Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz izpodbijane sodbe ni razvidno kakšne storitve na področju obratovanja naj bi tožeča stranka opravljala, prav tako pa ni za zaračunavanje takšnih storitev podlage v SZ, niti v pogodbi. Glede stroškov za zavarovanje pa tožeča stranka (upravnik stanovanjske hiše) ni dokazala, da bi zavarovalno pogodbo dejansko sklenila, pa tudi ne, da bi jo stanovalci stanovanjske hiše za to pooblastili. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, zakaj bi predstavljala nepoklicana sklenitev zavarovalne pogodbe s strani tožeče stranke takšen posel, ki ga ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, ni torej obrazložilo zakaj je uporabilo določbo 220. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka glede zneska 2.707,59 SIT in pripadajočih obresti na dan 23. junija 1997 v znesku 330,79 SIT ter nadaljnih zakonitih zamudnih obresti za čas pd 24. junija 1997 do plačila ter v 3. točki izreka (glede stroškov pravdnega postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
r a z s o d i l o : V ostalem zgoraj nerazveljavljenem delu (glede 1. točke izreka za glavnico v višini 51.678,60 SIT ter zakonite zamudne obresti na dan 23. junij 1997 v znesku 5.043,62 ter nadaljne zakonite zamudne obresti za čas od 24. junija 1997 do plačila, stroške izvršilnega postopka in glede 2. točke izreka) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča 1. stopnje potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 97/17204 z dne 7.8.1997 v prvi toči izreka za glavnico 54.386,19 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi na dan 23. junij 1997 v višini 5.374,41 SIT, ter nadaljnimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. junija 1997 do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 13.050,00 SIT. V preostalem delu 1. točke izreka in sicer za znesek v višini 6.702,41 SIT z že obračunanimi zakonitmi obrestmi na dan 23. junij 1997 v višini 690,14 SIT, je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo. Sodišče prve stopnje je tudi naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 8.100,00 SIT.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977). V pritožbi navaja, da je bila tožencu onemogočena pravica do odgovora na naroku, ki je bil razpisan dne 20.10.1998, saj je pravočasno ob 10.45 prišel pred razpravno dvorano, nato pa ugotovil, da se je obravnava že začela in ob 10.55 končala. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo enakost strank pred sodiščem, saj ni upoštevalo niti enega ugovora tožene stranke, izjave pooblaščenca tožeče stranke pa je sprejemalo kot dokazano dejstvo. Tožeča stranka je bila privilegirana tako na prvem, kot na drugem naroku. Toženec še navaja, da lahko pogodba o upravljanju temelji le na pogodbi iz 22. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki pa ni sklenjena, zato med pravdnima strankama pravno razmerje ne obstaja, posledično pa tudi stroški in obveznosti plačila na osnovi neobstoječega razmerja ne morejo nastati. Pritožnik tudi navaja, da tožena stranka pogodbe o upravljanju ne izpolnjuje, kar je toženec dokazal na primeru obveznosti tožeče stranke iz četrte alinee drugega odstavka 28. člena SZ. Če pa nekdo zaračunava neopravljene storitve to predstavlja neupravičeno obogatitev.
"Storitve na področju obratovanja" niso nikakršni dejanski stroški, zato jih tožeča stranka tudi ne more dokazati z računi, saj ne obstajajo. Sodišče prve stopnje po pritožnikovem prepričanju šteje, da je dipl. ing. varstva pri delu A. T. strokovnjak za ogrevalno tehniko, kar ne drži. Dogovor o obračunavanju toplotne energije med stanovalci pa bi moral biti del neobstoječe pogodbe po 22. členu SZ.
Sodišče prve stopnje je obračun vode zavrnilo le deklarativno, saj toženčevih obveznosti za ta znesek ni zmanjšalo. Pritožnik še navaja, da je zahteval dokumentacijo iz katere bi bilo razvidno, kaj je predmet zavarovanja in kakšni so zavarovalni pogoji, a dokumentacije ni dobil. Sodišče prve stopnje pa je brez dokaza, da konkretno sploh obstaja pogodba o zavarovanju (toženec meni, da sploh ne obstaja) odločilo, da je toženec dolžan plačati stroške zavarovanja. Po pritožnikovem prepričanju ni pravilno stališče sodišče prve stopnje, da gre glede stroškov zavarovanja za poslovodstvo brez naročila, saj bi za takšen zaključek morala biti izkazana korist dominusa in neodložljivost dejanja. Ko gre za skupne zadeve, SZ v 12. členu jasno navaja, da so to dvigala, stopnišče, kotlovnica ipd., iz tega sledi, da bi se tako morali deliti tudi stroški vzdrževanja in zavarovanja.
