Jedro

Izkazana okoliščina, da najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice - uveljavlja pravice v zvezi s stanovanjem, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku prvotnemu lastniku vrnjeno, torej denacionalizirano, je za priznanje pravic po določbah 173. člena SZ-1 bistvena. Ker v obravnavanem primeru to ni, tožnik pravic po 173. členu SZ-1 ne bi mogel uveljaviti niti v primeru, da bi bil (prejšnji) imetnik stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z odločbo z dne 5. 9. 2011 zavrnilo tožnikovo zahtevo za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je tožnik uveljavljal kot uporabnik hišniškega stanovanja. V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Pravice je uveljavljal v zvezi s stanovanjem v …, ki mu je bilo dodeljeno z odločbo o dodelitvi stanovanja št. 348/fr z dne 5. 5. 1986, ki jo je izdal Svet Vzgojnega zavoda A., in sicer na osnovi Pravilnika o oblikovanju in uporabi sredstev skupne porabe. Stanovanje je bilo dodeljeno na podlagi 34. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR), v skladu s katerim občan pridobi pravico do uporabe stanovanja na podlagi stanovanjske pogodbe. Za predmetno stanovanje je bila sklenjena tudi pogodba št. 349/fr z dne 5. 5. 1986. Stanovanje je bilo dodeljeno tožniku brez pravice prenosa stanovanjske pravice; iz 3. točke citirane pogodbe izhaja, da pravica do uporabe stanovanja ugasne pod pogoji, kot to predvideva interni pravilnik oziroma Zakon o stanovanjskem gospodarstvu. Po pregledu dokumentacije upravnega spisa je upravni organ ugotovil, da tožnik ni upravičen do materialnih ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1, ker je bilo stanovanje dodeljeno kot službeno stanovanje in samo za čas trajanja delovnega razmerja. Na službenih stanovanjih ni bilo mogoče pridobiti neomejeno stanovanjske pravice.

S sklepom z dne 18. 10. 2011 pa je upravni organ v izreku odločbe z dne 5. 9. 2011 popravil napačno besedo "hišniškega" tako, da se pravilno glasi "službenega". V obrazložitvi sklepa navaja, da je pri pisanju izpodbijane odločbe prišlo do očitne pisne pomote, ker je bila v izreku uporabljena beseda "hišniškega" (stanovanja) namesto pravilno "službenega". Zaradi poprave pisne pomote v izreku izpodbijane odločbe je bilo treba izdati sklep o popravi pomote v skladu z drugim odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je uveljavljal upravičenost do izplačila kot uporabnik hišniškega stanovanja. Vendar stanovanje, v zvezi s katerim uveljavlja pravice, nikoli ni imelo statusa hišniškega stanovanja. Navaja, da je bil pri istem delodajalcu, ki mu je zagotovil tudi stanovanje, zaposlen neprekinjeno od 4. 9. 1967 do upokojitve 4. 7. 2011, od tega od leta 1974 dalje neprekinjeno kot ravnatelj oziroma v.d. ravnatelja. Zato dobro pozna zgodovino stanovanj na naslovu, kot je predmetno, in ki ni bila nič drugačna kot je zgodovina vseh drugih družbenih oziroma šolskih stanovanj, ki so jih stanovalci lahko odkupili pod ugodnimi pogoji. Tako so se odkupila leta 1991 vsa taka stanovanja zavodov po vsej Sloveniji, ker je to omogočil zakon. Ker pa denacionalizacija z rodbino A.A. ni bila zaključena, je bilo uporabnikom teh stanovanj zagotovljeno, da jih bodo lahko odkupovali pod ugodnimi pogoji, ko bo to urejeno. Denacionalizacija je bila zaključena šele avgusta 2010. Tožnik meni, da mu upravni organ neupravičeno krati pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji. Zoper njegovo odločitev pa tudi ni mogoča pritožba. Meni, da so mu kratene človekove pravice, ki bi mu pripadale kot vsem državljanom po 43 letih neprekinjenega dela pri delodajalcu, ki je bil daljši čas lastnik stanovanja, zadnja leta pa je lastnik Ministrstvo za šolstvo in šport, ki je del preostalih stanovanj že odprodalo po licitaciji in ocenjeni vrednosti. Tožnik navaja, da ni pripravljen sprejeti netočnih utemeljitev, ki se navajajo v zavrnitvi njegove vloge. Odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejstvu, da tožnik zahteva odkup hišniškega stanovanja, ki pa to nikoli ni bilo, saj je vse od leta 1957 bilo namenjeno družinskemu stanovanju delavcev Vzgojno izobraževalnega zavoda A. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz odločbe o dodelitvi stanovanja in pogodbe o oddaji stanovanja, ki sta v spisni dokumentaciji upravnega spisa, izhaja, da je predmetno stanovanje službeno stanovanje, ki se nahaja znotraj Vzgojnega zavoda A. Vsa stanovanja, ki se nahajajo znotraj zavodov (vrtci, šole, sodišča, vzgojni zavodi), so v preteklosti bila strogo opredeljena kot kadrovska stanovanja, namenjena zavodom za oddajo potrebnim kadrom. Ta stanovanja tudi niso mogla biti privatizirana po tako imenovanem "Jazbinškovem" zakonu, ker na njih nikoli ni bila dodeljena neomejena stanovanjska pravica. Sodišču smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnika kot uporabnika službenega stanovanja za ugotovitev upravičenosti do materialnih ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1. Odločitev je oprl na zaključek, da je bilo tožniku stanovanje dodeljeno kot službeno (tega pa na dejstva, razvidna iz odločbe o dodelitvi stanovanja in stanovanjske pogodbe, obe z dne 5. 5. 1986) ter stališče, da na takih stanovanjih stanovanjske pravice ni bilo mogoče pridobiti.

