Jedro

Tožnik je v tem sporu izpodbijal podpisani dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja zaradi napake volje. Dogovor, sklenjen med strankama na podlagi določil 246. člena ZUJF, ima elemente pogodbe o zaposlitvi, zato je glede varstva pravic potrebno uporabiti ZDR-1, kar pomeni, zahtevati izpodbojnost v 30 dneh (subjektivni rok), od kar je tožnik izvedel za razloge za izpodbojnost oz. od prenehanja sile. Tožnik je zamudil 30 dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe, zato je tožba v tem delu pravilno zavržena.

Glede obstoja delovnega razmerja tožnika tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je obstajal v veljavi dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, podpisan s strani pravdnih strank, iz katerega izhaja, da se javni uslužbenec in delodajalec dogovorita, da se bo delovno razmerje, ki je sklenjeno med delodajalcem in javnim uslužbencem, nadaljevalo do določenega dne in bo v skladu z določbo 246. člena ZUJF prenehalo s tem dnem. Tožnik je na ta dan izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato je tožniku z iztekom tega dne delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki III/3., IV. ter V. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijani del sklepa v I. točki izreka in izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev dogovora v nadaljevanju delovnega razmerja, sklenjenega 27. 7. 2012 (I. točka izreka). Zaradi umika dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki in na priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki po 6. 4. 2014 ter dela podrednega tožbenega zahtevka, ki presega znesek 19.927,68 EUR, se postopek ustavi (II. točka izreka).

V nadaljevanju je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2013, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz njegove pogodbe o zaposlitvi, spremenjenimi z aneksi, do vključno 6. 4. 2014 (III/1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 8. 2013 do 6. 4. 2014, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati bruto nadomestilo plače, od njega odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plače v višini 4.364,43 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni, pod izvršbo (III/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III/3. točka izreka).

Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 19.927,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške postopka tožene stranke v višini 1.067,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni od pravnomočnosti (V. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep in navaja, da jo vlaga zaradi kršitev ustavnih pravic s strani Ministrstva M. oz. Vlade RS in sodišča prve stopnje, saj je šlo za kršitev "enakosti pred zakonom" iz 14. člena Ustave RS in kršitev "enakega varstva pravic" iz 22. člena Ustave RS. Šlo je tudi za kršitev pravil glede nepristranskega in neodvisnega sojenja (2. člen Zakona o sodniški službi) v škodo tožnika, pri čemer je sodišče namesto, da bi nudilo sodno varstvo delavcu, varovalo predvsem (nelegitimne) interese delodajalca. Prav tako sta delodajalec, predvsem minister A.A., ter sodišče nepravilno uporabila materialno pravo glede tolmačenja Zakona o uravnoteženju javnih financ (246. člen) v škodo tožnika in tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje. Sodba sodišča vsebuje datum 19. 6. 2014 (isti datum kot obravnava), gre za nepravilno razlago tožene stranke v nasprotju s pogodbeno dogovorjeno voljo, ki je po ZUJF ni mogoče spreminjati. Sodišče je spregledalo, da je Vlada RS in ministrstvo M. 26. 4. 2012 imenovalo tožnika za generalnega konzula v B., da bi vsaj delno popravilo eklatantno diskriminacijo s strani prejšnjega predsednika Republike Slovenije C.C., N. ministra D.D. in z njima povezanih političnih strank. Sodišče je spregledalo, da je ministrstvo M. postalo eden najbolj spolitiziranih in diskriminatornih delodajalcev v Sloveniji. Tožnik je imel, razen v času, ko je bil minister (od ... do ...), status poklicnega diplomata, ki ga je dobil že leta ..., preden je postal veleposlanik v E.. Tožnik je moral sprejeti "tolažilno" mesto diplomatskega svetovalca v kabinetu predsednika nove vlade F.F.. Novi predsednik vlade in minister sta nameravala popraviti krivico s tem, da sta ga predlagala za veleposlanika pri mednarodni organizaciji ali kje drugje, vendar je