Jedro

Pomembna prednost garancije je, da ne veljajo pravila o notifikaciji, saj zadošča, da naročnik uveljavi pravico znotraj garancijskega roka. Ali povedano bolj konkretno, okoliščina, da so kupci stanovanj grajali napake tožeči stranki že v letu 2006, tožeča stranka pa je zahtevala od tožene stranke odpravo napak šele leta 2010, ni odločilna. Odločilna je okoliščina, da tožeča stranka ni vložila tožbe v roku enega leta, šteto od dneva, ko je obvestila toženo stranko o napaki in zahtevala od nje, da napako odpravi.

Plačilo stroškov sanacije strehe bi tožeča stranka morala uveljaviti zoper toženo stranko v okviru jamčevalnih zahtevkov oziroma v okviru pogodbene garancije s pravočasno tožbo, ki bi jo morala vložiti v prekluzivnem roku enega leta od poziva toženi stranki, da napake odpravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila 16. 12. 2013, zahteva, da ji tožena stranka plača 5.968,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka navaja, da sta pravdni stranki dne 27. 12. 2002 sklenili gradbeno pogodbo1, na podlagi katere je tožena stranka prodala tožeči stranki zemljišča, hkrati pa se je zavezala, da bo za tožečo stranko zgradila stanovanjsko naselje. Tožena stranka je stanovanjsko naselje zgradila. Tožeča stranka je stanovanjsko naselje prevzela leta 2005 in stanovanja v večstanovanjskih hišah prodala kupcem leta 2006. Tožeča stranka je obvestila toženo stranko, da ima streha večstanovanjske hiše2 napake, tožena stranka pa napak ni želela odpraviti, zato so bile napake odpravljene po drugem izvajalcu. Tožeča stranka je v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XII Pg 1172/2012 na podlagi sodne poravnave z dne 16. 10. 2013 morala plačati upravniku zgradbe stroške, ki jih je imel s sanacijo strehe, ker je bila streha izdelana v nasprotju s pravili gradbene stroke. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke vračilo tega plačanega zneska. Tožeča stranka pojasnjuje, da je v 7. členu pogodbe določen desetletni garancijski rok za solidnost gradnje, napake pa so bile ugotovljene in odpravljene v garancijskem roku. Znotraj tega roka je tožeča stranka plačala upravniku strošek, ki je nastal z odpravo napak na strehi. Tožeča stranka meni, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi iz razloga, ker plačilo denarnega zneska za odpravo napak na strehi predstavlja refleksno škodo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gradbena pogodba, s katero se je tožena stranka zavezala zgraditi stanovanjsko naselje. Tožena stranka je stanovanjsko naselje zgradila in ga predala tožeči stranki. Tožeča stranka je stanovanja prodala, kupci pa so že leta 2006 obvestili tožečo stranko, da ima streha večstanovanjske hiše napake in zahtevali od tožeče stranke, da napake odpravi. Tožeča stranka je februarja 2010 zahtevala, da tožena stranka odpravi napake na strehi, kasneje istega leta pa, da ji plača stroške sanacije strehe, ki jo je opravila tretja oseba. Tožena stranka je (obe) zahtevi zavrnila. Sodišče zato ugotavlja, da je pravica tožeče stranke, da zahteva od tožene stranke, da plača strošek odprave napak na strehi večstanovanjske hiše, prenehala, ker tožeča stranka ni vložila tožbe v prekluzivnem roku enega leta od dneva, ko je o napaki obvestila toženo stranko, kot to določa drugi odstavka 663. člena Obligacijskega zakonika3, ki velja tudi za pogodbeno dogovorjeno garancijo. Sodišče še ugotavlja, da tožeči stranki ni nastala refleksna škoda, vsebina petega odstavka 7. člena pogodbe, ki nalaga toženi stranki dolžnost, da v garancijskem roku odpravi napake, pa tožeči stranki daje pravico zahtevati odpravo napak v garancijskem roku, ne daje pa ji pravice, da od tožene stranke zahteva povračilo stroškov, ki jih je imela, ker je tretja oseba odpravila napake.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka na podlagi petega odstavka 7. člena pogodbe le zahtevek za odpravo napak, ne pa tudi zahtevka za povračilo stroškov, ki so ji nastali, ker je morala plačati upravniku stroške odprave napak na strehi. Za pogodbo se uporabljajo določila OZ, ki urejajo gradbeno oziroma podjemno pogodbo. Naročnik je dolžan izvajalcu omogočiti, da napake odpravi v primernem roku. Tožeča stranka je pozvala toženo stranko, da odpravi napake. Tožena stranka napak ni želela odpraviti, zato so bile napake odpravljene po tretji osebi. Tožeča stranka zato utemeljeno zahteva od tožene stranke povračilo stroškov odprave napak. Določbe petega odstavka 7. člena pogodbe ni mogoče razlagati na način, da se je tožeča stranka odpovedala vsem ostalim pravicam, ki gredo naročniku iz naslova jamčevanja za napake. Pogodba v tem delu zgolj povzema določbe OZ o obveznosti odprave napak v garancijski dobi, kar pa ne izključuje uporabo določb OZ. