Jedro

V skladu z jezikovno, sistematično in zgodovinsko razlago je treba določbe 55. člena ZGD-1 razlagati tako, da se za opredelitev velikosti družb upoštevajo merila iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1, razne za potrebe bilančnega prava, ki je predmet urejanja v okviru osmega poglavja ZGD-1. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamezne kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Za opredelitev zgornje meje odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP so tako odločilni kriteriji razmejitve velikosti družb po prvem do petem odstavku 55. člena ZGD-1.

Izrek

I.Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu I. točke izreka glede zahtevka za plačilo 150.000,00 EUR in v III. točki izreka razveljavi, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu (glede zahtevka za plačilo 327.637,10 EUR) se revizija zavrne.

III.Odločitev o revizijski stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitvi in nosilni razlogi sodbe prve in druge stopnje

1.Sodišče prve stopnje je v upoštevnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 150.000,00 EUR iz naslova škode na podlagi 1. točke prvega odstavka 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta naj bi tožnici nastala, ker toženec kot poslovodja ni pravočasno opravil dejanj iz 35. člena ZFPPIPP, potem ko je družba A., d. d. - v stečaju, postala insolventna. Zavzelo je stališče, da ni podane protipravnosti toženčevega ravnanja. Navedlo je še, da iz navedb obeh strank in glede na zakonsko podane definicije izhaja, da družba A., d. d. - v stečaju, izpolnjuje pogoje velike družbe po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)1. Toženčeve ugovorne navedbe, da ne gre za veliko družbo, je zavrnilo kot prepozne. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 327.637,10 EUR iz naslova škode na podlagi 263. člena ZGD-1. Ta naj bi tožnici nastala, ker naj bi toženec kot poslovodja družbe A., d. d. - v stečaju, v nasprotju s 397. členom ZGD-1 vložil očitno neutemeljeno tožbo za izstop iz družbe B., d. o. o., čeprav o nameravani tožbi ni obvestil skupščine, na kateri je bila navzoč. Škodo predstavljajo pravdni stroški, ki so bili družbi A., d. d. - v stečaju, v navedenem pravdnem postopku naloženi v plačilo nasprotni stranki. Zavzelo je stališče, da je toženec sicer ravnal protipravno, da pa tožnica ni dokazala nastanka škode. Terjatev iz naslova pravdnih stroškov namreč ni bila prijavljena v stečajnem postopku nad družbo A., d. d. - v stečaju, v skladu s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

2.Sodišče druge stopnje je v upoštevnem delu ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenima zahtevkoma za plačilo 150.000,00 EUR in 327.637,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede prvega zahtevka je zavzelo stališče, da je toženec ravnal protipravno. Nadalje je navedlo, da se vzročna zveza in škoda kot predpostavki odškodninske odgovornosti v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP domnevata, toženec pa ni podal konkretnih ugovorov, s katerimi bi ti domnevi izpodbil. Enako velja za krivdo. V skladu s 1. točko prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP je toženčevo odškodninsko odgovornost omejilo na 150.000,00 EUR. Zavrnilo je toženčev ugovor, da A., d. d. - v stečaju, ni velika družba. Zavzelo je stališče, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamične kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1, in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Glede drugega zahtevka je pritrdilo sodišču prve stopnje o izkazanosti protipravnosti ravnanja. Navedlo je, da je toženec kot poslovodja družbe vložil tožbo zoper (med drugim) tožnico, čeprav tega v skladu s prvim odstavkom 397. člena ZGD-1 ni več mogel storiti, ker na skupščini ni napovedal izpodbojne tožbe zoper sprejete skupščinske sklepe. Ugotovilo je tudi obstoj krivde in vzročne zveze. V zvezi s presojo nastale škode je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zavzelo je stališče, da določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP v konkretni zadevi ni uporabljiva, saj gre za samostojno terjatev iz naslova pravdnih stroškov. Zaključilo je, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1.

Dopuščeni revizijski vprašanji

3.S sklepom III DoR 159/2022 z dne 12. 12. 2023 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj:

-Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da družba A., d. d. - v stečaju, izpolnjuje kriterije za veliko družbo, ker je štelo, da določba četrte alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1, ki določa, da se za namen 8. poglavja ZGD-1, ki je naslovljeno kot "Poslovne knjige in letno poročilo" za veliko družbo v vsakem primeru šteje družba, ki mora pripraviti konsolidirano letno poročilo, izniči posamezne kriterije za razvrstitev družb na mikro, majhne, srednje in velike iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji, za kako veliko družbo gre, prekršilo določbo 44. člena ZFPPIPP v zvezi s 55. členom ZGD-1 ter 22. člen Ustave Republike Slovenije?

-Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravico toženca do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico toženca do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, pravico toženca do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, s tem, ko ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pač pa je sámo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi dopolnilo postopek, ter je ugodilo pritožbi in odločilo, da je dolžan toženec stečajni dolžnici A., d. d. - v stečaju, v roku 15 dni plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 in 327.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015?

Povzetek revizije

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo. Zatrjuje, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamične kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1, in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Sklicuje se na jezikovno, logično in sistematično razlago. Pojasnjuje, da je v določbi osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izrecno zapisano, da se slednja določba uporablja le za "namene tega poglavja", tj. osmega poglavja ZGD-1 (z naslovom "Poslovne knjige in letno poročilo"). Navedeno v skladu z logično razlago in sklepanjem po nasprotnem razlogovanju vodi do sklepa, da za potrebe izven tega poglavja kriteriji iz osmega odstavka niso upoštevni. Poleg tega je višjo odškodninsko odgovornost po ZFPPIPP mogoče utemeljiti le z okoliščino, da gre za družbo, ki je obsežnejša po kvantiteti (ki ima večje število zaposlenih, več čistih prihodkov od prodaje oziroma višjo vrednost aktive) in ki torej izpolnjuje kriterije iz petega odstavka 55. člena ZGD-1.2 Nadalje sodišču druge stopnje očita, da je prekršilo 355. člen ZPP, pravico do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravico toženca do izjave iz 22. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, s tem, ko ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zadeve vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, temveč je samo odločilo o zahtevkih za plačilo 150.000,00 EUR in 327.637,10 EUR. Sodišče druge stopnje je prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in niso bila ne v dejanskem ne v pravnem pogledu predmet presoje sodišča prve stopnje.

Povzetek odgovora na revizijo

5.Tožnica je na revizijo odgovorila. V odgovoru navaja, da revizija ni pravočasna in da je ni vložila upravičena oseba. Nadalje meni, da revidentovo stališče o razlagi osmega odstavka 55. člena ZGD-1 ni pravilno. Pri razlagi določbe 44. člena ZFPPIPP se ni mogoče opreti na strogo (ozko) jezikovno razlago. Določba 55. člena ZGD-1 namreč vstopa v razlagalno polje pojmov velika, srednja ali majhna družba iz 44. člena ZFPPIPP na temelju sistematične in ne jezikovne metode razlage. Besedni zapis "za namene tega poglavja" ima pomen le v kontekstu ZGD-1 in ga pri preslikavi na ZFPPIPP ni mogoče uporabiti. Sklicuje se na namensko razlago 44. člena ZFPPIPP v zvezi s 55. členom ZGD-1. Pojasnjuje, da je smisel omejitve odškodnine ta, da strožje odgovarjajo tiste poslovodje, ki upravljajo z večjim podjemom (ki obvladujejo celo skupino podjetij oziroma kompleksnejše družbe), kjer se pričakuje višja stopnja odgovornosti, in zaradi česar lahko prevzemajo tudi višje obveznosti do upnikov.3 Glede zahtevka za plačilo 150.000,00 EUR meni, da je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da toženec v zvezi s škodo ni podal konkretnih ugovorov. Poleg tega je sodišče prve stopnje obravnavalo vse predpostavke tega zahtevka. Glede zahtevka za plačilo 327.637,10 EUR navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, zahtevek je zavrnilo le iz razloga, ker naj tožnica ne bi prijavila terjatve v stečaj. Le glede tega materialnopravnega vprašanja je sodišče druge stopnje zavzelo drugačno stališče kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje torej ni odločalo o samostojnem pravnem vprašanju. Meni, da revident v tem delu graja ugotovljeno dejansko stanje in uporabo prava, glede česar revizija ni bila dopuščena, oziroma njegove navedbe niso relevantne.

Presoja dovoljenosti in pravočasnosti revizije

6.Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 268/2023 z dne 6. 9. 2023 v postopku osebnega stečaja. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 159/2022 z dne 23. 1. 2024 ugotovilo, da je pravdni postopek prekinjen od 6. 9. 2023 (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom XI Pg 1534/2015 z dne 15. 4. 2024 odločilo, da se pravdni postopek nadaljuje 4. 4. 2024 (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), in stečajno upraviteljico pozvalo, da prevzame pravdo.

