Jedro

Ker je predmet revizijske presoje sodba sodišča druge stopnje, ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o domnevnih pomanjkljivostih v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, s katerimi stranka s sklicevanjem na postopkovne kršitve dejansko uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo, da je bila uvedena prisilna poravnava, da je bila potrjena in kakšna je bila, ni "splošno in sodno znano dejstvo". Sklep o potrditvi prisilne poravnave se res nabije na oglasno desko sodišča (ki ni delovno sodišče) in se po pravnomočnosti v izvlečku objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar mu to še ne daje značaja splošno znanih dejstev, ki jih ni treba dokazovati, oziroma, ki bi jih moralo sodišče ugotavljati samo po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 53/2005 z dne 13.9.2005 ugodilo reviziji tožnika in pravnomočno sodbo o potrditvi disciplinske odgovornosti tožnika in izrečenem ukrepu prenehanja delovnega razmerja spremenilo tako, da se tožnika oprosti odgovornosti za očitano kršitev. Taka odločitev je pomenila, da tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati in bi ga bila tožena stranka zato dolžna pozvati nazaj na delo oziroma mu priznati delovno razmerje. Glede reintegracijskega zahtevka in denarnih zahtevkov pa sodišča niso izvajala dokazov oziroma se glede na zavrnitev zahtevkov do teh dokazov niso opredelila, zato ni bilo podlage za spremembo pravnomočne sodbe tudi v tem delu in jo je revizijsko sodišče v tem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku odločilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 12. 6. 1991 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in regresi za letni dopust. Glede plače je toženi stranki naložilo obračun bruto plače s plačilom prispevkov in davkov ter izplačilom tožniku neto mesečnih zneskov z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. V izreku so navedeni mesečni zneski plače (in zneski regresa za letni dopust), ki bi jih tožnik prejel, kot jih je predložila tožena stranka. Tožnik je že sam v tožbenem zahtevku zneske plač zmanjšal za zneske, ki jih je prejel po opravljenih delih po pogodbah o delu, sodišče pa je ugotovilo, da se ti zneski ujemajo s podatki, ki jih je posredovala Davčna uprava in s podatki o poslovanju družbe K. A., katere lastnik in direktor je bil tožnik. Delno pa je sodišče zavrnilo zahtevke za plačilo neto plač za obdobje od aprila 1999 do decembra 2000. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih in sodbo sodišča prve stopnje (delno) spremenilo tako, da je v točki I. izreka v celoti navedlo spremenjeno odločitev o tožbenem zahtevku: nespremenjeni del o reintegraciji in višini mesečnih neto zneskov ter zneskov regresa, in spremenjeni del glede zamudnih obresti. V točki II izreka sodbe je sodišče druge stopnje odločilo, da se "v preostalem pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje". V točki III je sodišče druge stopnje sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, v točki IV pa je sodišče druge stopnje dopustilo revizijo "v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi višjega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti".

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija "v zanjo neugodnem delu (točka II in III izreka sodbe)". Ne strinja se z odločitvijo o višini dosojenih zneskov neto plač, ker sodišči nista upoštevali vseh dohodkov, ki jih je tožnik prejel v času, ko ni bil zaposlen pri toženi stranki. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Zato je bilo dejansko stanje o višini tožnikovega prikrajšanja nepravilno in nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja. Odločitev sodišča je napačna tudi zato, ker zavezuje neobstoječo pravno osebo in ker tožnikove terjatve niso bile omejene s pogoji sklenjene prisilne poravnave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ki se lahko vloži le iz posebej navedenih razlogov. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija mora biti pravočasna, popolna in dovoljena (367. in 374. člen ZPP). Meje (obseg) revizijske presoje so določene z zakonom in z odločitvijo strank o tem, v katerem delu bodo izpodbijale pravnomočno sodbo in iz katerih razlogov. Predmet presoje je sodba sodišča druge stopnje, njen izrek, taka kot je. V obravnavani zadevi ima izpodbijana sodba v izreku dve točki (I. in II.), s sklepom pa je odločeno še o stroških pritožbenega postopka (točka III.) in o dopustitvi revizije (točka IV). Revizija je izrecno vložena le zoper odločitev v točki II. in III., torej zoper sodbo o zavrnitvi pritožbe "v preostalem" in "potrditvi nespremenjenega izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje" ter zoper sklep o pritožbenih stroških. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zato bi jo bilo v tem delu treba celo zavreči (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