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo v garancijski dobi desetih let jamčila za solidnost zgradbe. Ker gre pri zamakanju strehe za napake iz naslova solidnosti gradnje, bi morala tožena stranka napake odpraviti. Tožeča stranka je zahtevala odpravo napak v garancijskem roku. Tožeča stranka je zahtevala (tudi) povrnitev refleksne škode, ker gre za škodo, ki je tožeči stranki nastala na drugih dobrinah zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, kot to določa tretji odstavek 468. člena OZ. Tožeča stranka je morala upravniku povrniti stroške odprave napak, ki bi jih moral odpraviti tožena stranka. Za zahtevek iz naslova refleksne škode ne velja enoletni prekluzivi rok, velja splošni zastaralni rok. Stroški sanacije napak predstavljajo škodo, ki je nastala na drugih dobrinah tožeče stranke, ne pa na dobrinah, ki so predmet pogodbe. Stanovanja niso dobrine tožnika, ker niso v njegovi lasti. Stanovanja so last kupcev, ki so preko upravnika zahtevali odpravo napak od tožeče stranke. Tožeča stranka je bila kot prodajalec dolžna odpraviti napake. Strošek odprave napak ni nastal tožeči stranki na dobrini, ki jo je kupila od tožene stranke, marveč na njegovem premoženju, ker je morala plačati strošek odprave napak. Jamčevalni zahtevki ne izključujejo uveljavljanja škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. V času jamčevalnih rokov iz 663. člena OZ tožeči stranki škoda še ni nastala. Tožeči stranki je škoda nastala 16. 10. 2013, ko je upravniku plačala račun za stroške sanacije napak. Pred tem tožeči stranki ni nastala nobena škoda. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bila tožeča stranka o stvarnih napakah obveščena leta 2006. To ne izhaja iz navedb strank, kakor tudi ne iz izpovedb prič, na katere se sklicuje sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe. Sodišče tudi v nadaljevanju obrazložitve sodbe pojasnjuje, da ne more zaključiti, da bi bila tožeča stranka že leta 2006 obveščena o napakah na strehi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, zahtevala pa je tudi, da ji tožeča stranka povrne stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v nadaljevanju deloma povzema. Med pravdnima strankama je bila sklenjena gradbena pogodba. Tožena stranka se je v pogodbi zavezala, da bo za tožečo stranko zgradila stanovanjsko naselje. V 7. členu pogodbe4 sta se pravdni stranki dogovorili; da "za solidnost zgradbe kot celote velja desetletni garancijski rok", za izdelke in opremo enoletni garancijski rok, za obrtniška in instalacijska dela dveletni garancijski rok in da "Garancijska doba za vse navedene garancije prične teči od dneva prevzema stanovanj. Prodajalec je v garancijskih rokih dolžan odpraviti vse nastale napake." Tožena stranka je stanovanjsko naselje zgradila. Tožeča stranka je po prevzemu stanovanjskega naselja vsa stanovanja prodala. Kupci stanovanj so leta 2006 obvestili tožečo stranko, da ima streha stvarne napake in od tožeče stranke zahtevali, da te napake odpravi5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj stvarnih napak na strehi večstanovanjske hiše. Ugotovilo je, da je bila nameščena napačna kritina, da strešniki niso bili pravilno položeni, paropropustne folije so bili položene nestrokovno, folija je bila poškodovana in pri dimnikih prehitro zaključena, zračniki niso bili primerno toplotno izolirani, itd6. Prvi dopis v tej zvezi, ki ga je tožeča stranka vložila v spis, je z dne 3. 2. 2010, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da v roku petih dni odpravi napake na strehi. S tem dopisom je tožeča stranka zahtevala odpravo konkretnih stvarnih napak, kar potrjuje odgovor tožene stranke z dne 11. 2. 2010. Tožeča stranka je 28. 7. 2010 toženi stranki poslala račun za opravljena sanacijska dela na strehi in od tožene stranke zahtevala, da ji plača vrednost sanacijskih del. Tožena stranka je z dopisom 6. 9. 2010 zavrnila plačilo računa. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je bila tožena stranka ustrezno in pravilno obveščena o stvarnih napakah na strehi večstanovanjske hiše. 7. Drugi odstavek 663. člena OZ določa, da pravica naročnika ali drugega pridobitelja iz gradbene pogodbe nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca. Tožeča stranka je obvestila toženo stranko o napaki leta 2010, zato ni vložila tožbe v prekluzivnem roku. Pravica tožeče stranke, da uveljavlja jamčevalne zahtevke zoper toženo stranko je zato prenehala (glej prvi in drugi odstavek 663. člena OZ).