Vzdrževanje pa SPL knjiži kot obratovalne stroške (ključ delitve je torej m2), kar ob neobstoju dogovora lastnikov ni pravilno. V obravnavani zadevi tudi ni utemeljeno sklicevanje na 145. člen SZ.
Toženec je 25.1.1999 podal tudi dopolnitev pritožbe, vendar pa je bila ta vložena po roku za vložitev pritožbe, zato je višje sodišče ni moglo upoštevati.
V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Neutemeljene so pritožbene trditve v smeri absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 20.10.1998 izhaja, da se je obravnava začela točno ob 10.45 ter da se toženec ob izkazanem vabilu obravnave ni udeležil. Obravnava pa je bila preložena na 17.11.1998, ko se je je udeležil tudi toženec, tako da mu je bila možnost obravnavanja pred sodiščem dana, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od preostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje obračun vode zavrnilo le deklarativno, saj toženčevih obveznosti za ta znesek ni zmanjšalo. Iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 6.702,41 SIT z že obračunanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi na dan 23. junija 1997 v višini 690,14 SIT in zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, ki predstavlja stroške za porabo hladne vode.
Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da med pravdnima strankama pravno razmerje ne obstaja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnika kot stanovalca v stanovanjski hiši xxx veže Pogodba št. 58/Š o opravljanju storitev upravljanja večstanovanjske hiše, sklenjena med lastniki stanovanj in garaž v stanovanjski hiši xxx in SPL Ljubljana d.d. z dne 31.1.1997, ki jo je potrdil Oddelek za stanovanjsko gospodarstvo pri Mestu Ljubljana.
Tudi pritožnikove navedbe o napačnem obračunavanju posameznih stroškov so neutemeljene. Nikjer ni predpisano, da mora biti oseba, ki pripravlja obračun za stroške ogrevanja strokovnjak za ogrevalno tehniko. Toženec pa v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v pritožbi ni podal konkretnih kritik v zvezi z morebitnimi napakami pri obračunih oz. navedel, kakšni bi obračuni morali biti, ampak le pavšalno ugovarja, da so obračuni napačni.
Glede obratovalnih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v pritožbi sam priznava, da gre dejansko za stroške vzdrževanja, ki jih tožeča stranka obračunava pod postavko obratovalni stroški. V skladu z določbo petega odstavka 24. člena SZ so to stroški, ki imajo namen zagotoviti smotrno vzdrževanje in skrbno ravnanje z okoljem stanovanjske hiše, v skladu s 33. členom SZ pa takšni stroški bremenijo lastnika v sorazmerju s solastniškim deležem, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.
Stroški upravljanja pa so stroški, ki so jih lastniki stanovanjske hiše dolžni plačati na podlagi prvega odstavka 6. člena Pogodbe št. 58/Š, pa tudi na podlagi 33. člena SZ. Če tožeča stranka pogodbe ne izpolnjuje, je druga pogodbena stranka upravičena v skladu z 11. členom Pogodbe št. 58/Š odpovedati pogodbo; dokler pa pogodba velja, je tožena stranka dolžna plačevati stroške upravljanja, zato je bilo tudi v tem delu potrebno potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede stroškov za storitve na področju obratovanja ter stroškov za zavarovanje. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno kakšne storitve na področju obratovanja naj bi tožeča stranka opravljala, prav tako pa ni za zaračunavanje takšnih storitev podlage v SZ, niti v Pogodbi št. 58/Š. Glede stroškov za zavarovanje pa je potrebno poudariti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi zavarovalno pogodbo dejansko sklenila, pa tudi ne, da bi jo stanovalci stanovanjske hiše Krivec 1 za to pooblastili. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj bi predstavljala nepoklicana sklenitev zavarovalne pogodbe s strani tožeče stranke takšen posel, ki ga ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, ni torej obrazložilo zakaj je uporabilo določbo 220. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
Zaradi navedenega je višje sodišče v navedenem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo natančneje raziskalo dejansko stanje glede storitev na področju obratovanja, ugotovilo za kakšne storitve gre in na kakšni podlagi jih je toženec dolžan plačati, prav tako pa bo moralo ugotoviti ali je bila zavarovalna pogodba dejansko sklenjena, ali je imela tožeča stranka za sklenitev pogodbe pooblastilo lastnikov stanovanjske hiše in če ga ni imela ali je sklenitev zavarovalne pogodbe predstavljala posel, ki ga ni bilo mogoče odložiti. V ostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe.
V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).