Jedro

Dolžnik je v ugovoru uveljavljal prenehanje terjatve zaradi položitve dolgovanega zneska na sodni polog. S tem je uveljavljal ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način.

Pogoje v postopku sodnega depozita postavlja predlagatelj, na te pogoje je sodišče vezano, ko odloča o utemeljenosti predloga za izplačilo sodnega depozita.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo in izvršbo ustavilo (1. točka izreka) in odločilo, da je upnik dolžan dolžnici povrniti stroške ugovornega postopka v višini 1.064,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožil upnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne ter naloži dolžniku vse stroške postopka.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in izvršilni postopek ustavilo, ker je ugotovilo, da je dolžnica dne 14. 1. 2014 dolgovani znesek položila na račun sodnih depozitov v višini 726.054,62 EUR in s tem izpolnila obveznost, ki je predmet te izvršbe.

7. Upnik najprej navaja, da plačilo depozita ne dosega in ne poravnava zneska, ki ga uveljavlja v tem izvršilnem postopku. Prilaga tudi izračun terjatve, ki znaša 8.121.233,24 EUR.

Upnik v tem izvršilnem postopku uveljavlja terjatev v višini 405.050,28 EUR skupaj z obrestmi od 18. 1. 2006 in tako izračun terjatve, ki ga prilaga pritožbi, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve, saj dolžnik ne izterjuje glavnico 3.603.584,00 EUR, kot izhaja iz priloženega izračuna.

8. Nadalje upnik navaja, da je sodišče ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage dolžnika. Samo je namreč vpogledalo v spis N 78/2013. Ugovor po mnenju upnika ne vsebuje nobene argumentirane trditve, dejstva ali dokaza, ki bi lahko pripeljala do odločitve o utemeljenosti ugovora. Edini dokaz v ugovoru je sklep sodišča iz nepravdnega postopka N 78/2013 z dne 6. 1. 2014 in niti, ali je ta sklep pravnomočen.

Dolžnik je v ugovoru uveljavljal prenehanje terjatve zaradi položitve dolgovanega zneska na sodni polog. S tem je uveljavljal ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način, v konkretnem primeru je uveljavljal, da je terjatev prenehala zaradi položitve 726.054,62 EUR na sodni polog.

V 306. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, je določeno, da s položitvijo dolgovane stvari je dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi. To je bistvena posledica sodne položitve. Obveznost dolžnika preneha s samo položitvijo pri sodišču. S tem, ko je dolžnik poravnal dolg, ki ga upnik izterjuje v konkretni izvršilni zadevi, kar izhaja iz sklepa o izvršbi, je poravnal svojo obveznost upniku. Sodišče ni prekoračilo trditvene in dokazne podlage v ugovoru, saj je dolžnik sam predlagal vpogled v spis N 78/2013. Podal pa je tudi trditve o prenehanju terjatve. Ob reševanju ugovora dne 16. 3. 2015 je bil tudi sklep, ki ga je izdalo sodišče zaradi predloga za sodne depozite, že pravnomočen, saj je bil v spisu N 78/2013 že tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 8. 2014, ki je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da gre pri sodnem depozitu za nek povsem tretji postopek, med tretjimi osebami.

Zaradi sodnega pologa je sodišče prve stopnje vodilo drug postopek in sicer N 78/2013. Tam je izdalo sklep, s katerim je odločilo o položitvi terjatve in predpostavkah, pod katerimi je dopustna položitev stvari pri sodišču v primeru, če je upnik v zamudi ali je neznan. Teh pogojev izvršilno sodišče v konkretnem primeru ne more in ne sme presojati in tudi to ni storilo. Pritožnik opisuje nepravilnosti v nepravdnem postopku, kar pa glede na zgoraj povedano ne morejo biti upoštevane pritožbene navedbe v konkretnem izvršilnem postopku, saj o samih pogojih položitve sodnim depozitom odloča sodišče v nepravdnem postopku.

