Jedro

Dejstvo, da lastnik gospodujočega zemljišča v daljšem obdobju ni izvrševal voženj, ker ni imel potrebe po vožnjah, ne more biti razlog za prenehanje služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor drugega toženca proti sklepu o izvršbi z dne 29.1.1993, s sodbo pa je razsodilo, da sta toženca dolžna omogočiti tožniku normalen prehod in prevoz preko svojih parcel št. 907 in 908 k.o. B. do parcele tožnika št. 910 iste k.o. in odstraniti z njih vse ovire. Tožencema je tudi naložilo, da priznata tožniku oz. vsakokratnemu lastniku parc. št. 910 k.o. B., služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili, za prevoz dreves, lesa in podobno v času od 1.12. do 31.1. vsako leto preko parcel št. 907 in 908 k.o. B., v lasti tožencev in izdati v roku 15 dni pod izvršbo ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti to služnostno pravico pri navedenih nepremičninah. Kar je tožnik zahteval več oz. drugače je zavrnilo. Tožencema je tudi naložilo, da povrneta tožniku njegove pravdne stroške v znesku 19.100,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi in sklepu se pritožuje drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je glede odločitve o začasni odredbi in glede odločitve o tožbenem zahtevku bistveno vprašanje, ali gre za prekaristično razmerje ali pa za služnostno pavico. Drugi toženec odločno zatrjuje, da je šlo za prekaristično razmerje in da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen, neutemeljeno pa je bila izdana tudi začasna odredba. To jasno izhaja iz izpovedi obeh tožencev in tudi iz izpovedi priče M. V. Tej priči sodišče prve stopnje sicer ni verjelo, vendar je taka dokazna ocena nesprejemljiva. Glede izpovedi obeh tožencev pa sodba nima razlogov, zakaj jima sodišče prve stopnje ni verjelo. Toženka je stara 78 let in splošno znano je, da so starejše priče, ki živijo na podeželju, zelo tankovestne in zanesljive. Predvsem pa sta oba toženca in priča M. V. najbolj poznala razmere in največ vesta o tej zadevi. Drugi toženec predlaga glede svojih trditev, da je tožnik lahko vozil le na vsakokratno izrecno dovoljenje, zaslišanje prič F. P., A. R. in L. V. ter ponovno zaslišanje priče V. Z. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi tožnika samega, da je zadnjič vozil les preko parcel tožencev v letu 1970. Od tedaj dalje do sedaj še ni potekla 20-letna priposestvovalna doba. Ne glede na to, da tožnik nima služnostne pravice vožnje, ker je šlo le za prekarično razmerje, pa je drugi toženec mnenja, da bi smel tožnik kot lastnik parcele 910 voziti samo v času, ko bi bila zemlja zmrznjena. Znano je, da v zadnjih letih tudi v času od 1.12. do 31.1. zemlja dostikrat ni zmrznjena. Zemljišče tožencev je v naravi njiva, ki ga nameravata zorati, na parceli pa sta tudi dva studenca, ki tečeta ob deževju in je zato zemljišče močvirnato. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi glede pravdnih stroškov, saj tožnik v pretežnem delu tožbenega zahtevka ni uspel. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedi prič M. V. in I. K. ter tudi izpovedi pravdnih strank. Nobenega smisla ni zasliševati v pritožbi dodatno predlagane priče. Priča L. V. je mož priče M. V. in očitno bo enako izpovedal kot njegova žena. Priča A. R. pa je brat toženca in sin toženke in verjetno ne bo ničesar povedal v škodo svojega brata oz. matere, zato je zaslišanje te priče tudi nepotrebno. Tožnik ponovno zatrjuje, da niti on sam, niti njegov oče nista nikoli spraševala tožencev za dovoljenje za vožnjo preko njunih parcel. Res pa je, da je vedno pazil, da se ni napravila ob prevozih nobena škoda. Čas, za katerega je bila ugotovljena služnostna pravica vožnje, je kratek, vendar pa se tožnik glede tega ni pritožil. Ima pa toliko razuma, da na zamočvirjen svet s traktorjem ne bo vozil, ker bi se lahko zgodilo, da bi tam obstal. Glede stroškov postopka sodišče verjetno res ni pravilno odločilo, saj mu ni priznalo vseh potrebnih stroškov, ki jih je priglasil v stroškovniku. Čeprav je prizadet se glede tega ni pritožil, ker ne želi zavlačevati zadeve.

