Jedro

Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa ni odločitev o materialno pravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pač pa odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva, zato glede na določbo 2. člena ZUS-1, takšna odločba ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

V skladu z določbo 17. člena ZUS-1, bi bila lahko tožena stranka le Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor, ne pa samo Ministrstvo za okolje in prostor s sedežem v Novi Gorici, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, ki jo je izdalo to ministrstvo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 13. 5. 2011 poslala sodišču priporočeno po pošti dopis, ki ga je naslovila: „ pritožba na odločbo št. 35108-268/2006-10-KB z dne 18. 3. 2011“. Ker je bila vloga nejasna, jo je sodišče z dopisom II Upr 13/2011-2 z dne 2. 6. 2011 pozvalo, da sporoči ali je njeno vlogo z dne 13. 5. 2011 šteti za tožbo v upravnem sporu. V tem primeru naj vlogo dopolni v skladu s prvim odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem ji je bilo pojasnjeno, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z istim dopisom je bila še pozvana, da tožbo dopolni tako, da obrazloži, zakaj toži in predlaga, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi, navede naziv tožene stranke, skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1, ter priloži izpodbijani akt. V določenem ji roku je tožeča stranka odgovorila na navedeni dopis sodišča. V odgovoru je navedla, da je njeno vlogo z dne 13. 5. 2011 šteti kot tožbo v upravnem sporu zoper že navedeno odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Kot toženi stranki pa je navedla A.A. in B.B. Ker je bila tožba tožeče stranke še vedno pomanjkljiva, jo je sodišče z dopisom III U 130/2011-15 z dne 18. 4. 2012 ponovno pozvalo, da tožbo dopolni, s tem da navede pravilno toženo stranko. Ponovno je bila poučena, da je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 lahko tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Opozorjena je bila, da zaradi citirane določbe ZUS-1 ne moreta biti toženi stranki fizični osebi, ki jih v dopolnjeni tožbi z dne 10. 6. 2011 navaja. Tako kot v prvem dopisu je bila tudi v tem dopisu opozorjena, da bo sodišče, če tožbe ne bo popravila v skladu z napotki oziroma sodišče odgovora ne bo prejelo v roku, ki ji je bil določen, tožbo zavrglo v skladu z določili Zakona o upravnem sporu.

Tožeča stranka je v določenem ji roku odgovorila, na v točki 3 tega sklepa naveden dopis sodišča in navedla, da so tožene stranke Ministrstvo za okolje in prostor, Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja Nova Gorica, Okrajno sodišče Nova Gorica, Prvomajska 50, Nova Gorica in Občina Kanal, Trg svobode 23, Kanal. Še vedno pa izpodbija odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-268/2008-10-KB z dne 18. 3. 2011, s katero je bila njena pritožba zoper gradbeno dovoljenje izdano investitorjema A.A. in B.B., zavrnjena. V zvezi s toženo stranko Ministrstvo za okolje in prostor, Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1, navaja: „da naj se obtoži samovoljnega, koruptivnega in protizakonitega dejanja, ki je privedlo do ogromne škode na njenih dveh objektih, kakor tudi psihičnega in fizičnega napadanja in ogromno ur dela na tej zadevi“. Zato predlaga, da Ministrstvo za okolje in prostor poravna obnovo stare hiše, ki se zaradi njihovih napačnih odločitev že podira. Ceno obnove naj določi izvedenec, ki naj ga čimprej pošljejo. V zvezi s toženo stranko Okrajno sodišče Nova Gorica, pa navaja: „da sklep navedenega sodišča št. N 6/2009 z dne 23. 3. 2010 ne more biti pravnomočen zaradi napačnih naslovov, zaradi ponarejenih listin, zaradi našega predhodnega uradnega količenja ter zaradi protizakonite odstranitve mejnikov s strani sosedov. Zato prosi za storno omenjenega sklepa Okrajnega sodišča, ker je v celotnem postopku nezakonit“. V zvezi s toženo stranko Občino Kanal ob Soči pa navaja: „sosed C.C. je dne 12. 1. 1998 z apnom zakoličil traso v širini treh metrov od svoje parcele, ki je nima, proti njeni parceli. Ob njeni odsotnosti so v traso položili odtočne cevi. Izvajalec je bila Občina Kanal, kasneje je C.C. z dovoljenjem delavcev Občine Kanal betonirali navedeno pridobljeno traso. V sodnem količenju je bilo dokazano, da je bilo D.D. ukradenih 32 m2. Občina Kanal je sicer izdelala eleborat za zamenjavo zemlje in povračilo razlike, ki pa je bil spet prirejen v njeno škodo, zato ga je zavrnila in še vedno velja sodba št. P 132/98 z dne 7. 11. 2001. Zaradi povedanega prosi, da se gornja odločba upošteva in se uredi stanje površine pred opisanim dejanjem, stroške pa povrne Občina Kanal“.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: V 2. členu Zakona o upravnem sporu je določeno, da sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akt po navedenem zakonu pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V petem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je določeno, da je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, naveden v prejšnjem stavku, razen, če se v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti.

