Jedro

V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek, kjer je s posebnim predpisom, to je ZUS-1, določen rok, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o zadevi. Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Ta rok za izdajo nove odločbe je potekel dne 12. 2. 2010, tožeča stranka pa je na toženo stranko naslovila dve urgenci. To pomeni, da so podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa.

Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj niso izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1. Sodišče sme zaradi molka organa samo odločiti o stvari, če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. V tem primeru ne gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Prav tako to ni potrebno zaradi narave pravice (izbira koncesionarja). Pri odločanju o izbiri koncesionarja gre po naravi stvari v pretežni meri za opravila strokovno-tehnične narave, pomembna pa je tudi presoja ekonomske upravičenosti. Sodišče tudi sicer v sporih glede podeljevanja koncesij praviloma ne odloča v sporu polne jurisdikcije.

Izrek

1.Tožbi tožeče stranke zaradi molka tožene stranke se ugodi tako, da se Vladi Republike Slovenije naloži, da mora v roku 90 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati in stranki vročiti odločbo o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske javne službe na dimnikarskem območju Občine Trebnje.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v 15-ih dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 9. 4. 2010 vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je predhodno pri naslovnem sodišču s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke št. 35404-11/2008/22 z dne 11. 9. 2008 (odločba o izbiri koncesionarja za izvajanje obvezne dimnikarske javne službe na območju Občine Trebnje), pri čemer je s tožbo uspela, saj je Upravno sodišče RS s sodbo št. U 2202/2008 z dne 3. 7. 2009 tožbi ugodilo in v celoti odpravilo navedeno odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker je bila prejšnja odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi morala tožena stranka v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) izdati in ji vročiti novo odločbo v roku 30 dni od prejema sodbe Upravnega sodišča. Tožena stranka je navedeno sodbo prejela že v mesecu juliju 2009 vendar pa je bilo zaradi pritožbenega postopka o njej (pravnomočno) odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 1. 2010. Tožeča stranka je z urgenco z dne 12. 2. 2010 zahtevala od Vlade RS v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZUS-1, da v nadaljnjem roku 7 dni izda in vroči novo in zakonito odločbo o izbiri koncesionarja, vendar tožena stranka tudi po kasnejši urgenci z dne 23. 3. 2010, ki je bila poslana na Ministrstvo za okolje in prostor, ki po pooblastilu tožene stranke vodi predmetni postopek, vse doslej ni izdala odločbe in je ni vročila tožeči stranki, zato je tožeča stranka prisiljena vložiti tožbo zaradi molka organa. Tožena stranka že več kot pol leta ni izdala nove odločbe, tako da so potekli že vsi roki iz 3. odstavka 28. člena ZUS-1. Prav tako ni plačala stroškov postopka, zato bo tožeča stranka verjetno prisiljena denarno terjatev izterjati z izvršbo. Tožeča stranka kot stranka upravnega postopka o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske javne službe na območju Občine Trebnje zahteva izdajo in vročitev odločbe. Meni, da sta zaradi pasivnosti tožene stranke že kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki se odraža v posegu v pravico do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker je bila odločba tožene stranke o izbiri koncesionarja A. s.p. za koncesijsko območje Občine Trebnje že odpravljena z učinki ex tunc, se šteje, kot da nikoli ni bila izdana, vendar imenovani še vedno opravlja koncesijsko dejavnost brez koncesijske odločbe na omenjenem območju, česar pa tožeča stranka ne more izvajati, čeprav meni, da bi morala biti ona izbrana na javnem razpisu kot najugodnejši ponudnik, zaradi česar navaja, da ji nastaja velika gospodarska škoda. Trditve in dokaze tožeče stranke iz prejšnjega postopka je potrdil tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, ki je odločil, da kader B.B. v obdobju prijave na javni razpis ni bil zaposlen pri prijavitelju C. d.o.o., ki je sodeloval kot partner v ponudbi prvoizbranega prijavitelja A. s.p.. Brez tega kadra pa prijavitelj A. s.p. ne bi izpolnjeval razpisnih kadrovskih pogojev. Tožena stranka bi ga morala izločiti iz obravnave, torej bi morala biti izbrana za koncesionarja tožeča stranka. Podatki upravnega spisa dajejo zadostno podlago za odločitev v sporu polne jurisdikcije, tožeča stranka pa tudi meni, da narava stvari dopušča, da odločbo izda samo Upravno sodišče, ker je tožena stranka noče izdati, tožeči stranki pa nastaja težko popravljiva škoda z izpadom dohodkov. Tožeča stranka meni, da ima sodišče podlago za odločitev v sporu polne jurisdikcije iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1, saj tožena stranka po odpravi prejšnje odločbe ni izdala odločbe v 30-ih dneh, niti je ni izdala v nadaljnjih 7-ih dneh po zahtevi tožeče stranke. Zaradi tega tožeča stranka sodišču predlaga, da naj Upravno sodišče RS za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Trebnje izbere tožečo stranko; predlaga tudi, naj ostale prijave sodišče zavrne kot nepopolne ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 30 dni izdati in vročiti tožeči stranki odločbo o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske javne službe na dimnikarskem območju Občine Trebnje in tudi v tem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo poslalo toženi stranki s pozivom, naj v roku 30 dni pošlje spise, ki se nanašajo na obravnavano sporno zadevo in sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno. Tožena stranka v postavljenem roku na poziv sodišča ni predložila spisov, niti ni odgovorila, zato jo je sodišče dne 16. 8. 2010 ponovno pozvalo, naj v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na predmetno zadevo in sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno. Drugi poziv je tožena stranka prejela dne 17. 8. 2010 in tudi na ta poziv ni odgovorila.