V odgovoru na tožnikov odgovor drugi toženec navaja, da so trditve tožnika v odgovoru na pritožbo neutemeljene in da je upravičeno predlagal zaslišanje treh novih prič in ponovno zaslišanje priče V. Z. Dodatno pa predlaga še ogled na kraju samem, kar je predlagal tudi v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ter nato še na vseh naslednjih narokih za glavno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora drugega toženca proti sklepu o začasni odredbi je pravilna. Ob izdaji začasne odredbe so bili izpolnjeni vsi pogoji za tako začasno odredbo po 267. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Verjeten obstoj terjatve tožnika je bil izkazan, prav tako tudi nevarnost, da bo sicer tožniku nastala nenadomestljiva škoda, če ne bo mogel odpeljati posekanega drevja s svojega zemljišča. V ugovoru drugi toženec ni navedel nobenih utemeljenih razlogov proti začasni odredbi. Trdil je le, da po njegovem zemljišču ni nobene poti in da lahko tožnik spravlja les iz svojega zemljišča tudi preko potoka Gradaščice. Ob tem pa je drugi toženec očitno spregledal, da je na naroku dne 29.1.1993, ki je bil še pred izdajo sklepa o začasni odredbi, sam izjavil, da je skale nastavil zaradi soseda, ne pa zaradi tožnika in da nima nič proti, če se odstranijo, le sam jih ni pripravljen umakniti. Nakazal je tudi pripravljenost tožniku dovoliti vožnje preko njegovega zemljišča. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju sodišča druge stopnje pravilno odločilo, ko je ugovor drugega toženca proti sklepu o začasni odredbi kot neutemeljen zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika je prav tako pravilna. Dejansko stanje je bilo v zadostnem obsegu in pravilno ugotovljeno, materialnopravni zaključki pa so tudi pravilni.

Dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem v pritožbi predlaganih prič, po mnenju sodišča druge stopnje ni potrebna. Drugi toženec sam je namreč na glavni obravnavi dne 29.1.1993 izpovedal, da tožniku in njegovim nikoli ni branil voziti preko svojih parcel in če se je 100 let tako vozilo, se lahko še naprej, le podpisati ni pripravljen ničesar. Prav taka izpoved drugega toženca pa potrjuje resničnost trditev in izpoved tožnika, da so on in njegovi vedno vozili s svoje parcele št. 910 preko parcel tožencev štev. 908 in 907 k.o. B., ne da bi toženca ali njune prednike spraševali za dovoljenje. Mimo take izpovedi drugega toženca ni mogoče iti, ne glede na to kaj so ali pa še bi izpovedale priče, na katerih izpovedi se drugi toženec sklicuje v pritožbi, oz. katerih zaslišanje v pritožbi predlaga. Očitno namreč je, da je drugi toženec prav v začetku pravdnega postopka izpovedal po resnici in da je šele kasneje svoje trditve in izpoved prilagodil potrebam razvijajoče se pravde. Dokazna ocena izpovedi strank in prič je zato po mnenju sodišča druge stopnje povsem pravilna. Dejstvo, da je tožnik vozil les iz svoje parcele št. 910 k.o. B. bolj poredko in po lastni izpovedi zadnjič v letu 1970, po mnenju sodišča druge stopnje ne vpliva na odločitev. Služnost hoje in vožnje je bila glede na trditve tožnika in izpoved drugega toženca o 100 let trajajočem izvrševanju voženj, nedvomno priposestvovana že pred letom 1970. Zaradi neizvrševanja pa od tedaj dalje do vložitve tožbe služnost ni mogla prenehati, saj dejstvo, da lastnik gospodujočega zemljišča v tem času imel potrebe izvrševati voženj, ne more biti razlog za prenehanje služnosti (58. člen Zakona o temeljnih lastninskopavnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov tudi glede odločitve o času voženj od 1.12. do 31.1. vsako leto. Izkustveno je to obdobje, v katerem je običajno površina zemlje zmrznjena. Seveda je res, da so mogoče tudi izjeme in da je kakšna zima taka, da v tem času površina zemlje izjemoma ni zmrznjena. Po I. odst. 50. člena ZTLR pa se mora stvarna služnost izvrševati tako, da se najmanj obremenjuje služna stvar. Če pride ob neskrbnem izvrševanju stvarne služnosti do škode, pa so možni odškodninski zahtevki. Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov glede odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspel (le glede časovne opredelitve časa voženj) in je zato v skladu z določilom III. odst. 154. člena ZPP pravilno odločilo, da morata toženca povrniti tožniku vse njegove pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo drugega toženca proti sklepu in sodbi zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugoditvenem) potrdilo v smislu določila člena 368 ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo tako, da mora drugi toženec zaradi neuspeha sam trpeti svoje pritožbene stroške, tožnik pa mora trpeti sam svoje stroške za odgovor na pritožbo, ker le-ta po mnenju sodišča druge stopnje ni ničesar bistvenega doprinesel k odločitvi, zato stroški zanj niso bili potrebni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu I. odst. 154. člena in I. odst. 155. člena ZPP.