozu odpadkov vso pravico zahtevati pri pristojnemu občinskemu organu, da ugotovi število stanovalcev, ker jih toženec ni prijavil. To pa je storila šele maja 1997, ko je tudi znižala ceno. Posodo za odpadke mu še do danes ni postavila. Najbližja posoda pa je oddaljena cca 500 m. Toženec zato meni, da tožeča stranka ni upravičena do zneska, ki ga terja v tej zadevi in ga je sodišče dosodilo in niti do zamudnih obresti. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila. Meni, da skuša toženec z vlaganjem pravnih sredstev samo zavlačevati ta postopek, zato predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba toženca. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo skupaj, ker je po obeh pritožbah sporna višina plačila za odvoz smeti, stališči strank sta glede na interese, ki ju zasledujeta diametralno nasprotni, odgovor na njuni pritožbi pa je lahko samo en. Tožeča stranka je tožencu zaračunala višino v pavšalnem znesku 1.000,00 SIT za gospodinjstvo mesečno, kar naj bi bilo določeno v Odloku o spremembah in dopolnitvah odloka o obveznem zbiranju, odvozu in odlaganju odpadkov ter čiščenju javnih površin na območju občine Sežana (UO št. 10/92), ki je v 1. členu predvidel takšno višino za primere, ko gospodinjstva niso kljub zahtevi ustreznega organa prijavila število družinskih članov, na podlagi tega podatka pa se zaračunava odvoz. Tožeča stranka, ki v pritožbi meni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi njenemu zahtevku, saj se je ta pavšalni znesek usklajeval enako kot cena po ceniku za odvoz odpadkov, vztraja na stališču, da je bil njen zahtevek v celoti utemeljen. Toženec pa izpodbija že višino v dosojenem znesku, saj meni, da tožeča stranka ni upravičena terjati od njega pavšala, pa čeprav ni prijavil števila članov gospodinjstva, ker bi to število v skladu z Odlokom lahko sama ugotovila in mu zaračunala odvoz po ceniku. Po mnenju pritožbenega sodišča je utemeljeno stališče toženca. V Zakonu o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS 8/82) je bilo namreč jasno določeno, da se cene posameznih komunalnih proizvodov in storitev oblikujejo v odvisnosti od vrednotenja obsega, vrste in kakovosti del v dejavnosti izvajalcev, ukrepov ekonomske politike ter sistema in politike cen. V občinskih odlokih so se cene odvoza odpadkov zato obračunavale ali po mý stanovanjske površine ali po članih gospodinjstva. Vsako od teh meril je bilo ustrezno. Vsekakor pa je za obračunavanje bilo potrebno ceno določiti v skladu z določenim merilom, ne pa pavšalno. Tudi po spremembi zakonske ureditve na tem področju, ko je prenehal veljati Zakon o ravnanju z odpadki in Zakon o komunalnih dejavnostih in ju je nadomestil Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS 32/93) in Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS 32/93), se cena storitve določa po nekem okvirnem merilu in ne pavšalno. Po 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah za uporabo javnih dobrin, ki so izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Okvirno merilo za določitev cene proizvoda ali storitve, ki jo je uporabnik dolžan plačevati, je po tej zakonski določbi izmerljivost, ki predstavlja kakovostni ali količinski kriterij. Tudi po Zakonu o varstvu okolja, ki okvirno ureja ravnanje s komunalnimi odpadki, vključno z njihovim odlaganjem, se po 80. členu plača taksa za ustvarjanje odpadkov. Osnova za plačilo takse pa sta tudi po tem zakonu vrsta in količina onesnaževanja. Pavšalni znesek samo zato, ker toženec ni sporočil števila družinskih članov gospodinjstva, ki bi ga po odloku lahko tožeča stranka sama ugotovila, zato ni ustrezno merilo v skladu z zakonsko ureditvijo tega področja. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi toženca moralo ugoditi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tako je moralo odločiti, ker je sodišče prve stopnje materialno pravo, ko je sledilo pavšalnemu znesku, zmotno uporabilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa ni raziskano, koliko dejansko dolguje toženec za sporne mesece, ker ni opravljen izračun po tarifi za gospodinjstvo. Po tej tarifi je toženec dolžan plačati odvoz, saj so vse njegove ostale navedbe neutemeljene. V izpodbijani sodbi je ugotoviljeno, da toženec ni plačal odvoza odpadkov po računih z dne 13.10.1993, 10.12.1993, 10.2.1994, 19.4.1994 in 9.6.1994. Na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano, ker gre za spor majhne vrednosti, sicer pa je ta ugotovitev skladna s podatki spisa. Za teh 9 mesecev mora toženec plačati odvoz. Iz zgoraj navedenih razlogov pa je pritožbeno sodišče moralo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del zavrnilo in v tem delu portrdilo izpodbijano sodbo. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, koliko je v skladu s cenikom dolžan toženec plačati za sporno obdobje in le v tem okviru obdržati sklep o izvršbi v veljavi. Ker toženec ni plačal odvoza pravočasno, pa bo zaradi zamude s plačilom dolžan plačati tudi zamudne obresti, saj tudi pritožbene navedbe, v katerih izpodbija odločbo o tej stranki terjatvi niso utemeljene.

>izvor