7.Toženec je po odvetniški družbi vložil revizijo 23. 1. 2024, ki jo je dopolnil z vlogo z dne 18. 4. 2024.4

8.Po določbi prvega in drugega odstavka 245. člena ZFPPIPP5 z začetkom stečajnega postopka med drugim prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika, upravitelj pa pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP. Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Posledica omejitve poslovne sposobnosti je, da je oseba v postopku osebnega stečaja procesno sposobna zgolj v mejah svoje poslovne sposobnosti (drugi odstavek 77. člena ZPP). Z začetkom stečajnega postopka tako pridobi stečajni upravitelj po samem zakonu vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v katerem je predmet tožbenega zahtevka premoženje, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik.6

9.V konkretni zadevi je predmet tožbenega zahtevka denarna terjatev do toženca iz naslova odškodnine, zato gre za premoženje, ki vpliva na obseg stečajne mase. Zmotno je revidentovo stališče, da se omejitev poslovne sposobnosti na to pravdo ne nanaša, ker se v pravdi odloča o njegovi obveznosti (in ne o njegovi terjatvi). Namen postopka osebnega stečaja je namreč v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP), pri čemer pa je stečajni upravitelj tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle insolventnega dolžnika ter ga zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic (1. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Njegova skrb je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase.7

10.Toženca mora tako v tem postopku zastopati stečajna upraviteljica, ki je njegova zakonita zastopnica. V tem okviru sme (le ona) odvetniški družbi podeliti pooblastilo za vložitev revizije (prvi odstavek 78. člena v zvezi s prvim odstavkom 79. člena in 95. členom ZPP).

11.Ob vložitvi revizije z dne 23. 1. 2024 toženec ni predložil pravilnega pooblastila, tj. pooblastila stečajne upraviteljice. Iz priloženega pooblastila namreč izhaja, da je odvetniško družbo za vložitev revizije pooblastil revident sam. Vendar pa je naknadno toženec na sodišče poslal novo pooblastilo z dne 19. 4. 2024, iz katerega izhaja, da je stečajna upraviteljica vložitev revizije odobrila. Ker je novo pooblastilo z odobritvijo stečajne upraviteljice tožena stranka predložila, ko rok za vložitev revizije še ni potekel (več v nadaljevanju obrazložitve), je revizija dovoljena.

12.Dopolnitvi revizije z dne 18. 4. 2024 je toženec priložil novo pooblastilo, iz katerega izhaja, da je stečajna upraviteljica pooblastila odvetniško družbo za vložitev revizije. Ker je bila torej odvetniška družba pravilno pooblaščena za vložitev (dopolnitve) revizije s strani stečajne upraviteljice, je dovoljena tudi dopolnitev revizije.

13.Po prvem odstavku 367. člena ZPP je rok za vložitev revizije 15 dni od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.

14.Sklep o dopustitvi revizije je bil stečajni upraviteljici kot toženčevi zakoniti zastopnici res vročen že 19. 12. 2023, vendar pa je bil postopek prekinjen od 6. 9. 2023 do 4. 4. 2024. Prekinitev postopka ima za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP). Dokler traja prekinitev postopka, ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj. Edino v primeru, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, lahko sodnik ali senat na podlagi te obravnave izda odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP). Glede na navedeno prekinitev postopka sta obe vlogi (revizija in njena dopolnitev), vloženi 23. 1. 2024 in 18. 4. 2024, pravočasni. Prav tako pa je pravočasna tudi toženčeva vloga z dne 19. 4. 2024, kateri je bilo priloženo novo pooblastilo.

Obseg presoje

15.Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena (371. člen ZPP). Pri tem mora, kadar ne gre za položaj iz drugega odstavka 351. člena ZPP, ostati v mejah razlogov revizije. Vrhovno sodišče je dopustilo drugo revizijsko vprašanje le v zvezi s procesno kršitvijo, ki se nanaša na uporabo reformatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje, zato se ne bo opredeljevalo do utemeljenosti revizijskih navedb, ki se nanašajo na ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka (na neopredelitev sodišča prve in druge stopnje do posamičnih navedb in dokazov, neizvedbo dokazov, kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP idr.) in na zmotno uporabo materialnega prava.

Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje

16.Prvo vprašanje, ki ga obravnava revizija, se nanaša na presojo določb 55. člena ZGD-1 v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZFPPIPP. Vprašanje je pravno relevantno v povezavi s tožbenim zahtevkom za plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v okviru katerega je tožnica uveljavljala odškodninsko odgovornost na tej pravni podlagi.

17.V skladu s prvim odstavkom 44. člena ZFPPIPP je med drugim posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva ne manj kot:

1.pri veliki družbi 150.000 EUR,

2.pri srednji družbi 50.000 EUR in

3.pri majhni družbi ali drugi pravni osebi 20.000 EUR.

18.Določba 55. člena ZGD-1 je umeščena v osmo poglavje zakona z naslovom "Poslovne knjige in letno poročilo". Prvi do peti odstavek ter osmi odstavek tega člena se glasijo:

"(1) Družbe se pri uporabi tega zakona razvrščajo na mikro, majhne, srednje in velike družbe z uporabo navedenih meril na bilančni presečni dan letne bilance stanja:

-povprečno število delavcev v poslovnem letu,

-čisti prihodki od prodaje, in

-vrednost aktive.

