Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral (sama kršitev med strankama niti ni bila sporna), huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe 33. člena (obveznost opravljanja dela) in 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil).

Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin" pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot nezakonite; sodno razvezo pogodbo o zaposlitvi z dnem 26. 4. 2018; ugotovitev, da je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 26. 4. 2016; da mu je tožena stranka dolžna izplačati ustrezno denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe in da mu je tožena stranka dolžna plačati zneske, kot so razvidni iz izreka te sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede očitanih kršitev v izredni odpovedi, npr. glede okoliščin menjave zdravila za pritisk in v zvezi s tem njegovega zdravstvenega stanja, ki kaže na to, da očitana kršitev ni tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, katera dejstva so nesporna in katera sporna, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, koliko je trajala pot do doma in v zvezi s tem oporeka presoji sodišča, da je že ob odhodu z dela v spornih dneh vedel, da bo doma ostal dlje časa. Poudarja, da so delavci na malici ostajali dlje, kot je bilo to dovoljeno, zato ni mogoče govoriti o časovni meji, ko so bili neregistrirani izhodi še dovoljeni in ko niso bili. Sodišče je nepravilno ustvarilo razliko med obveznostmi delavcev glede privatnih izhodov in izhodov za malico. Pri izhodu za malico posebno dovoljenje in registracija nista bila zahtevana, za privatne izhode pa naj bi bilo to potrebno. Teh trditev ni podala nobena stranka. Tožnik je trdil, da je bila praksa tožene stranke, da so lahko delavci hodili ven brez registracije, pri čemer ni trdil, da je šel na privatni izhod. Tako je tožnik spornega dne odšel na malico, zaradi slabega počutja pa se je odločil, da bo šel na malico domov. Doma je moral v obeh dneh opravljati delo, kar je bil poleg slabega počutja glavni razlog za podaljšanje njegove odsotnosti. Ko je odšel iz službe, tega ni mogel vedeti. Poudarja, da je od doma opravil vse službene obveznosti. Navaja, da je med delavci in toženo stranko obstajal tihi dogovor, skladno s katerim so delavci zagotavljali, da je bilo delo pravilno in pravočasno opravljeno in da so zaradi tega pogosto delali preko predpisanega delovnega časa. V zameno pa je tožena stranka tolerirala odhajanje z dela brez evidentiranja. Glede tega so priče izpovedovale skladno, še zlasti A.A., ki je povedal, da je sicer obveznost registracije obstajala, da pa se ni izvrševala. Ne strinja se s presojo sodišča o neverodostojnosti izpovedi te priče in meni, da sta obe izpovedi A.A. v prvem in ponovljenem postopku verodostojni in skladni z ostalimi izvedenimi dokazi. Nadalje navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede popravil letal dne 26. 3. 2016. Napačno je ugotovilo, da so bile tega dne težave na letalih že pred odhodom tožnika na malico. Težava je bila le ena, kar je tožnik uspešno odpravil. Sodišče zavaja s podatkom, da je bil v času tožnikove odsotnosti na letalu B. narejen 400 urni servis, kar ne drži. Izpostavlja, da je tožnik po prejetem opominu spoštoval hišni red in se je zavestno odpovedal malici, da ne bi kršil hišnega reda, kar je znak spoštovanja do delodajalca. Tožnik poudarja, da njegova odsotnost z dela ni imela posledic. Meni, da očitane kršitve same po sebi niso vplivale na medsebojno razmerje med strankama, na zaupanje in možnost nadaljnjega sodelovanja. Tožnik izpodbija verodostojnost detektivskega poročila in navaja, da je dosti bolj verjetno, da je tožena stranka za očitane kršitve izvedela že prej, zato bi jih morala zajeti že v opominu z dne 5. 4. 2016. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve sodbe napravilo napačno presojo dejanskih razlogov za izredno odpoved. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med njimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 26. 4. 2016 podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu letalski inženir in je opravljal delo vodje izmene oziroma ..., ki je obsegalo posredovanje obvestil pilotov o težavah na letalih letalskim tehnikom, ki so te težave odpravljali. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je očitala dve kršitvi, in sicer da naj bi 26. 3. 2016 in 5. 4. 2016 svoje osebno vozilo parkiral na parkirnem mestu, namenjenem za stranke pred vhodom v poslovne prostore tožene stranke, ter da naj bi 26. 3. 2016 in 4. 4. 2016 samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja vodje organizacijske enote, v kateri dela, in ne da bi evidentiral svojo odsotnost z dela.

8. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 712/2017 z dne 7. 3. 2018 razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 105/2016 z dne 10. 5. 2017, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi o obstoju utemeljenega odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede obstoja nadaljnjega pogoja za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opravilo skrbno presojo okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in zaključilo, da je izpolnjen tudi ta pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. V ponovljenem postopku je bilo tako sporno le še, ali je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Posledično tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve in presojo sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in na stališče zavzeto v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 712/2017 z dne 7. 3. 2018. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je 26. 3. 2016 in 4. 4. 2016 samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral (sama kršitev med strankama niti ni bila sporna), huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe 33. člena (obveznost opravljanja dela) in 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil).

10. Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin" pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.

