Jedro

1. Tožena stranka je na izvedensko mnenje res podala ugovore, vendar je na te ugovore izvedenec odgovoril s pisno dopolnitvijo in z izpovedjo. Drugotožena stranka ob prejemu dopolnitve mnenja pripomb ni podala, prav tako pa se ni udeležila zaslišanja izvedenca, na katerem bi lahko razčistila svoje dileme, kar lahko pomeni le, da je izvedenec na njene prejšnje ugovore odgovoril. Pripombe, podane šele v pritožbi, so zato prepozne.

2. Podlaga za odmero nagrade sodnim tolmačem je 45. člen Pravilnika o sodnih tolmačih. Ta določa, da za pisno izdelavo prevoda listin pripada tolmaču za eno stran za prevod listine iz slovenskega v tuj jezik 80 točk. Določba sicer ni jasna, vendar je z jezikovno analizo teksta mogoče priti do ugotovitve, da je podlaga za odmero nagrade prevod listine in ne listina.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i glede drugotožene stranke v točkah I.A in I.C in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede odločitve v točki I. B).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

II.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in izpodbijani sklep s p r e m e n i, tako da se tolmački odmeri nagrada v bruto znesku 290,82 EUR, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 17,45 EUR in DDV v višini 58,16 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženca na plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki je tožnikom nastala zaradi kršitve pravice osebnosti in sicer za prvega toženca 2.500 EUR, za drugo tožnico 3.300,0076 EUR, za tretjo tožnico 5.000 EUR in za četrtega tožnika 6.500 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % obrestni meri, od takrat dalje pa po predpisani meri zamudnih obresti. Odločilo je še, da morata toženca plačati zakonske zamudne obresti za odškodnino za premoženjsko škodo od dosojenega zneska 2.622,81 EUR od 26.3.1996 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta toženca protipravno motila posest tožnikov in jih izselila iz stanovanja in s tem pri tožnikih povzročila duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice. Tožnikom je nastala škoda v prisojeni višini.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru odmerilo sodni tolmački nagrado za prevod listin v višini 242,35 EUR, povečano za prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje v višini 14,54 EUR in za DDV v višini 48,47 EUR. Ugotovilo je, da prevedeno pisanje brez presledkov obsega 8.051 znakov, kar po določbi Pravilnika o sodnih tolmačih znese 5,4 strani.

Zoper sodbo se v ugodilnem delu pritožuje druga tožena stranka in v pritožbi navaja, da je odločitev o zamudnih obrestih od premoženjske škode nepravilna, saj sodišče ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 28/2006. Zamudne obresti so namreč pred 1.1.2002 gotovo dosegle glavnico. Sodišče je nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju in tožnikom glede višine nepremoženjske škode. Kljub izrecnemu napotilu višjega sodišča ob razveljavitvi prejšnje sodbe, sodišče prve stopnje ponovno ni poskrbelo za dopolnitev izvedeniškega mnenja v taki meri, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh ugovorov v zvezi z izvedeniškim mnenjem. V nadaljevanju pritožba podrobno pobija izvedeniško mnenje, predvsem meni, da izvedenec zgolj z enim razgovorom v letu 2002 ni mogel ugotoviti niti psihofizičnega stanja in osebnostnih motenj tožnikov, niti razloga za tako stanje. Nenazadnje je sodišče samo ugotovilo neutemeljenost izvedeniškega mnenja, ko na strani 5 obrazložitve navaja, da celotne vtoževane škode ni mogoče pripisati zgolj škodnemu dogodku, temveč tudi življenjskim razmeram tožnikov, ki so bile pred in po dogodku neurejene. Tožniki so bili v dolgovih, brez finančnih sredstev, bili so v postopku odpovedi najemne pogodbe in izselitve, okrog njih so hodili izterjevalci. Sodišče se nato v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do soprispevka tožnikov pri nastanku nepremoženjske škode, pač pa le pavšalno navaja, da so tudi sami prispevali, zato se sodbe ne da preizkusiti. Četudi bi sledili nekritičnemu navajanju izvedenca, pa je dosojena odškodnina bistveno previsoka in neutemeljena. Tudi po dopolnjenem izvedeniškem mnenju ni mogoče preveriti same višine odškodnine.

Zoper sklep se pritožuje sodna tolmačka in v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno upoštevalo število znakov v slovenskem tekstu (tega je tolmačka prejela samo v pisni obliki), odločilno pa je število znakov v ciljnem jeziku, to je v nemškem prevodu. Pripravljena je poslati tekst tudi v računalniški obliki, tako da se bo sodišče lahko prepričalo o dejanskem številu znakov.