8. Teza tožeče stranke je, da je tožba pravočasno vložena, ker je v pogodbi določeno, da za solidnost zgradbe kot celote velja desetletni garancijski rok. OZ pravni institut garancije ureja v zvezi s prodajno pogodbo, ki se nanaša na stroje, motorje, aparate in drugo tehnično blago (glej prvi odstavek 481. člena OZ), ne pa tudi v zvezi s gradbeno pogodbo7. Posebej je poudarjeno, da pravila o garanciji ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari (glej drugi odstavek 481. člena OZ) in da pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari (glej 487. člen OZ)8. Pogodbena garancija pri gradbeni pogodbi je izraz pravice pogodbenikov, da prosto urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ), s tem, da so omejeni s prisilnimi predpisi. Načeloma velja, da se z jamčevalnimi zahtevki za stvarne napake zagotavlja odprava napak, ki jih je imela stvar ob izročitvi9, pri garanciji pa se zagotavlja, da bo stvar brezhibno delovala ves čas garancijskega roka. Vendar ta razlika zbledi že pri opredelitvi pojma napake v solidnosti gradnje, kot jo določa 662. člen OZ. Gradbena dela imajo značilnost trajne dobrine. Običajna lastnost trajne dobrine pa je razmeroma dolg rok uporabnosti. Ta lastnost je vzrok (ratio) za določitev daljših jamčevalnih rokov za napake v solidnosti gradnje. Po določenem obdobju uporabe stvari namreč napake začno nastajati zaradi rabe (obrabljenosti). Ta vzrok za napake pa nedvomno ne izvira iz izvajalčeve sfere, zato za takšne pomanjkljivosti objekta, katerih vzrok je običajna dotrajanost, izvajalec ne odgovarja, niti če se pokažejo pred iztekom jamčevalnega roka10. Enako pa velja tudi za odgovornost za napake v solidnosti gradnje iz garancije, razen če ni drugače dogovorjeno med pogodbenima strankama. Zaradi teh značilnosti je garancija za solidnost gradnje lahko pravni institut, s katerim si naročnik pri gradbeni pogodbi zagotavlja dodatno pravno varstvo, kot ga sicer že ima iz naslova jamčevalnih zahtevkov. Pomembna prednost garancije je, da ne veljajo pravila o notifikaciji, saj zadošča, da naročnik uveljavi pravico znotraj garancijskega roka. Ali povedano bolj konkretno, okoliščina, da so kupci stanovanj grajali napake tožeči stranki že v letu 2006, tožeča stranka pa je zahtevala od tožene stranke odpravo napak šele leta 2010, ni odločilna. Odločilna je okoliščina, da tožeča stranka ni vložila tožbe v roku enega leta, šteto od dneva, ko je obvestila toženo stranko o napaki in zahtevala od nje, da napako odpravi.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo obsežno sodno prakso11, iz katere izhaja, da prekluzivni rok za sodno varstvo tudi pri pogodbeni garanciji začne teči, ko naročnik obvesti izvajalca o napaki oziroma zahteva od izvajalca, da napako odpravi. Naročnik mora po notifikaciji vložiti tožbo v prekluzivnem roku enega leta, čeprav garancijski rok še ni potekel. Taka stroga dolžnost, ki je naložena naročniku, je uravnotežena s pravicami, ki jih ima naročnik iz garancije, saj so običajno (lahko) garancijski roki daljši, garancija zagotavlja, da bo stvar delovala brezhibno ves čas garancijskega roka, ne obstaja zahteva po notifikaciji napak, pa tudi krog subjektov, ki odgovarjajo za brezhibno delovanje stvari je lahko širši12 in z odgovornostjo izvajalca, ki tako pri garanciji (kot pri jamčevanju) odgovarja za solidnost gradnje ne glede na krivdo. Bistveno pa je, da se ta način odpravlja negotovost glede spornega razmerja, ki je nastala z notifikacijo napake13. Tudi podobnost obeh institutov utemeljuje zaključek, da tudi za pogodbeno garancijo za solidnost gradnje, mora naročnik vložiti tožbo v prekluzivnem roku enega leta od dneva, ko je o napaki obvestil izvajalca, kot to za jamčevalne zahtevke določa drugi odstavek 663. člena OZ.

