Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: v prvem odstavku izreka tako, da se pritožbi tožnika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se odškodnina zviša na 44.259,39 EUR in temu ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških tako, da se po spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 44.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2004 do plačila in mu povrniti 2.209,06 pravdnih stroškov v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse na TRR pooblaščenca tožeče stranke odvetnika ...

V presežku do vtoževanih 60.090,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.“ v tretjem odstavku izreka v odločitvi o pritožbenih stroških tako, da se znesek pritožbenih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku zniža na 38,89 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 63,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 38.027,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2004 do plačila in mu povrne odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in prisojeni znesek odškodnine zvišalo na 48.713,41 EUR ter ustrezno spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. V preostalem delu je njegovo pritožbo, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prepričana je, da ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti, in sicer ni nedopustnosti njenega ravnanja. Do poškodbe je prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika, kar izhaja iz poročila o dogodku, zaključnega poročila in uradnega zaznamka o razgovoru z B. K., da se na tovornjak pravilno stopa z notranjo nogo, tožnik pa je z vso „kramo“ stopal z zunanjo in bi zato lahko koga poškodoval. Ne obstaja tudi vzročna zveza. Po mnenju izvedenca P. K. je bila poškodba posledica nenormalnega giba v desnem kolenu in ne udarca ob stopnice ali na tla. Enako poškodbo je lahko tožnik utrpel tudi pri kakšni drugi telesni aktivnosti ali usposabljanju. Glede na to, da je tožniku koleno klecnilo naslednjega dne pri telovadbi, je po prepričanju izvedenca nastanek poškodbe takrat celo verjetnejši kot v obravnavanem dogodku, ko je še lahko nadaljeval s fizično zahtevnim usposabljanjem. V prid temu govori dejstvo, da je tožnik toženo stranko posredno obvestil o poškodbi šele 2. 3. 2004, ko je uveljavljal plačilo zavarovalnine iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Tudi Državno tožilstvo je zanikalo vzročno zvezo med nadaljnjo škodo zaradi limfadema in škodo kot neposredno posledico padca z vozila, saj je zavrglo kazensko ovadbo zoper inštruktorja z utemeljitvijo, da kritičnega dne ni nastal takšen obseg škode, ki bi zadostoval za kvalifikacijo poškodbe kot hude telesne poškodbe. Prekinitev vzročne zveze je potrdil tudi izvedenec P. K. Mesec dni kasnejši pojav limfadema ni pripisal poškodbi 6. 6. 2002, temveč poškodbi zgornjega dela golenice v letu 1997, delno pa je do tega prišlo tudi zato, ker si je tožnik po poškodbi 6. 6. 2002 pretesno ovijal koleno z elastičnim povojem. Po mnenju izvedenca F. pa je bila poškodba limfnih poti ugotovljena prepozno, ker je bila začetna diagnoza napačna, zaradi česar je bilo začetno zdravljenje nekorektno. Med zdravljenjem se je zato obseg škode povečeval namesto, da bi se zmanjševal. Ni torej izključeno, da so na končno posledico učinkovali tudi drugi vzroki, ki so vzročno zvezo med poškodbo kolena in nadaljnjo poškodbo limfnih poti prekinili oziroma spremenili. Podrejeno pa tožena stranka ugovarja višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine največ 2.086,50 EUR, za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa 10.432,32 EUR, medtem ko tožniku za strah glede na ugotovitve izvedenca ne bi pripadala nikakršna odškodnina. Skupno bi tako tožnik lahko prejel odškodnino v višini do 12.518,78 EUR, zmanjšano za valorizirano zavarovalno vsoto. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Z zatrjevanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s temeljem zahtevka tožena stranka pretežno izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, katerega pravilnost je sodišče druge stopnje potrdilo v pritožbenem postopku. S takšnimi navedbami ne more uspeti, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče pa iz istega razloga nanje posebej ne odgovarja. To velja za vse trditve, s katerimi tožena stranka prikazuje drugačen potek škodnega dogodka od ugotovljenega (stopanje na tovornjak z napačno nogo, da naj bi tožniku klecnilo koleno šele naslednji dan pri telovadbi), in trditve, s katerimi zanika obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožnikovo škodo in kot vzrok limfadema zatrjuje predhodno poškodba iz leta 1997 ter nepravočasno oziroma nepravilno zdravljenje, sklicujoč se pri tem le na tisto procesno gradivo, ki je v prid njenemu stališču. 8. Pač pa Vrhovno sodišče pritrjuje reviziji tožene stranke o delni napačni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. V okviru prvega načela je treba upoštevati vse okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje, v okviru drugega pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso zdržljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen Obligacijskega zakonika). Slednje načelo se odraža tudi v primerjavi tožnikove nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami in njeni umestitvi v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih. Glede na s strani sodišč prve in druge stopnje ugotovljen obseg nepremoženjske škode, Vrhovno sodišče sodi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku zvišalo s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost in za strah. V tem delu je zato reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožnika ugodilo le glede duševnih bolečin zaradi skaženosti oziroma tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožniku je torej skupno prisodilo 44.259,39 EUR (51 povprečnih neto mesečnih plač). V preostalem delu pa revizija tožene stranke ni utemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

9. Glede na spremembo sodbe druge stopnje je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pred sodiščem prve in druge stopnje je spremenilo le upoštevajoč drugačen uspeh pravdnih strank v postopku (tožnik je namreč po spremenjeni odločitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel s 73,67% tožbenega zahtevka, v pritožbenem postopku pa z 9,25% pritožbe). V revizijskem postopku je tožena stranka uspela z 9,14% glede na izpodbijani del odločitve. Zato mora tožnik toženi stranki povrniti 63,27 EUR revizijskih stroškov. Odločitev o teh stroških, ki sicer skupno znašajo 692,28 EUR, je vsebovana v III. točki izreka, stroški pa obsegajo stroške sestave revizije, odmerjene od vrednosti izpodbijanega dela sodbe (1500 točk po odvetniški tarifi), materialne stroške in stroške poštnine.