Jedro

Ugotovitev višine tožeči stranki nastale škode je dejanska ugotovitev, katere z revizijo ni mogoče izpodbijati, ker zmotna ali nepopolne ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče revizijskih navedb, s katerimi se izpodbijajo dejanske ugotovitve, ni upoštevalo. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na način povračila nastale škode (185.čl. in 189.čl.) pa s sodbami sodišč prve in druge stopnje niso bile kršene.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožnikoma odškodnino v znesku 99.670,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1992 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh strank proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožeča stranka po 185.čl. in po 189.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih upravičena do vzpostavitve prejšnjega stanja, oziroma če na ta način ni mogoče v celoti odpraviti škode, ima pravico do povrnitve škode, kjer je vsebovan tudi izgubljeni dobiček. Izvedenčevo mnenje ni upoštevalo dejanske tržne manjvrednosti objekta. Glede stroškov za sanacijo razpok bi bilo treba pribaviti predračun. Tak predračun je tožeča stranka predložila v teku pritožbenega postopka. Končno še navaja, da izvedenec kmetijske stroke ni upošteval tržne vrednosti grozdja oziroma vina. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženec z gradbenimi deli na svojem delu zgradbe-dvojčka povzročil tožnikoma na njunem delu zgradbe škodo, za katero odgovarja po 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišči prve in druge stopnje sta presojali vse vrste nastale škode, ki jih je v postopku na prvi stopnji zatrjevala tožeča stranka. Svojo odločitev glede višine prisojene odškodnine sta oprli na mnenje izvedencev iz gradbene in kmetijske stroke, ki ju je določilo sodišče prve stopnje. Ugotovitev višine tožeči stranki nastale škode je dejanska ugotovitev, katere z revizijo ni mogoče izpodbijati, ker zmotna ali nepopolne ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče revizijskih navedb, s katerimi se izpodbijajo dejanske ugotovitve, ni upoštevalo. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na način povračila nastale škode (185.čl. in 189.čl.) pa s sodbami sodišč prve in druge stopnje niso bile kršene.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).