10. Tožeča stranka zatrjuje, da tožbe ni mogla vložiti, ker je morala šele po izteku prekluzivnega roka na podlagi sodne poravnave plačati upravniku stroške sanacije napak na strehi. Tožeča stranka je vedela za obstoj stvarnih napak že leta 2006, najkasneje pa leta 2010, ko je toženo stranko obvestila o napakah in od nje zahtevala, da jih odpravi. Kot je bilo pojasnjeno, bi tožeča stranka mora vložiti tožbo na opravo napak ali na plačilo stroškov odprave napak najkasneje v letu 2011. Tožeča stranka je imela možnost vložiti tožbo leta 2011, ker je vedela za obstoj napak, med postopkom pa bi lahko na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja zahtevek tudi ustrezno dopolnila in navedla podrobnejši način odprave napak. S takšno spremembo bi tožeča stranka dejansko uveljavljala isti zahtevek, le da bi naknadno določneje določila način odprave te napake. Na enak način bi lahko zahtevala tudi plačilo denarnega zneska za kritje stroškov za odpravo napak po tretji osebi. Tožeča stranka določno sicer ne zatrjuje, da tožbe ni mogla vložiti v prekluzivnem roku, ker ni mogla pridobiti strokovne ekspertize, na podlagi katere bi lahko določno opredelila terjatev v tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da bi glede na ugotovljene stvarne napake tožeča stranka lahko sorazmerno enostavno pridobila strokovno ekspertizo, zato ta okoliščina (da je izvedela za obseg škode šele s sodno poravnavo) ne predstavlja utemeljenega razloga, zaradi katerega tožeča stranka ni vložila tožbe v prekluzivnem roku. Tudi če bi se med postopkom izkazalo, da so zaradi odprave napak nastali višji stroški, bi šlo za privilegirano spremembo tožbe, za katero pa privolitev tožene stranke ne bi bila potrebna14. Tako se izkaže kot neutemeljena pritožbena navedba, da je tožeči stranki nastala škoda šele 16. 10. 2013, ko je upravniku plačala račun za stroške sanacije, saj gre dejansko za škodo, ki bi jo tožeča stranka morala uveljaviti v okviru jamčevalnih zahtevkov kot to določa tretji odstavek 639. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ oziroma znotraj rokov kot jih določata prvi in drugi odstavek 663. člena OZ. Tudi če bi škoda nastala po izteku jamčevalnih rokov15, bi tožeča stranka lahko zahtevala povračilo te škode le, če bi predhodno pravočasno uveljavila jamčevalne zahtevke. Tudi v okviru pogodbene garancije, potem ko je tožeča stranka obvestila toženo stranko o napaki in zahtevala od nje, da jo odpravi, bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo škode le, če bi predhodno uveljavila sodno varstvo v prekluzivnem roku enega leta. Tožeča stranka namreč smiselno tudi zatrjuje, da ji je nastala škoda zaradi zaupanja. Za to vrsto škode sicer res velja, da prekluzivni rok enega leta začne teči, ko je škoda nastala in ne od dneva, ko je naročnik obvestil graditelja o napaki, vendar ob predpostavki, da je naročnik uveljavil jamčevalni zahtevek za odpravo napak ali povrnitev stroškov odprave napak v enem letu od dneva, ko je graditelja obvestil o napakah.