Ob upoštevanju navedenih določb Zakona o upravnem sporu bi tožeča stranka morala izpodbijati odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-61/2006-74 z dne 3. 1. 2011, s katero je bilo investitorjema A.A. in B.B. izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in dozidavo stavbe na zemljišču parc. št. 101/1, 101/3, 107 in 101/2 vse k.o. ..., s katero bi lahko bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Tožeča stranka pa je ves čas od vložitve prve vloge dne 13. 5. 2011 do zadnje dopolnitve oziroma popravka tožbe z dne 2. 5. 2012 vztrajno izpodbijala odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-268/2006-10-KB z dne 18. 3. 2011, s katero je bila njena pritožba zoper prvostopno odločbo (gradbeno dovoljenje) zavrnjena. Odločba drugostopnega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopnega organa pa ni odločitev o materialno pravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pač pa odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva, zato glede na določbo 2. člena ZUS-1, takšna odločba ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Že zaradi tega je bilo treba tožbo tožeče stranke, v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Poleg povedanega pa sodišče še ugotavlja, da tožene stranke, ki jih je v dopolnjeni tožbi navedla tožeča stranka, v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 ne morejo biti tožeče stranke, saj bi bila lahko v skladu z navedeno določbo ZUS-1, v tej zadevi, tožena stranka le Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor, ne pa samo Ministrstvo za okolje in prostor s sedežem v Novi Gorici v zvezi z drugostopno odločbo, ki jo je izdalo to ministrstvo. Ob upoštevanju navedene določbe ZUS-1 pa ne moreta biti v tej zadevi tudi toženi stranki Okrajno sodišče v Novi Gorici in Občina Kanal ob Soči. Poleg tega pa iz tožbe, ki je bila na zahtevo sodišča večkrat dopolnjevana in popravljana, ni mogoče ugotoviti za kaj konkretno tožeča stranka toži, saj z isto tožbo izpodbija upravno odločbo upravnega organa druge stopnje, zahteva: „da se s sodbo v upravnem sporu obtoži Ministrstvo za okolje in prostor samovoljnega, koruptivnega in protizakonitega dejanja“, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. N 6/2009 z dne 23. 3. 2010 prosi za storno navedenega sklepa, ker je v celotnem postopku nezakonit“. Glede Občine Kanal ob Soči pa predlaga: „da se upošteva sodba št. P 132/98 z dne 7. 11. 2001 ter Občini Kanal ob Soči naloži, da uredi stanje površin pred dejanjem storjenim v letu 1998“. Zaradi vsega povedanega je bilo treba tožbo tožeče stranke zavreči tudi iz razlogov navedenih v drugem odstavku 31. člena ZUS-1, saj v določenem ji roku ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, zaradi katerih je ostala nepopolna oziroma nerazumljiva in sodišče zaradi tega zadeve ni moglo obravnavati.