C.C., ki je bil še vedno predsednik republike, tako možnost brezobzirno zavrnil. Potem se je ponudila možnost za mesto generalnega konzula v B., vendar je bilo nato vsem jasno, da bo mandat, razen če bi prišlo do umika starostne omejitve v Zakonu o zunanjih zadevah, namesto običajnih 4 let trajal samo 2 leti. Po Zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, konec maja 2012) ni bilo govora o nobenih omejitvah znotraj dvoletnega obdobja. Tožnik je moral celo opraviti obsežne priprave glede jezikovnega izpita, pri čemer če bi vedel, da bo mandat skrajšan na četrtino, le-tega ne bi storil. Dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja je bil sklenjen na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUJF "zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa". V DNDR piše, da v kolikor bi javnemu uslužbencu prenehalo delovno razmerje na podlagi ZUJF v kratkem obdobju po razporeditvi, bi to povzročilo motnje pri delovanju in izvajanju nalog GK v B.. ZUJF določa, da javnim uslužbencem, ki so izpolnili pogoje za upokojitev, delovno razmerje preneha 2 meseca po uveljaviti zakona, torej bi tožnikovo delovno razmerje prenehalo 31. 7. 2012, torej po 29 dneh. Sklepanja o omenjenem dogovoru v primeru, če bi služboval v B. samo 29 dni, je mogoče označiti kot norčevanje. Z toženo stranko je tožnik 18. 6. 2012 podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi, katerega veljavnosti se je iztekla 6. 4. 2014, pri čemer je bil prepričan, da gre za manj pomembno formalnost in zato je dejansko podpisal tudi dogovor, ki ga je že takrat begal, o čemer priča njegova korespondenca z G.G. iz plačnega oddelka oz. iz kadrovske službe Ministrstva M. Napisal je, da mu ni jasno, zakaj so v dogovoru postavili drugačen datum od tistega v pogodbi. Gospa G.G. mu je naročila, naj spodnji dopis podpiše, ker je zadeva nujna zaradi datumov. V omenjenem dogovoru nikjer ni rečeno, da nadomešča ali razveljavlja APZ. K podpisu dogovora je bil dejansko prisiljen. Zato je predlagal tudi zaslišanje G.G., česar pa sodišče ni izvedlo. Minister in sodišče trdita, da v primerjavi z drugimi diplomati ni bil diskriminiran, velja pa prav nasprotno. Tožena stranka oz. minister je podaljšal delovno razmerje veleposlaniku H.H. za obdobje od 3. 1. 2013 do 15. 7. 2013. Še bolj zgovoren je primer s t.i. jugodiplomati, torej z diplomati, ki so ob osamosvojitvi prišli v ministrstvo M. iz nekdanjega ... ministrstva in o katerih govori 19. točka na strani 9 obrazložitve. Na obravnavni je bilo izrečeno, da navedenim jugodiplomatom ni potrebno iti v pokoj, saj se jim v pokojninsko dobo ne všteva obdobje zavarovanja izven Slovenije, pri čemer pa so si nekateri jugodiplomati uredili pokojnino z vštevanjem obdobja zavarovanja izven RS, nekateri drugi pa si tega niso hoteli urediti, ker so si želeli, da zaradi boljšega finančnega učinka podaljšajo zaposlitev na Ministrstvu M.. Minister A.A. je upošteval pobudo I.I. iz pisma. Pismo I.I. vsebuje grožnjo ministru v primeru ponovnega podaljšanja zaposlitve po 31. 7. 2013, gre za flagrantne neresnice (npr. da ima politično funkcijo v politični stranki O.) ter razlago, da je nujen ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi politične spremembe oz. koalicijskega dogovora v sodelovanju s političnimi strankami P., R., S. in T. v Vladi RS. A.A. je na zaslišanju najprej zanikal, da bi tožniku kdaj poslal pismo I.I., ali da bi se v svoji korespondenci skliceval na I.I. pismo, nato je napako priznal. Sodišče in tožena stranka - vsaj navidez izhajata iz ocene, da ZUJF narekuje neodložljivo, obvezno in samodejno prenehanje delovnega razmerja vsem javnim uslužbencem, ki so izpolnili pogoje za pridobitev starostne pokojnine. A.A. je izjavil, da je bila njegova odločitev o prenehanju delovnega razmerja "njegova avtonomna odločitev" oz. da se je za skrajšanje mandata odločil po prosti presoji. V zvezi z navedenim je tožnik obiskal tudi predsednika republike F.F., ki mu je pritrdil, da ZUJF omogoča podaljšanje delovnega razmerja oz. dokončanje mandata, kot je bil predviden v APZ. Poseganje v diplomacijo na ta način je robato in nedostojno. Tožnik je bil prikrajšan za razliko med plačo in pokojnino za čas med avgustom 2013 in aprilom 2014, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi v B., znesek pa znaša okrog 20.000,00 EUR. Sodišče je v skupno obravnavanje združilo dve pravdi, tožnik pa je šele na osnovi tega sklepa postavil enoten tožbeni zahtevek v dobri veri, da gre zgolj za omogočanje ažurnejšega obravnavanja te zadeve, nikakor pa ne zato, da bi ta združitev omogočala kakršen koli poudarek finančne plati te zadeve. Tožnik ocenjuje, da je sodišče prehitro oblikovalo sodbo, saj besedilo sodbe nosi isti datum kot obravnava 19. 