Jedro

V sporih o zakonitem preživljanju je premoženje toženca lahko temelj pristojnosti slovenskega sodišča, če ima toženec v Sloveniji stalne prejemke, na katere bo mogoče voditi izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da za odločitev v sporu ni pristojno in je tožbo zaradi zvišanja preživnine zavrglo.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je pristojnost prvostopenjskega sodišča podana glede na določbo 75. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Pod premoženjem, iz katerega se lahko poravna preživnina, je treba razumeti tudi plačo osebe, ki bi morala plačevati preživnino. To sledi tudi iz dejstva, da bi se sodba, tudi če bi bila izdana v drugi državi, izvrševala v Republiki Sloveniji na toženčevo plačo. Res višina plače ni znana, je pa iz potrdila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije razvidno, da je toženec redno zaposlen pri A d.o.o. v Sloveniji.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 75. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99) je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o zakonskem preživljanju tudi tedaj, če ima toženec v Republiki Sloveniji premoženje, iz katerega se lahko poravna preživnina. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja na potrdilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10.12.2004, iz katerega sledi, da je toženec v delovnem razmerju pri A d.o.o. v Sloveniji. Iz potrdila sicer ne izhaja za kakšno delovno razmerje gre, za določen ali nedoločen čas, vendar pa dopušča sklepanje, da toženec pri A d.o.o. prejema osebni dohodek, iz katerega je mogoče preživnino poravnati, v primeru neprostovoljne izpolnitve pa nanj seči tudi v postopku prisilne izvršbe. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da za pristojnost po premoženju zadostuje, da je iz njega, v nekem daljšem časovnem obdobju, mogoče poravnati preživninsko obveznost. Ta pristojnost pride v poštev takrat, kadar ima toženec v naši državi kakšne stalne prejemke, na katere bo mogoče voditi izvršbo (glej komentar k 68. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ki pristojnost po premoženju ureja enako kot določba 75. člena sedaj veljavnega ZMZPP).

Glede na navedeno ni odločilnega pomena, da tožeča stranka v tožbi ni navedla višine toženčeve plače, ampak le, da toženec pri slovenskem delodajalcu prejema plačo, na katero je mogoče seči z izvršbo.

Ker sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevalo zatrjevanega obstoja delovnega razmerja je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Če bo sodišče štelo, da potrdilo o zaposlitvi oziroma zavarovanju ne dokazuje stalnih toženčevih prejemkov in zato ne omogoča sklepanja o obstoju premoženja, iz katerega se lahko poravna preživnina, bo moralo pri toženčevem delodajalcu ugotoviti trajanje toženčevega delovnega razmerja. Če bo ugotovljeno, da gre za zaposlitev trajnejšega značaja, pa pristojnosti za odločanje v tem sporu z mednarodnim elementom ne bo mogoče odreči.