Po 173. členu SZ-1 (ki ureja pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom) lahko najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, po tem ko je bilo to vrnjeno prvotnemu lastniku, na takem stanovanju uveljavlja pravico po tem zakonu bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku petih let od uveljavitve tega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan; o upravičenosti do pridobitve v zakonu določenih materialnih ugodnosti pa odloča ministrstvo, pristojno za stanovanjske zadeve.

Tožnik v postopku upravnega spora niti ne ugovarja, da bi upravni organ nepravilno ugotovil, da pravice po SZ-1 uveljavlja v zvezi s službenim stanovanjem ter da na tem stanovanjske pravice ni imel. Na podlagi teh dejstev, ki niti niso sporna, pa je tudi po presoji sodišča organ mogel tožnikovo zahtevo za ugotovitev upravičenosti do materialnih ugodnosti po 173. členu SZ-1 zavrniti. Iz navedenega (prej že povzetega) člena namreč izhaja, da pravice po tem členu lahko uveljavlja (le) najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice (na denacionaliziranem stanovanju). Iz ZSR, na podlagi določb katerega je bilo tožniku dodeljeno predmetno stanovanje (in sicer na podlagi odločitve Sveta Vzgojnega zavoda A. z dne 2. 4. 1986, s pogodbo z dne 5. 5. 1986, ki se sklicuje na 34. člen ZSR), pa tudi izhaja, da so se stanovanja v družbeni lastnini dodeljevala z odločbo o dodelitvi stanovanja, s katero so pridobili občani stanovanjsko pravico (10. člen), to je pravico trajne uporabe stanovanja (1. člen ZSR), in da so občani po tem zakonu tudi lahko pridobili pravico do uporabe stanovanja na podlagi stanovanjske pogodbe z lastnikom stanovanja (34. člen navedenega zakona) in do začasne uporabe stanovanja (v družbeni lastnini), namenjenega osebi, ki opravlja službeno dolžnost (40. člen navedenega zakona). Upravičenost do materialnih ugodnosti po 173. členu SZ-1 pa lahko uveljavljajo le (prejšnji) imetniki stanovanjske pravice (ne pa tudi tisti, ki so pridobili le pravico do (začasne) uporabe stanovanja).