6. 2014, kar zbuja sum, da je bila sodba pripravljena v veliki naglici ali morda celo v naprej. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga "da v celoti zavrne sodbo prvostopenjskega sodišča". Gre za neresnične navedbe ministrstva M., predvsem pa za neupravičeno zavračanje njegovega pričakovanja, da bo ministrstvo M. v celoti izpolnilo APZ. Gre za svojevrsten pravni in politični škandal. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je po oceni tožene stranke pritožba tožnika v celoti neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pred tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede zaslišanja priče G.G. navaja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal domnevne kršitve pravil postopka, niti ni v pritožbi zatrjeval, da brez svoje krivde predhodno tega ni mogel storiti, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati. Po zavrnitvi predloga za zaslišanje prič ne gre za kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (286.b člen ZPP). Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 246. člena ZUJF). Izpovedbe prič A.A., J.J. in K.K. so podprte s številnimi listinskimi dokazi, tožnik v pritožbi ponavlja napačno razumevanje določbe 246. člena ZUJF, ki naj ne bi v nobenem pogledu ovirala njegove razporeditve na mesto generalnega konzula v B. in tudi ne vplivala na dokončanje mandata, ki je bil določen v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, to je do 6. 4. 2014. Tožena stranka je navedla, da je ZUJF v prehodni določbi 264. člena določil, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona (31. maj 2012) izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati in sicer na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovno dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona, to je 1. 8. 2012. Sodišče je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik na dan uveljavitve ZUJF izpolnjeval pogoj za starostno upokojitev, kar je potrdil tudi ZPIZ. S to določbo je ZUJF posegel v pogodbo o zaposlitvi vseh javnih uslužbencev, zaposlenih za določen ali nedoločen čas, kot tudi uslužbencev, ki so bili trajno ali začasno razporejeni na posamezna delovna mesta, ki so izpolnjevali pogoj iz 1. odstavka 246. člena tega zakona. Tožnikova primerjava o trajanju mandata veleposlanika H.H. in trajanju njegove razporeditve na mesto generalnega konzula v B. je neustrezna in pravno gledana brezpredmetna. Dejstvo je, da je veleposlanik H.H. šele 3. 1. 2013 izpolnil pogoje za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu s 188. členom ZUJF in da je bil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja sklenjen za 6 mesecev in pol, medtem ko je tožnik že v uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in je bil z njim sklenjen dogovor za obdobje enega leta. O pritožbenih navedbah glede popravljanja predhodne diskriminacije, ko tožnik ni bil imenovan za veleposlanika na L., o domnevni diskriminaciji v ministrstvu M. med letoma ... in ..., se tožena stranka ne izreka, saj za predmetni individualni spor niso pravno relevantne. Zavrača pa pritožbene navedbe, da prenehanje delovnega razmerja v letu 2013 ni posledica spremembe vlade, saj je bil datum prenehanja delovnega razmerja določen že v dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja, podpisanem 27. 7. 2012 (pod drugo vlado). Odločitev o "nepodaljšanju delovnega razmerja tožnika" je temeljila na oceni predstojnika, da za zagotovitev nemotenega delovnega procesa na generalnem konzulatu v B. ni potrebno podaljšati dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja s tožnikom, ker bi bilo tako podaljšanje izjema od splošnega pravila, da pogodba o zaposlitvi preneha, ko javni uslužbenec izpolni pogoj za starostno upokojitev v skladu z ZUJF. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijan del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče v delu odločanja glede plačila odškodnin storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje združilo zadevi I Pd 2470/2013 in zadevo I Pd 2467/2013 v skupen postopek in ju v nadaljevanju obravnavalo pod opr. št. I Pd 2470/2013 skladno z določili Sodnega reda. Sodišče prve stopnje je v zadevi, v kateri je odločalo glede uporabe določil 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS; št. 40/2012 - ZUJF), po prejemu odgovora na tožbo prekinilo postopek s sklepom z dne 17. 9. 2012 do odločitve Ustavnega sodišča RS glede morebitne neustavnosti člena, pri čemer je v obrazložitvi tudi navedlo, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi I Pd 1246/2012 z dne 28. 9. 2012 podalo zahtevo za oceno ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer Ustavno sodišče RS zahtevo vodi pod opr. št. U-I-250/2012, ter navedlo, da je nepotrebno, da bi s svojim predlogom obremenjevalo dodatno Ustavno sodišče RS z novo zahtevo za oceno ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je zadeva pri Ustavnem sodišču RS že v fazi odločanja. V zadevi U-I-250/2012-11 z dne 6. 3. 2014 je Ustavno sodišče RS zahtevo za oceno ustavnosti 246. člena ZUJF zavrglo, pri čemer je med ostalim navedlo, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-146/2012 izpodbijano odločbo že presojalo z vidika vseh obrazloženih očitkov, ki jih navaja predlagatelj. Tako odločitev Ustavnega sodišča RS o zahtevi predlagatelja ni potrebna za ugotovitev ustavno skladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje dne 19. 3. 2014 izdalo sklep, s katerim je prekinjen postopek nadaljevalo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njegove ustavne pravice in sicer enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in kršilo enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS; št. 33/91 s sprem. - URS). URS v 14. členu določa enakost pred zakonom in sicer so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, pri čemer so vsi pred zakonom enaki. V predmetni zadevi tožnik navaja kršitve svojih pravic glede razlage 3. odstavka 246. člena ZUJF ter svojo oceno, da je bil diskriminiran zaradi svojega političnega prepričanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz postopka ni razvidno, da bi tožena stranka tožnika diskriminirala zaradi političnega prepričanja, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožniku celo podaljšano delovno razmerje za zagotovitev nemotenega delovnega procesa in to iz razloga, ker je bil že pred uveljavitvijo ZUJF imenovan za generalnega konzula Republike Slovenije v B. in je tožena stranka morala zanj pridobiti tudi agrema, na podlagi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (Ur. l. RS, št. 35/1992, objavljeno v Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe 5/66), ki sicer določa, da se mora država pošiljateljica prepričati, da je oseba, ki jo namerava kreditirati kot vodjo diplomatskega predstavništva v državni sprejemnici, dobiti agrema te države. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo imenovanje in agrema pridobljen tik pred uveljavitvijo ZUJF, zato je bilo logično, da je tožena stranka sama štela za neodgovorno, da bi pričela nov postopek za imenovanje drugega generalnega konzula. Tožnik po oceni pritožbenega sodišča ni bil diskriminiran zaradi svojega političnega prepričanja, nenazadnje ga je tožena stranka celo imenovala za generalnega konzula v B. in z njim tudi sklenila dogovor za opravljanje funkcije. Prav tako ni podana kršitev 22. člena URS, ki določa enako varstvo pravic in določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnik je vložil na sodišče dve zadevi, ki ju je sodišče prve stopnje obravnavalo in mu ni kršilo načela enakega varstva pravic, saj je celo samo zaradi lastnega dvoma glede ustavnopravnega tolmačenja določil 246. člena Zakona o uravnoteženosti javnih financ (Ur. l. RS 40/2012 in 105/2012- ZUJF) prekinilo postopek in sprejelo sklep, da bo z odločitvijo počakalo do odločitve Ustavnega sodišča RS glede ustavnosti 246. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje je po odločitvi Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-146/12-40 z dne 17. 12. 2013 takoj nadaljevalo postopek upoštevaje pri tem odločbo Ustavnega sodišča RS, tako so bile tožniku zagotovljene enake pravice pred zakonom, saj je svojo odločitev oprlo tudi na odločitev Ustavnega sodišča RS. Pojasniti je potrebno, da so sodišča vezana na pravno tolmačenje zakonov Ustavnega sodišča RS.