11. V ponovljenem postopku je v skladu z napotili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 712/2017 z dne 7. 3. 2018 ugotavljalo, ali je bila pri toženi stranki vzpostavljena praksa glede izhodov z delovnega mesta brez dovoljenja in brez evidentiranja (kot je to trdil tožnik), saj to predstavlja eno izmed okoliščin, ki vpliva na odločitev glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom za daljše obdobje, ne da bi se delavci registrirali in imeli za to dovoljenje, ni bila dovoljena in splošna praksa pri toženi stranki in da je tožnik z očitanim ravnanjem kršil to prakso. Zadostno podlago za ta zaključek je imelo sodišče prve stopnje v izpovedih prič C.C., D.D., E.E. in F.F., ki so o praksi registriranja izhodov v delovnem času, ki je veljala pri toženi stranki, v bistvenem izpovedali skladno. Tako so skladno izpovedali, da tožena stranka ni dovoljevala samovoljnega zapuščanja delovnega mesta za daljši čas in da je moral delavec, ki je zaradi osebnih opravkov zapustil delovno mesto med delovnim časom, predhodno dobiti dovoljenje nadrejenega in nato svoj odhod ustrezno evidentirati. Dvoma v pravilnost teh ugotovitev tožnik ne uspe vzbuditi z izpostavljanjem izpovedi A.A. o tem, da so delavci tudi iz privatnih razlogov zapuščali delovno mesto brez dovoljenja, ki pa jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno. Glede na to, da je priča A.A. v postopku spreminjal svojo izpoved in ob dejstvu, da so ostale zaslišane priče o relevantnih dejstvih izpovedale skladno, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene sodišča prve stopnje o neverodostojnosti njegove izpovedi. Tožnik v pritožbi izpostavlja odhod na malico, pri katerem se obveznost registracije ni spoštovala in navaja, da je pri njegovi odsotnosti v spornih dneh šlo v bistvenem za odhod na malico, ki se je podaljšal zaradi nepredvidljivih okoliščin (zdravstvenih težav), kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da se obveznost registracije delovnega časa pri odhodu na malico pri toženi stranki v praksi ni spoštovala, vendar so priče skladno izpovedale tudi, da delavci odmora niso podaljševali za več kot 5-10 min. Tožnikovega odhoda z delovnega mesta v spornih dnevih, dne 26. 3. 2016 za tri ure in 4. 4. 2016 za več kot dve uri, tako ni mogoče opredeliti kot odhoda na malico. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožnik z očitanim ravnanjem kršil vzpostavljeno prakso pri toženi stranki glede pridobitve dovoljenja in registracije odhoda z delovnega mesta, pri tem pa je to okoliščino pravilno upoštevalo pri teži tožnikove kršitve.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da posebno težo tožnikovi kršitvi daje tudi dejstvo, da je tožnik opravljal izjemno zahtevno delo vzdrževanja in servisiranja letal, kjer je nujna visoka zbranost. Naloga tožnika kot vodje izmene linijskega vzdrževanja je bila, da je komuniciral s piloti, dispečerji, ki so mu sporočali napake na letalih. Informacije pilotov o napakah na letalih je posredoval letalskim tehnikom, ki so napake odpravljali. Pri tem jih je moral voditi in po potrebi določiti prioritete. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo toženi stranki, da tožnik s tem, ko svojega dela v spornih dneh ni opravljal na sedežu tožene stranke, temveč ga je zapustil za dlje časa, ni mogel zagotoviti optimalnega delovnega procesa. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je fizična prisotnost vodje izmene na sedežu tožene stranke potrebna zato, da lahko avio-mehaniki dobijo hitro in kvalitetno pomoč, če težave ne znajo rešiti sami in jo je treba rešiti skupaj z vodjo. V nasprotnem primeru lahko prihaja do zamud pri odpravljanju napak ali celo nekvalitetno opravljenega dela. Dejstvo, da je tožnik v času odsotnosti od doma opravil delo za toženo stranko, bistveno ne zmanjšuje teže njegovi kršitvi. Iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko dogovorjeno delo na domu. Prav tako ni pomembno, da tožnik s svojim ravnanjem toženi stranki ni povzročil škode. Ob upoštevanju zahtevnosti tožnikovega dela in pomembnosti njegove fizične prisotnosti na sedežu tožene stranke je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da bi toženi stranki zaradi tožnikove odsotnosti lahko nastala škoda zaradi morebitnih zamud pri popravilu letala. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika.

13. Pri tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi subjektivni odnos tožnika do storjene kršitve. Tožnik je kljub predhodni kršitvi v zvezi z neevidentiranjem delovnega časa med odsotnostjo z dela, zaradi katerega mu je bilo podano opozorilo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A10), ponovil istovrstni kršitvi. S tem, ko je navajal druge "dejanske razloge" za izredno odpoved, pa je pokazal na nekritično dojemanje kršitev.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank presodilo, da v obravnavanem primeru pretehtajo okoliščine in interesi tožene stranke, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito. Posledično sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je šlo pri izredni odpovedi v resnici za drug razlog, ki je bil bodisi v tožnikovi aktivni vlogi pri zaščiti delavskih pravic bodisi v njegovem sodelovanju pri odkupu delnic tožene stranke, kot je to trdil tožnik. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi s temi razlogi zmotno ugotovilo dejansko stanje in se pritožbeno sodišče posebej do njih ne opredeljuje.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.