Jedro

Če ureditveni načrt ne dovoljuje postavitve pomožnih objektov, se zahteva za priglasitev takšnih del zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1554/99-8 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 10.8.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 17.10.1996, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev ograje na zemljišču parc. št. 378 k.o. D., ker predlagana gradnja ni v skladu z ureditvenim načrtom.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnika ne izpodbijata odločilne dejanske ugotovitve obeh upravnih organov, da zemljišče parc. št. 378 k.o. D., na katerem naj bi se gradila sporna ograja, leži v območju, ki ga ureja Odlok o ureditvenem načrtu za območje urejanja A. (Uradni list RS, št. 6/94, v nadaljevanju UN). Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da navedeni prostorski izvedbeni načrt na parceli 378 k.o. D. ne dopušča pomožnih objektov, tudi ne ograje, ker je navedeno zemljišče, skupaj z drugimi zemljišči, predvideno za gradnjo ceste v širini 4 m z obojestranskim pločnikom širine 1 m. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka svojo odločitev tudi pravilno oprla na določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ta namreč določa, da se sme odločba o priglasitvi del izdati samo, če so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka tega člena, med katerimi je tudi pogoj, da nameravana dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, kar pomeni, da se lahko gradi objekt, ki je dopusten in v skladu s pogoji prostorskega izvedbenega akta. Zato je bil zahtevek tožnikov za izdajo upravnega dovoljenja za postavitev ograje utemeljeno zavrnjen. Na rešitev tega upravnega spora ne morejo vplivati ugovori tožnikov, ki se nanašajo na drugo upravno dovoljenje in druge investitorje. V upravnem sporu se presoja le zakonitost upravnega akta zoper katerega je sprožen upravi spor.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona. V pritožbi navajata, da se upravni organ sklicuje na UN takrat, ko mu to ustreza, ko pa gre za drugega investitorja, UN spregleda. Neživljenjsko je, da bi odlok "urejal nezgraditev" pomožnih objektov na območju, ki je že pozidano. Takšnega UN ne bo mogoče realizirati. Izgradnja nove ceste je povsem nemogoča. Upravni organ je zato po lastni presoji očitno spremenil UN in vsem lastnikom parcele izdal gradbeno dovoljenje. Če bi sodišče opravilo ogled, bi se prepričalo o preživetosti UN. Na območju je zgrajenih 9 novih stanovanjskih hiš, neposredno ob parceli tožnikov 5. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori pritožbenemu sodišču ne zbujajo dvomov o tem, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno in procesno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba, so skladni s podatki predloženega spisa in z določbami predpisov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Ker je ograja predvidena v območju, ki ga ureja UN, ta pa na parceli št. 378 k.o. D. predvideva gradnjo ceste s pločnikom (kar med strankama ni sporno), tudi po presoji pritožbenega sodišča, gradnja navedenega pomožnega objekta ni dopustna. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je pritožbo tožnikov zoper zavrnilno odločbo organa prve stopnje zavrnila, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo, ko je tožbo zavrnilo, sklicujoč se na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, saj se takšna odločitev sprejme, kadar sodišče ugotovi, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožnikov, ki se je nanašal na druga dovoljenja in druge investitorje. Iz enakih razlogov tudi pritožbeno sodišče zavrača enak ugovor, ponovljen v pritožbi. Glede na pravno veljavnost UN tožnika tudi ne moreta uspeti s pavšalnimi ugovori o njegovi preživetosti in nemožnosti njegove uresničitve.

Na podlagi 73. člena ZUS je zato pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.