K točki 1: Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

ZUS-1 v 2. odstavku 28. člena določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7-ih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V 3. odstavku 28. člena ZUS-1 določa, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek, kjer je s posebnim predpisom, to je ZUS-1, določen rok, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o zadevi. Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 2202/2008 z dne 3. 7. 2009 (po opravljeni glavni obravnavi) odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke, ki se nanaša na izbiro koncesionarja za opravljanje dimnikarske javne službe na območju Občine Trebnje, ki jo je Vrhovno sodišče RS popravilo s svojim sklepom št. I Up 454/2009 z dne 13. 1. 2010. Glede na določilo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je torej 30-dnevni rok za izdajo nove odločbe potekel dne 12. 2. 2010. Iz tožbenih prilog je razvidno, da je tožeča stranka na toženo stranko – Vlado RS naslovila dve urgenci, in sicer z vlogo z dne 12. 2. 2010 in z dne 23. 3. 2010 tako, da je slednjo naslovila na Ministrstvo za okolje in prostor. Glede na navedeno so po presoji sodišča podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo.

Tožeča stranka je tudi predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, saj meni, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1. Po tem določilu sme sodišče zaradi molka organa sicer samo odločiti o stvari, vendar citirano določilo nadalje še določa, da sme sodišče to storiti, če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. V konkretnem primeru ne gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, temveč za (redni) upravni spor v smislu določil 2. člena ZUS-1 v zvezi s presojo zakonitosti spornega upravnega akta. Prav tako po oceni sodišča to ni potrebno zaradi narave pravice (izbira koncesionarja), pri tem pa je upoštevalo, da gre pri odločanju o izbiri koncesionarja po naravi stvari v pretežni meri za opravila strokovno-tehnične narave, pomembna pa je pri tem tudi presoja ekonomske upravičenosti. Zato je po mnenju sodišča primerneje, da pristojni organ izvršilne veje oblasti, ki je za to tudi visoko strokovno usposobljen in specializiran, presoja o tem, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma strokovno primerno odločitev upoštevajoč pravila stroke (lex artis). Sodišče tudi sicer v sporih glede podeljevanja koncesij praviloma ne odloča v sporu polne jurisdikcije.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni odloči o zahtevi tožeče stranke. Po presoji sodišča je tolikšen čas potreben in primeren glede na zapletenost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala v obravnavani sporni zadevi novo odločbo.

K točki 2: Ker je sodišče tožbi ugodilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, ki se v konkretnem primeru povečajo še za 20 % DDV.