Jedro

Ker Zakon o kmetijskih zemljiščih iz leta 1979 ni naveden med predpisi, ki jih kot podlago podržavljenja našteva 3. člen ZDen, ni bilo pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka (2. odstavek 125. člena ZUP), saj se tožnika sklicujeta prav na navedeni zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 324/97 z dne 7.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke št....... z dne 30.1.1997, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper sklep Upravne enote C. št. ......... z dne 12.9.1996, s katerim je ta, na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zavrgla zahtevek za denacionalizacijo štirih kmetijskih zemljišč v k.o. Š.v., razdeljenih v komasacijskem postopku.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79) ni predpis, ki bi bil v Zakonu o denacionalizaciji naveden kot pravna podlaga za denacionalizacijo in zato tožnika tudi ne moreta biti denacionalizacijska upravičenca. Če sta bila v postopku komasacije in nove razdelitve zemljišč prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih bi morala svoje nestrinjanje uveljavljati v pritožbenem postopku zoper odločbo So C. z dne 2.2.1987 o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada.

Tožnika v pritožbi navajata, da je Zakon o denacionalizaciji osnovni pravni temelj za uveljavitev denacionalizacijskih zahtevkov. Zakon o kmetijskih zemljiščih pa je razširjena pravna podlaga oziroma dopolnjuje Zakon o denacionalizaciji. Ker sta bila očitno opeharjena, smiselno predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za uvedbo postopka denacionalizacije mora biti izpolnjen pogoj, da ima oseba, v katere korist naj se uvede postopek, položaj upravičenca. Prvi element takšnega statusa je prvotno lastništvo. To je oseba, katere premoženje je bilo podržavljeno s predpisi, navedenimi v 3. členu ZDen.

Med strankama ni spora o tem, da so bile njune parcele predmet nove razdelitve v postopku komasacije, izvedene na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 1979. Ker ta zakon (nanj pa se tožnika sklicujeta), ni naveden med predpisi, ki jih kot podlago podržavljenja našteva 3. člen ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka (2. odstavek 125. člena ZUP). Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba proti sklepu o zavrženju njune zahteve. Ne drži pritožbeni ugovor, da Zakon o kmetijskih zemljiščih predstavlja dodatno pravno podlago za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov. Status denacionalizacijskega upravičenca je možen samo ob izpolnjenih pogojih, ki jih določa Zakon o denacionalizaciji. Ti pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.