Revizija zoper odločitev v točki I. izreka izpodbijane sodbe izrecno ni vložena. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je v točki I. izreka odločilo - ob navedbi, da sicer spreminja delno le odločitev o zamudnih obresti - kako se sodba v celoti glasi, dejansko spremenilo prvostopno sodbo v celoti. Zato je izrek v drugi točki o "potrditvi nespremenjenega izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje" nepotreben. Tožnik ni vložil pritožbe in tudi revizije zoper spremenjeno sodbo ne. Zato je edini nespremenjeni del prvostopne sodbe zavrnitev "višjega zahtevka" (neto plače za obdobje od aprila 1999 do decembra 2000), ni pa nobenega "nespremenjenega izpodbijanega dela" prvostopne sodbe več. Tudi tožena stranka se namreč zoper zavrnilni del izreka prvostopne sodbe ni pritožila.

Tožena stranka sicer ne izpodbija pravnomočne sodbe zaradi nerazumljivosti izreka oziroma zato, ker izrek nasprotuje sam sebi. Vlaga pa revizijo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, torej tudi v tistem delu I. točke izreka izpodbijane sodbe, kjer sodišče druge stopnje odločitve prvostopnega sodišča ni spreminjalo in je pritožbo zavrnilo.

Sodišče druge stopnje sicer navede, da je v delu o zamudnih obrestih ugodilo pritožbi tožene stranke. Vendar tožena stranka pritožbe v tem delu sploh ni vložila, zato gre lahko le za presojo pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). V tem delu in le v tem delu ("v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi višjega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti") je sodišče dopustilo revizijo, ki sicer ni dovoljena. Vendar tožnik te možnosti ni izkoristil, ker pa gre za zavrnitev zahtevka, tudi revizije tožene stranke v tem (spremenjenem) delu ni.

Sodni spor v tej zadevi se je začel z vložitvijo tožbe dne 26. 6. 1991. Tožbeni zahtevek je bil ves čas enak: razveljavitev sklepov disciplinskih organov oziroma oprostitev tožnika disciplinske odgovornosti in ustavitev disciplinskega postopka, reintegracijski zahtevek in denarni zahtevki. Sodni postopek je resda trajal nesorazmerno dolgo, vendar to na (vsebinsko) odločitev ne more in ne sme vplivati.

Disciplinski postopek zoper tožnika je bil ustavljen: deloma s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 31/2004-2 z dne 2. 9. 2004, v preostalem delu pa s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 53/2005 z dne 13. 9. 2005. Predmet revizijske presoje je tako le odločitev o reintegracijskem zahtevku in denarnih zahtevkih in to glede na revizijske navedbe le v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi konkretno in jasno navedla, za katere kršitve naj bi šlo. Predmet revizijske presoje je sodba sodišča druge stopnje, zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o domnevnih pomanjkljivostih v obrazložitvi prvostopne sodbe. Prav tako ni mogoče upoštevati tistih navedb, s katerimi s sklicevanjem na postopkovne kršitve, tožena stranka dejansko uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve glede višine denarnih zahtevkov. Tožena stranka ne ugovarja zneskom pripadajoče plače (nenazadnje je tožnik upošteval podatke, ki jih je predložila tožena stranka sama). V bistvu ne ugovarja tudi zneskom, ki jih je že tožnik navedel in upošteval kot dohodke, prejete v spornem obdobju in katerih točnost je sodišče preverilo s poizvedbami pri Davčni upravi. Z zatrjevanjem, da so bili tožnikovi dohodki (zaslužki) dejansko višji, uveljavlja dejansko le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja Zatrjevanje nepravilne uporabe določbe 286. člena ZPP pomeni smiselno uveljavljanje bistvene kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar je neutemeljeno. Po razveljavitvi (dela) pravnomočne sodbe s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 53/2005 z dne 13. 9. 2005 je bila prva obravnava v novem postopku razpisana in opravljena dne 26. 10. 2005. Na tej obravnavi je tožena stranka kot dokaz o tožnikovih prejemkih predlagala poizvedbe pri DURS (Davčni upravi Republike Slovenije). Ta dokaz je sodišče tudi izvedlo. Šele na naslednji obravnavi je tožena stranka predlagala tudi poizvedbe o plačanih prispevkih za zdravstveno in socialno zavarovanje za sporno obdobje. Pri tem pa ni izrecno navedla ne za dokazovanje katerega dejstva predlaga ta dokaz in zlasti ne zakaj tega ni mogla predlagati prej. Tudi v primeru ponovljenega postopka mora stranka že na prvem naroku nove glavne obravnave to navesti (drugi odstavek 362. člena ZPP). Pravilna je zato odločitev nižjih sodišč, da je bila tožena stranka prekludirana.

