Up-188/95

21.5.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. L. iz L. na seji senata dne 21. maja 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/94 z dne 28.9.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik z laično vlogo izpodbija navedeno sodno odločbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo revizijo v odškodninskem sporu, ki ga je kot tožeča stranka izgubil. Iz njegove vloge izhaja, da se ne strinja z izidom pravde pri čemer pa izpodbija zlasti dokazno oceno prvostopnega sodišča, ter s tem ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnikove resnične navedbe naj bi se namreč ne upoštevale, toženec pa naj bi govoril neresnico ter imel lažne priče o tem, da je bil prvi napaden.

2.Iz ustavni pritožbi priložene kopije izpodbijane sodbe izhaja, da je ustavni pritožnik tudi v reviziji vztrajal, da ni šlo za silobran, temveč naj bi ga bil toženec naklepno napadel.

Njegove sicer laične revizijske navedbe, da naj bi mu razpravljajoči sodnik na prvi stopnji ne dovolil postavljanja vprašanj pričam ter naj bi s čudnimi vprašanji zmedel pričo, bi v povezavi z navedbami v ustavni pritožbi lahko kazale tudi na uveljavljanje kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Kršitev 22. člena Ustave je namreč podana tudi, kadar je stranka v postopku v nasprotju z zakonom prikrajšana za možnost enakopravnega sodelovanja v postopku in uveljavljanja svojih interesov v njem.

3.Ustavno sodišče je pribavilo in vpogledalo pravdni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 100/91, v njem pa ni našlo ničesar, kar bi kazalo na neenako obravnavanje tožeče stranke (sedaj ustavnega pritožnika) v postopku pred sodiščem.

4.Iz spisa izhaja, da je zadevo prvostopno sodišče obravnavalo na osmih narokih, na katerih sta bila prisotna tako ustavni pritožnik, kot njegov odvetnik, zaslišane pa so bile številne priče, tudi na predlog tožeče stranke. Na kršitev, kot jo sedaj smiselno uveljavlja ustavni pritožnik, tudi ne kažejo pritožbene navedbe njegovega odvetnika. Iz laične pritožbe, ki pa jo je ustavni pritožnik v postopku dodatno še sam vložil zoper prvostopno sodbo, pa celo izhaja, da je bil ustavni pritožnik ob vložitvi pritožbe mnenja, da mu je njegov odvetnik preprečeval postavljanje vprašanj pričam. Tega sodišču v pritožbi ne očita, meni le, da naj bi bilo zavedeno z neresničnimi izjavami prič.

5.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja s strani sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne ocenjuje uporabe materialnega prava, izvzemši seveda v okviru kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi tega se tudi v tem primeru ni ukvarjalo z oceno dejanskega stanja in oceno, ali so sodišča pravilno uporabila materialno pravo.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Ta sklep je senat Ustavnega sodišča sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

P r e d s e d n i k

mag. Janez Snoj