Glede pritožbe zoper sodbo Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi z zamudnimi obrestmi drži pritožbena navedba, da je 376. člen OZ določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, vendar je ugovor, s katerim lahko toženec prenehanje teka obresti uveljavlja, materialnopravni ugovor, ki ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti. Drugi toženec je do zaključka postopka imel priložnost ugovor uveljavljati, vendar tega ni storil, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Uveljavljanje ugovora šele v pritožbi predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi pritožnik ni navedel nobenega razloga, ki bi opravičeval prepozno navedbo. Zato je pritožba glede zamudnih obresti od premoženjske škode neutemeljena in je bilo treba v tem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Glede nepremoženjske škode pa pritožba utemeljeno opozarja, da iz razlogov sodbe prve stopnje izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da celotne vtoževane škode ni mogoče pripisati zgolj škodnemu dogodku in škodnemu ravnanju tožencev, temveč tudi življenjskim razmeram tožnikov, saj so te še dolgo po dogodku ostale neurejene, za kar toženca ne moreta odgovarjati in je to okoliščino sodišče presojalo pri odmeri odškodnine. Po mnenju sodišča prve stopnje sta prva dva toženca s svojim predhodnim ravnanjem prispevala k nastanku škode, ki sta jo utrpela sama, pa tudi njuna otroka. S takimi ugotovitvami se sicer pritožbeno sodišče strinja, vendar ni iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je govora o višini odškodnine, nikjer razvidno, ali in kako je sodišče prve stopnje svoj zaključek o prispevku tožnikov k nastali škodi upoštevalo. Razlogi sodbe so si tako med seboj v nasprotju (če prispevka sodišče ni upoštevalo) ali pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (če je prispevek upoštevalo), v obeh primerih pa se sodbe glede odločitve o nematerialni škodi ne da preizkusiti in jo je zato treba v izpodbijanem delu razveljaviti (355. člen ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker ni jasno, ali je sodišče prispevek tožnikov že upoštevalo, ni mogoče preizkusiti niti obrazložitve glede višine odškodnine. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno nepravilnost odpraviti in svojo odločitev obrazložiti tako, da bo sodbo mogoče preizkusiti.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z izvedenskim mnenjem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča in od izvedenca zahtevalo dopolnitev mnenja, poleg tega pa ga je tudi zaslišalo. Tožena stranka je na izvedensko mnenje res podala ugovore, vendar je na te ugovore izvedenec odgovoril s pisno dopolnitvijo in z izpovedjo. Drugotožena stranka ob prejemu dopolnitve mnenja pripomb ni podala, prav tako pa se ni udeležila zaslišanja izvedenca, na katerem bi lahko razčistila svoje dileme, kar lahko pomeni le, da je izvedenec na njene prejšnje ugovore odgovoril. Pripombe, podane šele v pritožbi, so zato prepozne. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenjevalo in ga sprejelo kot jasnega in popolnega, iz njega pa povzelo odločilno ugotovitev, da je stanje tožnikov povezano z prisilno izselitvijo iz stanovanja in na tej podlagi zaključilo, da je med ravnanjem tožencev in nastalo škodo vzročna zveza. Te odločilne ugotovitve pritožba ne more omajati. Res je sodišče v nadaljevanju ugotavljalo (s pomanjkljivostmi, kot so ugotovljene zgoraj) tudi povezavo med ravnanjem tožnikov in nastalo škodo, vendar to ne pomeni, da je ugotovilo neutemeljenost izvedenskega mnenja. Ne glede na neutemeljenost pritožbenih navedb v zvezi z izvedeniškim mnenjem pa je bilo treba odločitev zaradi kršitve, opisane v prejšnjem odstavku, razveljaviti.

Glede pritožbe zoper sklep: Pritožba utemeljeno opozarja, da je pomensko isti tekst v različnih jezikih različno dolg, kar bi tudi v obravnavanem primeru lahko ugotovilo sodišče prve stopnje že ob primerjavi pisnih izvodov (nemškega prevoda je za približno eno stran več od slovenskega originala). Podlaga za odmero nagrade sodnim tolmačem je 45. člen Pravilnika o sodnih tolmačih. Ta določa, da za pisno izdelavo prevoda listin pripada tolmaču za eno stran za prevod listine iz slovenskega v tuj jezik 80 točk. Ena stran obsega 1500 znakov brez presledka. Določba sicer ni jasna, vendar je z jezikovno analizo teksta mogoče priti do ugotovitve, da je podlaga za odmero nagrade prevod listine in ne listina. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s sistemom nagrajevanja dela tolmačev, ki npr. v 43. členu določa povečanje nagrade za izdelavo izjemno zahtevnih prevodov, ki zahtevajo posebno, dodatno poznavanje in študij specialističnega izrazoslovja ter povečanje nagrade za izdelavo prevodov v dela prostih dneh in ponoči. Odločilno je torej delo tolmačev, ne pa listine, ki so jim podlaga za tolmačenje. Tako razlago potrjuje tudi primerjava z nagrajevanjem izvedencev (po določbi 256. člena ZPP se za tolmače smiselno uporabljajo določbe o izvedencih), kjer se prav tako nagrajuje delo izvedencev. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je za podlago odmere nagrade vzelo slovenski original listine. Ker dejansko stanje v zadevi niti ni sporno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, tako da je nagrado odmerilo na podlagi prevoda (3. točka 365. člena ZPP). Celoten tekst ima 9.935 znakov, kar predstavlja 6,6, strani po 1500 znakov. Nagrada za eno stran je 80 točk po 0,459 EUR, povečano za 20 % za dva dodatna izvoda, kar predstavlja 290,82 EUR. Pri odmeri nagrade je bilo treba upoštevati še prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje v višini 14,54 EUR in DDV v višini 48,47 EUR.