Enako velja tudi za ugovor zastaranja. Ta ugovor je tožena stranka podala šele s pripravljalno vlogo, predloženo sodišču na zadnji glavni obravnavi 1. 2. 2006 in še to le pavšalno: da "uveljavlja zastaranje vseh denarnih zahtevkov". Ugovor zastaranja, ki je po svoji pravni naravi res ugovor materialnega prava, je tudi ugovor, ki se nanaša na navajanje dejstev (trditev, da je terjatev zastarala) in predlaganje dokazov o tem dejstvu. Tožena stranka ni navedla nobenih dejstev, ki bi kazala na zastaranje niti predlagala nobenega dokaza v zvezi s svojo pavšalno trditvijo. Ob tem seveda tudi ni navedla in utemeljila, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti ali predložiti že v dotedanjem postopku. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z zastaranjem so sicer zmotni, toda glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje tudi nepotrebni.

Res je, da v firmi tožene stranke ni več besede "International", toda tožena stranka ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da gre za drugo družbo ali da ne obstoji pravno nasledstvo. Poleg tega pa tudi ne navaja, da zaradi tega ni ona zavezana k plačilu, ob tem, da odločitvi, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, ne nasprotuje. Torej se strinja z odločitvijo, da je še vedno tožnikov delodajalec oziroma njegov pravni naslednik.

Tožena stranka se sklicuje na prisilno poravnavo "pod opr. št. 15/97", vendar v zvezi s tem ne predloži nobenih dokazov. V sodnem registru je pri toženi stranki 26. 1. 2000 vpisana potrditev prisilne poravnave z dne 9. 12. 1999 pod opr. št. St 15/98. Tako ni mogoče preveriti, ali gre za isto prisilno poravnavo. Ne glede na to, pa je bila prisilna poravnava potrjena že pred odločitvijo sodišč v tem sporu in tudi že pred prvo obravnavo v tem (novem) postopku. Tožena stranka pa se je na dejstvo prisilne poravnave sklicevala prvič šele na zadnji glavni obravnavi v novem postopku. Pravilna je zato odločitev nižjih sodišč, da je bila tožena stranka prekludirana. Dejstvo, da je bila uvedena prisilna poravnava, da je bila potrjena in kakšna je bila, ni "splošno in sodno znano dejstvo". Res je sicer, da se sklep o potrditvi prisilne poravnave nabije na oglasno desko sodišča (ki ni delovno sodišče) in se po pravnomočnosti v izvlečku objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Vendar mu to še ne daje značaja splošno znanih dejstev, ki jih ni treba dokazovati, oziroma bi jih moralo sodišče ugotavljati samo po uradni dolžnosti. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, samo v primerih iz drugega odstavka 7. člena ZPP. Dejstva, ki jih mora navajati stranka, pa mora navajati pravočasno (286. oziroma 362. člen ZPP). Če jih ne, se ne upoštevajo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).