Jedro

Tožena stranka, razen da je pavšalno in brez argumentov navedla, da ima tožnica možnost razpolagati s solastniškim deležem na stanovanju, te svoje trditve ni z ničemer utemeljila, prav tako se tudi ni opredelila do navedb tožnice o tem, da v stanovanju bivata njena mati in sestra, obe z zdravstvenimi in finančnimi težavami. To po oceni sodišča pomeni, da je obrazložitev pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Predvsem pa tožnici vse do tožbe ni bila dana možnost, da bi pojasnila svoje stališče glede razpolaganja z nepremičnino, pač pa le možnost da pojasni, zakaj v solastnem stanovanju ne biva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 543/2015 z dne 24.9.2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku razveze zakonske zveze. V obrazložitvi odločitve je navajala, da je pri presojanju materialnega položaja tožnice izhajala iz določbe 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po tej zakonski določbi se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ali mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Kot premoženje prosilca se po določbi petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ upošteva premoženje, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica solastnica nepremičnine, in sicer solastniškega deleža do ½ posameznega dela št. 201 v stavbi št. 2650 k.o. ... Vrednost celotne nepremičnine po javno objavljenih podatkih GURS znaša 118.141,00 EUR, torej je vrednost tožničinega solastniškega deleža 59.070,50 EUR. Ker tožnica ne živi v stanovanju, katerega solastnica je, pač pa na drugem naslovu, jo je sodišče pozvalo, da pojasni razloge, zakaj ne živi v tem stanovanju. Tožena stranka je ocenila, da razlogi, ki jih je navedla tožnica v svojem odgovoru, to je, da v stanovanju živita mati in sestra, prva brez roke, druga pa duševno bolna, ne izkazujejo, da gre za premoženje, s katerim ne bi mogla razpolagati in je zato njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

2. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je res, da Zakon o socialno varstvenih prejemkih v 1. točki prvega odstavka 24. člena določa, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Res je tudi, da je tožnica solastnica stanovanja v katerem ne živi in katerega vrednost presega 13.780,00 EUR. Tožnica živi na drugem naslovu in za to plačuje najemnino. Če bi živela v stanovanju, katerega solastnica je, bi bila upravičena do brezplačne pravne pomoči. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči ne more biti odvisna od tega, kje ima nekdo prijavljeno bivališče, pač pa od premoženja, ki ga dejansko ima. Namen zakona je, da se preveri premoženje prosilca za brezplačno pravno pomoč ter nato na tej podlagi odloči o prošnji. V stanovanju, ki je v solasti tožnice, biva njena mati, do katere ima preživninsko obveznost po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožničina mati nima kje živeti in tudi nima sredstev za preživljanje, tako da jo je dolžna preživljati tožnica. To stori s tem, da ji omogoča brezplačno uporabo stanovanja. Mati je brez roke in se zato tudi iz tega razloga ne more preživljati sama. V stanovanju živi tudi tožničina sestra, ki je duševno bolna in ni preskrbljena. Iz stanovanja je ne more vreči, saj bi bilo to nečloveško. Opisana dejstva kažejo, da tožnica s stanovanjem pravzaprav ne more razpolagati in od njega nima nobene koristi. V kolikor bi ga prodala, četudi je malo verjetno, da bi ga kdorkoli sploh kupil, bi morala mati iz stanovanja, s čimer bi kršila dolžnost njenega preživljanja. Tožena stranka je torej v izpodbijani odločbi nepravilno ocenila tožničin materialni položaj. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, predlaga pa tudi, da ji tožena stranka povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 13. člena ZBPP. Po tej zakonski določbi je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Podlaga za ugotavljanje vrednosti premoženja prosilca je določba petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ, po kateri se v dohodke prosilca všteva tista vrednost premoženja, ki presega 13.780,00 EUR. Ta vrednost pa se ne všteva v premoženje prosilca in njegove družine takrat, če se izkaže, da s tem premoženjem ne morejo razpolagati, torej, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

6. Ugotovitev ali imajo prosilec ter njegovi družinski člani dejansko možnost razpolagati s premoženjem, je torej za ugotavljanje materialnega položaja prosilca ključnega pomena. Med strankama ni sporno, da je tožnica solastnica do ½ nepremičnine, to je stanovanja, v katerem ne živi, pač pa biva na drugem naslovu. Prav tako ni sporno, da znaša po javno objavljenih podatkih GURS vrednost celotnega stanovanja, to je posameznega dela št. 201 v stavbi št. 2650 k.o. ..., 118.141,00 EUR, s tem pa vrednost tožničinega solastniškega deleža 59.070,50 EUR, kar presega zakonsko določeno mejo 13.780,00 EUR. Tožnica je po pozivu tožene stranke pojasnila razloge, zaradi katerih ne more bivati v solastnem stanovanju. O tem ali ima možnost razpolagati s stanovanjem ali ne, pa se tožnica ni izjasnjevala, saj tožena stranka glede tega ni zahtevala pojasnil. Tožnici je bila zato šele v tožbi dana možnost, da se izjasni tudi o teh okoliščinah. Tožena stranka je zgolj na podlagi ugotovitve, da v stanovanju bivata tožničina mati in sestra, ki imata zdravstvene in finančne težave, ocenila, da to ni ovira, da tožnica ne bi mogla razpolagati s svojim solastniškim deležem, ne da bi to svojo trditev utemeljila.

7. Sodišče meni, da je obrazložitev odločitve tožene stranke pomanjkljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP). Tožena stranka, razen da je pavšalno in brez argumentov navedla, da ima tožnica možnost razpolagati s solastniškim deležem na stanovanju, te svoje trditve ni z ničemer utemeljila, prav tako se tudi ni opredelila do navedb tožnice o tem, da v stanovanju bivata njena mati in sestra, obe z zdravstvenimi in finančnimi težavami. To, po oceni sodišča, pomeni, da je obrazložitev pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Predvsem pa tožnici vse do tožbe ni bila dana možnost, da bi pojasnila svoje stališče glede razpolaganja z nepremičnino, pač pa le možnost da pojasni, zakaj v solastnem stanovanju ne biva. To pomeni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožnici pa ni bila dana možnost do izjasnitve o bistveni okoliščini - ali je, glede na dejansko rabo stanovanja, tožničine zatrjevane preživninske obveznosti do matere, ki bi jih bilo potrebno posebej ugotoviti in moralne obveze do duševno bolne sestre, kot tudi glede na njeno trditev, da je bila zaradi zdravstvenih potreb sina, ki ima Downov sindrom, prisiljena poiskati najemniško stanovanje, z njenim solastniškim deležem stanovanja v resnici sploh mogoče razpolagati. Nobenega dvoma sicer ni, da njen solastniški delež ni obremenjen in da ni formalnih ovir za razpolaganje z njim, vendar pa je potrebno oceniti ali so razlogi, ki jih navaja tožnica, upravičeni razlogi, zaradi katerih obstajajo resne dejanske ovire za razpolaganje z nepremičnino v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene kršitve odpraviti.

K točki II izreka:

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.