Tožnik sodišču prve stopnje očita kršitve pravil v zvezi z nepristranskostjo in neodvisnostjo sojenja (2. člen Zakona o sodniški službi) v njegovo škodo in navaja, da namesto, da bi mu nudilo sodno varstvo, je varovalo nelegitimne interese delodajalca. Pritožbeno sodišče navaja, da Zakon o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem. - ZSS) v 2. členu določa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe. Sodnik se mora posvečati svoji službi in s polno predanostjo izpolnjevati svoje obveznosti po svojih najboljših močeh. Tožnik si zmotno razlaga nepristranskost in neodvisnost sojenja, saj sodišče v delovnem sporu ne more nuditi drugačnega varstva delavcu, kot to določajo zakoni, in sodišče prve stopnje v predmetni zadevi nikakor ni varovalo "nelegitimne interese delodajalca". V sodnem postopku sta obe stranki enakopravni, pri čemer stranka, ki ni zadovoljna z izidom postopka, lahko uveljavlja redna in izredna pravna sredstva. V konkretnem primeru je tožnik nezadovoljen z odločitvijo vložil pritožbo, skladno z določili 333. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tako v predmetni zadevi odloča o njegovi pritožbi.

Tožnik sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava oz. napačno tolmačenja s strani tožene stranke, predvsem pa ministra A.A. ter sodišča prve stopnje 246. člena ZUJF. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče pri odločanju vezano na zakon, pri čemer poudarja, da je Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-146/2002 odločalo o ustavnosti 1. odstavka 188. člena ZUJF v zvezi z 11. odstavkom 429. člena ZPIZ-1, 2., 3. in 4. odstavka 188. člena ter 246. člena ZUJF in pri tem odločilo, da so navedene določbe, v kolikor se nanašajo na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine kot veljajo za moške zavarovance, v neskladju z Ustavo RS. Navedeno pomeni, da določbo 429. člena ZPIZ-1, ki določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi s 1. odstavkom 54. člena oz. 4. odstavkom 430. člena in 402. členom ali 404. členom ZPIZ-1, pogodba o zaposlitvi preneha veljati (1. odstavek), 2. odstavek navedenega člena pa določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona. Javni uslužbenec, ki mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati, ima pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oz. dveh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Tako je bilo sodišče vezano na odločitev Ustavnega sodišča RS glede neustavnosti člena 246 ZUJF. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje tudi na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je odločalo o prenehanju delovnega razmerja po 246. členu ZUJF in sicer v zadevah VIII Ips 149/2014 z dne 18. 11. 2014, VIII Ips 106/2014 z dne 18. 11. 2014, VIII Ips 174/2014, VIII Ips 188/2014 z dne 24. 11. 2014. Ob navedenem je poudariti, da so po 3. odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 s sprem. - ZUstS) odločbe ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Ustavno sodišče je pri presoji ustavnosti 246. člena ZUJF izrecno poudarilo, da Direktiva 2000/78/ES - ob določenih pogojih - dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, pa tudi, da sicer po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Poudariti je tudi, da 3. odstavek 246. člena ZUJF predstavlja izjemo in omogoča dogovor med delodajalcem in javnim uslužbencem o nadaljevanju delovnega razmerja, zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa, pri čemer je presoja okoliščin delovnega procesa v konkretnem primeru v izključni pristojnosti delodajalca in slednjemu ni mogoče naložiti obveznosti, da mora z javnim uslužbencem skleniti dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožena stranka delovala tako, da je tožniku podaljšala delovno razmerje zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa.

Glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, sklenjenega 27. 7. 2012, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izpodbijal podpisani dogovor zaradi napake volje. Tako Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2012 s sprem. - ZD) (14. člen), veljaven v času podpisa dogovora 27. 7. 2012, ter enako Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), veljaven v času prenehanja delovnega razmerja, ureja ničnost in izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi ter v 16. členu določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oz. od prenehanja sile (2. odstavek), pravica pa v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Dogovor z dne 27. 7. 2012 sklenjen med strankama na podlagi določil 246. člena ZUJF, ima elemente pogodbe o zaposlitvi, torej je potrebno uporabiti glede varstva pravic ZDR-1, kar pomeni, zahtevati izpodbojnost v 30 dneh (subjektivni rok), od kar je tožnik izvedel za razloge za izpodbojnost oz. od prenehanja sile. Glede na to, da je tožnik, kot je ugotovilo sodišče, sam trdil, da je izvedel za razlog izpodbojnosti 31. 7. 2013, razveljavitev dogovora zaradi napake volje pa je zahteval 8. 5. 2014, je zamudil 30 dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo in se ni moglo in smelo spuščati v vsebinske razloge, kar tožnik v večjem delu svoje pritožbe očita sodišču prve stopnje.

Glede obstoja delovnega razmerja tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je obstal v veljavi dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, podpisan tako s strani tožene stranke kot tožnika dne 27. 7. 2012, iz njega pa izrecno v 3. členu izhaja, da se javni uslužbenec in delodajalec dogovorita, da se bo delovno razmerje, ki je sklenjeno med delodajalcem in javnim uslužbencem, nadaljevalo do 31. 7. in bo v skladu z določbo 246. člena ZUJF prenehalo dne 31. 7. 2013. Iz izvedenih listinskih dokazov izhaja, da je tožnik na dan 31. 5. 2012 tudi dopolnil 66 let, 0 mesecev starosti in je imel skupaj 41 let, 2 meseca in 15 dni delovne dobe in tako izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot to izrecno izhaja iz potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 24. 7. 2012. Ob navedenem ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora o neenakopravnem oz. drugačnem obravnavanju t.i jugodiplomatov, ki so po osamosvojitvi prišli iz nekdanjega ... ministrstva, pri čemer si nekateri niso uredili zavarovanja izven RS iz razloga, ker to niso hoteli, ker so si želeli zaradi boljšega finančnega učinka podaljšati zaposlitev na ministrstvu M.. Situacija v navedenih obravnavanih primerih je povsem neprimerljiva, saj navedeni t.i. jugodiplomati niso izpolnjevali pogoja polne zavarovalne dobe, formalno so izpolnjevali le pogoj starosti.

Tožnik je podal tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 5.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (III/3. točka) ter podredni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 19.927,68 EUR z zakoniti zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka). Oba zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da tožnik v zvezi z navedenim ni podal vsebinskega pritožbenega ugovora, je pa sodbo in delno sklep izpodbijal v celoti. Tako je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo v mejah določil iz 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka ni v ničemer obrazložilo. Zato pravilnosti odločitve v tem delu pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti in je zaradi navedenega odločitev v točki III/3 in IV razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno odločiti o obeh vtoževanih odškodninah in svojo odločitev tudi jasno obrazložiti.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je posledično navedenemu razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in odločilo, da so stroški postopka nadaljnji stroški postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.