Jedro

V primeru, da odsotnost prosilca ni posledica enega izmed določenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, upravnemu organu tudi ni treba nadalje ugotavljati prosilčevih poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Poskus vračanja v Republiko Slovenijo pri prosilcu se ugotavlja samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kar pa v spornem primeru ni bilo izkazano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko izpodbijano odločbo je upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločil, da se zavrne prošnja A.A. (tožnika v tem sporu), državljana Republike Bosne in Hercegovine, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. V obrazložitvi navaja, da je prosilec 10. 7. 2013 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Navaja določbo 1. člena tega zakona, ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu. Ugotovljeno je, da je bil prosilec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ. Na dan 23. 12. 1990 je imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kot to izhaja iz uradnih listin. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD pa mora imeti prosilec kumulativno izpolnjene vse tri pogoje iz 1. člena ZUSDDD, tudi pogoj, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi oziroma izpolnjuje pogoje upravičene odsotnosti iz 1.č člena tega zakona.

2. V nadaljevanju podrobno navaja v ponovnem postopku razčiščeno dejansko stanje prebivanja prosilca v Republiki Sloveniji oziroma upravičeno odsotnost iz razlogov, ki jih določa zakon (ponovno zaslišanje in soočenje prič, tožnikova izjava dana na Veleposlaništvu RS v Prištini, dokazna presoja listin). Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je organ prve stopnje odločil, da prosilec ni izpolnil pogoja določenega v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD (če odsotnost traja več kot pet let), ki določa razlog odsotnosti iz četrte alineje (onemogočena vrnitev zaradi vojnih razmer v drugih državah) ali šeste alineje (zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo) iz tretjega odstavka tega člena. Ugotovljeno je, da je prosilec odšel iz Republike Slovenije 21. 2. 1992, ker je odšel po ženo in otroka zaradi bližajoče vojne v Bosni in Hercegovini in ni dokazal, da bi se poskušal vrniti v Slovenijo v obdobju od 21. 2. 1997 do 21. 2. 2002 (zakonsko določeno 5 letno obdobje).

3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje in še dodaja, da je že samo dejstvo, da prosilec ni imel zakonsko upravičenega razloga za odhod iz Republike Slovenije v tujino, dovolj za zavrnitev prosilčeve prošnje.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na Mednarodno sodišče v Strasbourgu, ki je izdalo pravnomočno sodbo, katera je obvezujoča za Republiko Slovenijo, ker je ta nezakonito izbrisala 37.000 neslovenskih prebivalcev in presodila, da mora Slovenija vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje izdati posebno odločbo za nazaj, če je bil takrat ob izbrisu dejansko v Republiki Sloveniji. Upravni organ je ravnal v nasprotju z zakonskimi predpisi in določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in tako ni pravilna odločitev države, da lahko z zakonom omeji čas, v katerem se lahko vloži vloga. Nepravilno je tudi navajanje, da nima pravice do izdaje odločbe za stalno prebivanje za nazaj, zaradi tega, ker odločba za stalno prebivanje ni bila izdana in je postopek še v teku. Takšna odločba je v koliziji z mednarodnimi predpisi, zlasti s 6. členom Evropske konvencije. Odločba je tudi pomanjkljivo obrazložena glede upravičene odsotnosti iz ozemlja Republike Slovenije. Neresne so trditve v odločbi, da ne izpolnjuje pogojev stalnega prebivanja, da se je sam odjavil in da se nikoli več ni vrnil. Tožnik predlaga, da se navedena odločba odpravi in da se mu izda odločba o stalnem prebivanju tudi za nazaj.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tiste tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

8. Glede na navedeno pravno podlago ter ugotovljeno dejansko stanje v ponovljenem postopku odločanja, sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti in se sodišče v izogib ponavljanju v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, ker jim v celoti sledi. Dejansko stanje med strankami po dopolnjenem in ponovljenem ugotovitvenem postopku, ki ga je izvedel organ prve stopnje, ni sporno, ker teh dejstev tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka. Tudi po presoji sodišča je bila pravilna zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi neizpolnjevanja pogoja tožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določbe prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, se za prvo kategorijo tujcev (med te spada tožnik) zahteva kumulativno izpolnjevanje vseh treh pogojev, to je pogoj državljanstva druge republike nekdanje SFRJ na dan 25. 6. 1991, pogoj prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, razen če prosilec dokaže zakonsko določeno upravičeno odsotnost. Tožnik izpolnjuje prva dva navedenega pogoja, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje, ker v postopku ni izkazal, da je njegova odsotnost iz Republike Slovenije, ki je daljša od enega leta (tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD) oziroma je trajala več kot pet let (peti odstavek 1.č člena), posledica enega od v upravnem postopku zatrjevanih razlogov upravičene odsotnosti iz 4. alinee tretjega odstavka in 6. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

9. Kot pravilno ugotavlja že tožena stranka v primeru, da odsotnost prosilca ni posledica enega izmed določenih razlogov v prej navedenem tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, tudi ni treba upravnemu organu nadalje ugotavljati prosilčevih poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Poskus vračanja v Republiko Slovenijo pri prosilcu se ugotavlja samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kar pa v spornem primeru (odhod tožnika po ženo in otroka v tujino) ni bilo izkazano.

10. Sodišče ni presojalo samo pavšalnih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sodbo sodišča v Strasbourgu in na kršitev določb 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker za ta postopek niso pravno relevantni.

11. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.