Tožnik sicer v tožbi odločitvi upravnega organa nasprotuje z zatrjevanjem, da ni zgodovina stanovanj na naslovu, na katerem se nahaja tudi predmetno (po podatkih spisa gre za stanovanja v stavbi …), nič drugačna kot je zgodovina vseh drugih družbenih oziroma šolskih stanovanj, ki pa so jih stanovalci lahko odkupili pod ugodnimi pogoji. Vendar s takimi pavšalnimi navedbami tožnik ne more uspeti. Po že navedenem je namreč za priznanje materialnih ugodnosti prosilcu po 173. členu SZ-1 eno ključnih dejstev, ki mora biti ugotovljeno, (prejšnje) imetništvo stanovanjske pravice prosilca; to pa za tožnika ni bilo ugotovljeno.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejstvu, da se tožnikova zahteva nanaša na hišniško stanovanje. Ni namreč šlo za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar je razvidno iz obrazložitve odločbe, kjer je navedeno, da je bilo predmetno stanovanje tožniku dodeljeno kot službeno stanovanje. Pač pa je šlo za pomotni zapis (stvarno izjavljene volje organa) v izreku odločbe (z dne 5. 9. 2011), kar je upravni organ kot očitno pomoto s sklepom z dne 18. 10. 2011 na podlagi 223. člena ZUP lahko popravil. Poleg tega pa je sodišče tožnika, ker je tožbo vložil pred izdajo popravnega sklepa, še posebej pozvalo, da navede, ali nasprotuje (tudi) odločitvi, da se zavrne njegova zahteva, ki jo uveljavlja kot uporabnik službenega stanovanja, pa se na poziv sodišča ni niti odzval. Ob navedenem pa sodišče še dodaja, da tožnik v postopku ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi se njegova zahteva nanašala na denacionalizirano stanovanje. Iz (delne) odločbe o denacionalizaciji (z dne 12. 8. 2009), ki je v spisni dokumentaciji (in ki naj bi se po podatkih spisa nanašala na stavbo …), pa tudi ne izhaja, da bi bila prejšnjim lastnikom z njo vrnjena kakšna nepremičnina v naravi, pač pa je bila z njo priznana upravičencem do denacionalizacije izključno odškodnina v obveznicah SOD (iz obrazložitve odločbe pa bi izhajalo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so podržavljena zemljišča pozidana z novimi objekti). Tudi tožnik ne navaja (ne v postopku pred upravnim organom ne v tožbi), da bi bilo predmetno stanovanje v denacionalizaciji vrnjeno, pač pa zgolj, da je denacionalizacijski postopek upravičencev A.A. zaključen ter da je zato odkup stanovanj (zdaj) mogoč. Izkazana ta okoliščina, da najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice uveljavlja pravice v zvezi s stanovanjem, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku prvotnemu lastniku vrnjeno, torej denacionalizirano, pa je za priznanje pravic po določbah 173. člena SZ-1 bistvena. Ker v obravnavanem primeru to ni, tožnik pravic po 173. členu SZ-1 ne bi mogel uveljaviti niti v primeru, da bi bil (prejšnji) imetnik stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju. Očitno zato, ker tožnikovi zahtevi ni mogel ugoditi že iz navedenega razloga, upravni organ okoliščine, ali je bilo stanovanje denacionalizirano, ni niti ugotavljal. Tožnik tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da zoper odločbo upravnega organa ni mogel vložiti pritožbe. V 13. členu ZUP je določeno, da je v primeru, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon; v zakonu mora biti tudi določeno, kdo odloča o pritožbi (tretji odstavek). V šestem odstavku 173. člena SZ-1 pa je izrecno navedeno, da je zoper odločbo, izdano na podlagi določb tega člena, dovoljen upravni spor (torej ne – tudi - pritožba).

V zvezi s tožbenimi navedbami, da upravni organ tožniku neupravičeno krati pravico do odkupa predmetnega stanovanja pod ugodnimi pogoji, pa sodišče še dodaja, da je upravni organ v predmetni zadevi odločal le o njegovi zahtevi, vloženi na podlagi 173. člena SZ-1 (in jo tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnil).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.