Jedro

Sodišče izpostavlja, da se organ v obrazložitvi odločbe ne more zgolj posplošeno sklicevati na pravno podlago in na vse ugotovljene okoliščine, temveč morajo biti obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za takšno odločitev. Sodišče mora namreč pravno-relevantno dejansko stanje subsumirati pod zakonski dejanski stan.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. 11151-2872/2020-14 z dne 7. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 11151-2872/2020-14 z dne 7. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnil prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja za zaposlitev tujega državljana (1. točka izreka) in ugotovil, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je tožnikov delodajalec A., d. o. o. (v nadaljevanju tudi vlagatelj) na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) ter Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom Ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Sporazum) vložil prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja za tožnika kot tujega državljana.

3.Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je vlagatelj prošnjo vložil dne 18. 6. 2020, da je vlogi priložil izpolnjen obrazec "TUJ-BIH-2", pogodbo o zaposlitvi, kopijo potnega lista in potrdilo o plačilu upravne takse, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti pridobil izpis iz AJPES, FURS in kazenske evidence Ministrstva za pravosodje, da je iz slednega razvidno, da je tožnik pravnomočno obsojen zaradi nasilja v družini, da drugi odstavek 18. člena Sporazuma navaja, da delavci migranti, ki so v državi zaposlitve pravnomočno obsojeni zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in delavci migranti, ki po preteku veljavnosti dovoljenja v državi prebivajo nezakonito, ne morejo ponovno pridobiti dovoljenja oziroma se zaposliti v državi zaposlitve in da je prvostopenjski organ iz prej navedenih razlogov odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je obravnavalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka). V obrazložitvi svoje odločbe je drugostopenjski organ ocenil, da je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena. Navedel je, da Sporazum v drugem odstavku 18. člena določa naslednje: "Delavci migranti, ki so v državah zaposlitve pravnomočno obsojeni zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in delavci migranti, ki po preteku veljavnosti dovoljenja v državi zaposlitve prebivajo nezakonito, ne morejo ponovno pridobiti dovoljenja oziroma se zaposliti v državi zaposlitve." Ker je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, se mu vloga za podaljšanje dovoljenja po Sporazumu zavrne. Pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zato drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Sodišče uvodoma pripominja, da je bil upravni postopek sicer začet na zahtevo tožnikovega delodajalca, vendar je lahko tožnik v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi oseba, ki je bila stranski udeleženec1 v postopku izdaje upravnega akta.2

6.Tožnik v tožbi navaja, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Izpostavlja, da se prvostopenjski organ sklicuje na določila drugega odstavka 18. člena Sporazuma ter pri tem navaja, da se delavci migranti, ki so bili v času zaposlitve pravnomočno obsojeni zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in delavci migranti, ki po preteku veljavnosti dovoljenja v državi prebivajo nezakonito, ne morejo ponovno pridobiti dovoljenja oziroma se zaposliti v državi zaposlitve. Izpodbijana odločba se sklicuje na nedefinirane zakonske določbe in ne vsebuje zadostne in pravilne obrazložitve, zato se je ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskem organu v ponovno odločanje.

7.Toženka je sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

8.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 in prvega odstavka 38. člena ZUS-1 tožbo poslalo tudi stranki z interesom A., d. o. o. (tožnikov delodajalec in vlagatelj v upravnem postopku), ki nanjo ni odgovorila.

9.V pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2024 je tožnik povzemal že v tožbi podane navedbe. Pojasnil je še, da je bil na podlagi sodbe Občinskega sodišča v Bihaću pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, obsodba pa je že bila izbrisana kazenske evidence. Bil je tudi osumljenec v postopku, ki ga je vodilo Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici, vendar je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena. Pred Okrožnim sodiščem v Mariboru je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, obsodba pa je bila iz kazenske evidence izbrisana zaradi zakonske rehabilitacije. Razlogi za zavrnitev prošnje za izdajo delovnega dovoljenja zato ne obstajajo.

K I. točki izreka:

10.Tožba je utemeljena.

11.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o zavrnitvi vlagateljevega predloga za izdajo dovoljenja za zaposlitev tožnika kot tujega državljana.

12.Drugi odstavek 18. člena Sporazuma določa, da delavci migranti, ki so v državi zaposlitve pravnomočno obsojeni zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in delavci migranti, ki po preteku veljavnosti dovoljenja v državi zaposlitve prebivajo nezakonito, ne morejo ponovno pridobiti dovoljenja oziroma se zaposliti v državi zaposlitve.

