Jedro

Na podlagi objektivnih (obdolženec je prenašal 20,3 grama heroina, vrednega 1000 EUR, ki se je nahajal v škatlici cigaret in v šestih manjših PVC vrečkah) in subjektivnih okoliščin (obdolženec je odvisnik od mamil, nezaposlen, brez premoženja, prejema le socialno podporo, je večkratni povratnik in se zoper njega vodita še dva kazenska postopka zaradi enakih kaznivih dejanj) je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec mamilo prenašal z namenom prodaje, četudi tega namena materialni dokazi ne potrjujejo, saj t.i. notranjih - subjektivnih dejstev že po naravi stvari ni mogoče dokazovati z neposrednimi materialnimi dokazi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.E. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vložitvi obtožnice, v kateri je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, obdolžencu v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ podaljšal pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeni zavrnilo.

Zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve EKČP, Ustave RS, ZKP ter kršitve materialnega prava" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču. V zahtevi zanika obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, ker, kot navaja, ni nobenega materialnega dokaza, da je obdolženec prenašal heroin z namenom prodaje čeprav bi, kot izhaja iz sodne prakse, za obstoj utemeljenega suma moral obstajati vsaj eden ali več materialnih neposrednih dokazov. Ker tako ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev za pripor, uveljavlja kršitev 20. člena Ustave ter 200. in 201. člena ZKP. Na isti podlagi (ker ni dokazan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja), zatrjuje tudi kršitev "materialnega zakona in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah", ker naj bi bila obdolžencu odvzeta prostost na podlagi nezakonite odločbe. Višjemu sodišču očita tudi kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem ko ugotavlja, da ni na voljo materialnih dokazov o nadaljnji prodaji, da pa je kljub temu podane utemeljen sum s potrebno gotovostjo, naj bi bili razlogi sklepa v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj sta sodišči v izpodbijanih sklepih pravilno ugotovili tako utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi zatrjevane kršitve konvencije, Ustave, materialnega in procesnega zakona temeljijo na zmotnem prepričanju zagovornika, da je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja mogoče dokazovati le z materialnimi dokazi. Zakon o kazenskem postopku nima posebnih pravil, kdaj se neko dejstvo šteje za dokazano. Iz načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) izhaja, da sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Tako tudi o obstoju utemeljenega suma, ki je temeljni pogoj za odreditev pripora, sodišče odloča na podlagi proste presoje okoliščin primera. Te morajo biti konkretne in specifične in morajo z zadostno stopnjo verjetnosti (po objektivno-subjektivnem merilu razumnega človeka) opravičevati sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

V predmetni zadevi je po ugotovitvah izpodbijanih sklepov utemeljen sum, da je obdolženec prenašal mamilo z namenom prodaje, izkazan na podlagi objektivnih okoliščin, da je obdolženec prenašal 20,3 grama heroina, vrednega 1000 EUR, ki se je nahajal v škatlici cigaret in v šestih manjših PVC vrečkah. Da je mamilo prenašal z namenom prodaje sta sodišči sklepali tudi na podlagi subjektivnih okoliščin, da je obdolženec odvisnik od mamil, nezaposlen, brez premoženja in da prejema le socialno podporo 200 EUR, kar pa ne zadošča za zadovoljitev obdolženčevih dnevnih potreb po uživanju mamila. Sodišči sta tudi upoštevali, da je obdolženec večkratni povratnik in da se zoper njega vodita še dva kazenska postopka zaradi enakih kaznivih dejanj.

Na podlagi navedenih okoliščin je tudi po oceni Vrhovnega sodišča z zadostno stopnjo verjetnosti izkazan utemeljen sum, da je obdolženec mamilo prenašal z namenom prodaje (in zaslužka), četudi tega namena materialni dokazi ne potrjujejo, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče. Glede na stališče zahteve ob tem velja še poudariti, da t.i. notranjih - subjektivnih dejstev, kot so storilčeva zavest, volja, namen, itd., praviloma že po naravi stvari ni mogoče dokazovati z neposrednimi materialnimi dokazi, pač pa jih sodišče dokazuje oziroma sklepa o njih na podlagi posrednih okoliščin, tako kot v obravnavanem primeru.

Ker po navedenem zatrjevane kršitve konvencijskih ustavnih in zakonskih določb niso izkazane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).