11. Tožeča stranka pravno podlago tožbenega zahtevka utemeljuje tudi na refleksni škodi (škoda na drugih dobrinah)16. Vendar tožeča stranka ni izkazala, da ji je ta škoda nastala. Prav ima pritožba, da za refleksno škodo ne veljajo jamčevalni roki, marveč splošni zastaralni roki. Za refleksno škodo namreč veljajo pravila o splošni (poslovni) odškodninski odgovornosti in ne posebne predpostavke odgovornosti za stvarne napake17. Vendar pa tožeča stranka zmotno meni, da iz razloga, ker ni več lastnica stanovanj, ki so bila predmet gradbene pogodbe, plačilo stroškov sanacije strehe, predstavlja škodo, ki je nastala na njenih drugih dobrinah. Plačilo stroškov sanacije strehe bi tožeča stranka morala uveljaviti zoper toženo stranko v okviru jamčevalnih zahtevkov oziroma v okviru pogodbene garancije s pravočasno tožbo, ki bi jo morala vložiti v prekluzivnem roku enega leta od poziva toženi stranki, da napake odpravi. Prvi in drugi odstavek 663. člena OZ določata, da lahko naročnik ali drug (novi) pridobitelj uveljavlja jamčevalne zahtevek, med katerimi je tudi odprava napak na stroške graditelja (tretji odstavek 639. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ). Tožeča stranka tudi ne navaja, da bi ji zaradi stvarnih napak nastala škoda na drugih njenih dobrinah oziroma da je to škodo plačala kupcem stanovanj18. 12. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku19).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na njeno vsebino ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ki je sicer označena kot prodajna pogodba; v nadaljevanju pogodba. 2 D.; v nadaljevanju večstanovanjska hiša. 3 V nadaljevanju OZ. 4 Glej prilogo A2; stran 7 pogodbe. 5 To dejstvo je bilo dokazano z zaslišanjem prič (R., F.). Priča M. D. je potrdila, da so kupci sprotno obveščali tožečo stranko o vseh reklamacijah, zaradi časovne oddaljenosti pa ni mogla natančno navesti, kdaj so kupci stanovanj obvestili tožečo stranko o stvarnih napakah na strehi. Sodišče v 20. tč. obrazložitve sodbe le v zvezi z njenim zaslišanjem pojasnjuje, da z gotovostjo ni mogoče zaključiti, da je bila tožeča stranka obveščena o zamakanju strehe že leta 2006. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da zadošča, da je dejstvo dokazano s stopnjo prepričanja in ne s stopnjo gotovosti. 6 Podrobneje glej 7. in 11. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 7 Običajno se garancija daje za blago, ker se z garancijsko izjavo jamči, da bo stvar brezhibno delovala. Vendar se ta pravni institut uporablja tudi za gradbene pogodbe - glej npr. Posebne gradbene uzance (PGU) - XII poglavje - Garancija za kakovost izvedenih del. Tudi ob upoštevanju PGU tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na razloge iz obrazložitve sklepa VSL 1085/2014 (glej 9. tč.), kjer je pojasnjeno, da sodno uveljavljanje pravic iz garancijskih zahtevkov iz gradbene pogodbe PGU ne urejajo. 8 Enako valja tudi za pravice kupca iz garancije zoper prodajalca. Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, stran 226. 9 Ob upoštevanju, da mora imeti stvar ob izročitvi lastnosti, kot so opredeljene v 459. členu OZ. 10 Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 1045-1046. 11 Podrobneje glej op. 3 na strani 14 sodbe sodišča prve stopnje, kjer so navedene opr. št. odločb VSRS in VS. Pritožbeno sodišče temu seznamu dodajo še sodbo VSL II Cp 2196/2016, ki je bila izdana po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in ki je zavzela enako materialnopravno stališče, kot sodna praksa, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje. 12 Npr. proizvajalec in prodajalec stvari (npr. strešnikov) in njun pogodbeni izvajalec del (ki polaga strešnike) lahko z garancijsko izjavo jamčijo, da bo stvar (strešniki) in njihova namestitev zagotavljala normalno delovanje objekta (npr. da ne bo prišlo do zamakanja) v garancijskem roku. 13 V nasprotju s pravili pravnega prometa in temeljnimi načeli OZ (glej 5., 6. 7. in 10. člen OZ) bi bilo, če bi npr. naročnik zahteval odpravo napake v prvem letu garancijskega roka, potem pa bi imel možnost uveljaviti sodno varstvo za odpravo napake vse do poteka npr. desetletnega roka. Naročnik varstvo iz garancije varuje naročnika že s tem, da ni dolžan notificirati napake, mora pa zahtevati odpravo napak do izteka garancijskega roka. Ko pa zahteva odpravo napake, mora pravico nasproti izvajalcu sodno uveljaviti v prekluzivnem roku iz drugega odstavka 663. člena OZ. 14 Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, stran 852-853. 15 Kar ne velja za konkretni primer, ker bi tožeča stranka v okviru prekluzivnega roka lahko vložila tožbo na odpravo napak oziroma na plačilo sanacijskih del. 16 Iz tega razloga je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti s sodbo. Če bi sodišče prve stopnje kot podlago odločitve upoštevalo le, da tožba ni bila vložena v prekluzivnem roku, bi bilo treba s sklepom tožbo zavreči. 17 Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 177-178. 18 Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 176-177. 19 V nadaljevanju ZPP.