10. Pogoje v postopku sodnega depozita postavlja predlagatelj, na te pogoje je sodišče vezano, ko odloča o utemeljenosti predloga za izplačilo sodnega depozita. Nevarnost napačnega načina izpolnitve obveznosti pa bremeni predlagatelja, ker je predlagatelj določil pogoje in obvestil sodišče prve stopnje, ali so izpolnjeni pogoji, ki so predpostavka za izplačilo sodnega depozita. Nerelevantno je za konkretni izvršilni postopek razpravljanje pritožnika glede izplačila davčne obveznosti, saj bo o tem odločalo sodišče v postopku N 78/2013. Bistvenega pomena za ta izvršilni postopek je prenehanje terjatve zaradi položitve na sodni polog, ki jo ureja 306. člen OZ, in pomeni ugovorni razlog v izvršilnem postopku, ki ga je uveljavljal dolžnik in s katerim je tudi uspel. 11. Nadalje upnik v pritožbi navaja, da je ugovor vsebinsko neupošteven iz razloga, ker dolžnik dolga ni poravnal in niti pri pologu niti kako drugače ni ravnal skladno z določbo 119. člena ZIZ in pravili SPZ, da bi nastal učinek ugasle terjatve.

Tudi ta pritožbena navedba je neutemeljena, saj je določilo 119. člena ZIZ namenjeno dolžnikovemu dolžniku in ne dolžniku. V skladu s 119. členom ZIZ lahko položi dolžnikov dolžnik v korist vseh upnikov, ki uveljavljajo kakšno pravico na preneseno terjatev, pri sodišču celoten znesek ali samo zapadli znesek terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugovor prenehanja terjatve dolžnika zaradi položitve na sodni polog, kot je to določeno v 306. členu OZ.

12. Nadalje pritožnik navaja, da ima na podlagi sklenjenega notarskega zapisa prednost pred vsemi ostalimi udeleženci. Po sklenjenem notarskem zapisu gre za cesijo terjatve v zavarovanje (fiduciarno cesijo) in ker je fiduciarni dolžnik kršil svojo obveznost proti fiduciarnemu upniku in ni plačal obveznosti, je upnik pridobil pravico do realizacije zavarovanja.

Po sklenjenem notarskem zapisu je upnik postal novi upnik, zato je lahko predlagal izvršbo zoper dolžnika. S tem, ko je priložil notarski zapis, iz katerega izhaja prenos terjatve (fiduciarno cesijo) na novega upnika, je izpolnil pogoje iz 24. člena ZIZ in je izvršbo dovolilo sodišče na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik. Sam notarski zapis pa upniku ne daje nobene druge pravice, kot izhaja iz izvršilnega naslova, na katere je izvršilno sodišče vezano. Izvršilno sodišče namreč izvršuje terjatev proti dolžniku v korist novega upnika v skladu z izvršilnim naslovom, to je sodno odločbo v konkretni zadevi, in ne na podlagi notarskega zapisa fiduciarne cesije. Novi upnik namreč stopi v položaj namesto prvotnega upnika v izvršilnem postopku. Vse navedbe glede prenosa terjatve med starim in novim upnikom so tako v tem izvršilnem postopku brezpredmetne. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 4530/2013 z dne 18. 12. 2013. V tem sklepu je zavzeto stališče, da upnik lahko uveljavlja in zahteva plačilo od države, saj je izpolnil pogoje po 24. členu ZIZ, nikakor pa ne govori o prenehanju terjatve, saj je to predmet ugovora.

13. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je terjatev, ki jo upnik izterjuje v tem izvršilnem postopku, že zarubljena. Tudi pritožnik navaja, je več upnikov predlagalo rubež terjatve, ki jo upnik izterjuje v tem izvršilnem postopku. Dejstvo, da je terjatev že zarubljena, pa pomeni začasno oviro izpolnitve obveznosti upniku in je že to razlog, da je ugovor utemeljen in izvršbe ni mogoče več opravljati v korist upnika. Notarski zapis, ki je podlaga za vstop novega upnika v skladu s 24. členom ZIZ, upniku v konkretni izvršilni zadevi ne daje nobene posebne pravice, kar neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

14. Stroškovne odločitve v II. točki izpodbijanega sklepa upnik posebej ne izpodbija, saj ne navaja nobenih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sklep v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je glede na odločitev o ugovoru pravilna tudi odločitev o stroških. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi stroške ugovornega postopka.

15. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zavrnitev pritožbe zajema tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.