13.Sodišče pritrjuje tožnikovim navedbam, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Sodišče izpostavlja, da mora obrazložitev odločbe v skladu z določbo 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 214. členom ZUP med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Na ustrezno obrazložitev izpodbijanega akta mora sodišče sicer paziti tudi po uradni dolžnosti.

14.V zvezi s tem sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer citiral relevantno določilo predpisa (drugi odstavek 18. člena Sporazuma), in nanizal ugotovljena dejstva in okoliščine (da je vlagatelj vložil prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja, da je prvostopenjski organ opravil poizvedbe in kaj je pri teh poizvedbah ugotovil). Prvostopenjski organ pa ni jasno izpostavil in obrazloženo utemeljil, kateri konkretni razlogi so bili bistveni za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, temveč je zgolj pavšalno navedel, da je glede na vse predhodno navedene razloge odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

15.Sodišče izpostavlja, da se organ v obrazložitvi odločbe ne more zgolj posplošeno sklicevati na pravno podlago in na vse ugotovljene okoliščine, temveč morajo biti obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za takšno odločitev. Sodišče mora namreč pravno-relevantno dejansko stanje subsumirati pod zakonski dejanski stan. Jasna subsumpcija konkretnega dejanskega stanja, ki ga je ugotovil prvostopenjski organ, pod pravno normo relevantnega predpisa, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Kot že pojasnjeno, izpodbijana odločba ne vsebuje konkretnih razlogov, ki se nanašajo na dejansko stanje in na pravno podlago izreka. Prvostopenjski organ tudi ni pojasnil, kateri zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 18. člena Sporazuma je bil uresničen. Posledično odločba po oceni sodišča ne vsebuje jasne subsumpcije.

16.Po povedanem sodišče zaključuje, da izpodbijana odločba ne zadošča standardu obrazloženosti po določilu prvega odstavka 214. člena ZUP. Ob tem sodišče pripominja, da pomanjkljiva obrazložitev odločbe stranki upravnega postopka ne omogoča, da se izjavi o vseh konkretnih razlogih, na katerih temelji odločitev organa, v posledici česar je onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavno zagotovljenih pravnih sredstev oziroma so zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

17.Sodišče dodaja še, da organ po četrtem odstavku 214. člena ZUP sicer lahko izda odločbo s skrajšano obrazložitvijo, če nihče ne ugovarja postavljenem zahtevku, ker je v postopku udeležena le ena stranka ali več strank, ki si ne nasprotujejo, in če se zahtevku ugodi. Ker je prvostopenjski organ vlagateljev zahtevek zavrnil, že na prvi pogled očitno niso bili izpolnjeni pogoji za morebitno izdajo odločbe s skrajšano obrazložitvijo po navedenem določilu ZUP. Posebne pravne podlage, v skladu s katero bi bila v tovrstnih zadevah dopustna izdaja odločbe s skrajšano obrazložitvijo, pa ne vsebujeta niti ZZSDT ali Sporazum kot specialna predpisa.

18.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba neustrezno in pomanjkljivo obrazložena, saj glede na navedeno ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, in razlogov, zaradi katerih zahtevku ni bilo ugodeno (5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Odločbe se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

19.Ker je treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi zgoraj navedene bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se sodišče ni posebej vsebinsko opredelilo še do ostalih tožnikovih ugovorov.

20.Ker je izpodbijana odločba glede na navedeno nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskem organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora prvostopenjski organ ugotovljene kršitve odpraviti, pri čemer mora v ponovljenem postopku izdati upravni akt, ki bo imel vse sestavine, kot jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP vsebovati obrazložitev.

21.Sodišče je v tej zadevi na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

22.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika).

23.Tožnik je upravičen tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

24.Toženka je priznane stroške tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Rok 15 dni za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Stranski udeleženec je oseba, ki v upravni postopek vstopa zaradi varstva svojih pravic (43. člen ZUP).

2Tudi Vrhovno sodišče RS je v eni od svojih (sicer starejših) odločitev presodilo, da ima položaj stranke v postopku pridobitve delovnega dovoljenja po delodajalcu tudi tujec, za katerega se uveljavlja delovno dovoljenje, še posebej, če je bil pred tem pri delodajalcu že v delovnem razmerju (sodba Vrhovnega sodišča RS I U 1821/94-7 z dne 29. 1. 1997).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 10, 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.