(2) Mikro družbo je družba, ki izpolnjuje dve od teh meril:

-povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega deset,

-čisti prihodki od prodaje ne presegajo 2,000.000 EUR, in

-vrednost aktive ne presega 2,000.000 EUR.

(3) Majhna družba je družba, ki ni mikro družba po prejšnjem odstavku, in ki izpolnjuje dve od teh meril:

-povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 50,

-čisti prihodki od prodaje ne presegajo 8,800.000 EUR, in

-vrednost aktive ne presega 4,400.000 EUR.

(4) Srednja družba je družba, ki ni mikro družba po drugem odstavku tega člena ali majhna družba po prejšnjem odstavku, in ki izpolnjuje dve od teh meril:

-povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 250,

-čisti prihodki od prodaje ne presegajo 35,000.000 EUR, in

-vrednost aktive ne presega 17,500.000 EUR.

(5) Velika družba je družba, ki ni mikro družba po drugem odstavku tega člena ali majhna družba po tretjem odstavku tega člena ali srednja družba po prejšnjem odstavku.

(8) V vsakem primeru so za namene tega poglavja velike družbe:

-banke,

-zavarovalnice,

-borza vrednostnih papirjev,

-družbe, ki po 56. členu tega zakona morajo pripraviti konsolidirano letno poročilo.

"

19.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamične kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Takšna razlaga je materialnopravno zmotna.

20.Vrhovno sodišče je večkrat poudarilo, da je jezikovna razlaga temeljni razlagalni argument, pri katerem se s pomočjo jezikovnih pravil išče jezikovni smisel pravne norme in tvori izhodišče ter jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage. Pri tem sta ključni teleološka in sistematična razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona ter pravnega sistema kot celote, upoštevaje tudi zgodovinsko razlago (namen zakonodajalca in zakonodajno gradivo). Pri iskanju ustavno skladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo.

21.V prvem odstavku 55. člena ZGD-1 so določena osnovna merila za razvrstitev družb na mikro, majhne, srednje in velike družbe, ki so nadalje konkretizirana v drugem, tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena. Za razvrstitev družb po velikosti se tako upoštevajo naslednji kriteriji: povprečno število delavcev v poslovnem letu, čisti prihodki od prodaje in vrednost aktive. V spornem osmem odstavku 55. člena ZGD-1 je določeno, da se za namene tega poglavja v vsakem primeru (torej ne glede na merila za razvrščanje družb iz prvega do petega odstavka tega člena) za kategorizacijo velike družbe upoštevajo še dodatna merila, opredeljena v tem odstavku. Kot dodaten kriterij je tako upoštevan tudi kriterij zavezanosti k pripravi konsolidiranega letnega poročila po 56. členu ZGD-1.

22.Razlaga sodišča druge stopnje je v nasprotju z jezikovno razlago 55. člena ZGD-1. Osmi odstavek tega člena namreč z uporabo besedne zveze"za namene tega poglavja", jasno določa, da se navedeni posebni kriteriji uporabljajo le za namene osmega, tj. bilančnega poglavja. Kriterijem, ki so opredeljeni v prvem in razčlenjeni v drugem do petem odstavku tega člena, pa je izrecno pripisan splošni pomen. To izhaja iz uporabe besedne zveze v prvem odstavku: Družbe se pri uporabi tega zakona razvrščajo ... Takšno razlago potrjuje tudi sistematična razlaga oziroma opisana nomotehnika 55. člena ZGD-1. Če bi bil namreč namen zakonodajalca, da upošteva kriterije iz osmega odstavka 55. člena ZGD-1 kot splošne kriterije za opredelitev velike družbe, bi bili ti kriteriji navedeni pri osnovni razdelitvi iz prvega do petega odstavka. V skladu z jezikovno in sistematično razlago je treba torej določbe 55. člena ZGD-1 razlagati tako, da se za opredelitev velikosti družb upoštevajo merila iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1, razen za potrebe bilančnega prava, ki je predmet urejanja v okviru osmega poglavja ZGD-1.

23.Navedeno razlago potrjuje tudi zgodovinska razlaga. V skladu s slednjo je treba sklepati na pomen zakonskega besedila glede na potek pravodajnega postopka in upoštevajoč razloge za izdajo zakona. V zvezi s tem je pomembna tudi primerjava novega zakonskega besedila s prejšnjim (starejšim) zakonom, ki je urejal isto zakonsko tvarino. Prav tako se v okviru zgodovinske razlage pomen zakonskega besedila ugotavlja glede na namen, ki bi ga zakonu pripisoval sedanji zakonodajalec. Na teh mestih zgodovinska razlaga prehaja v teleološko in delno tudi v sistematično.

24.52. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) je ob uveljavitvi ZGD-1, podobno kot 55. člen ZGD-1, v prvem odstavku določal osnovne kriterije za razvrstitev družb na majhne, srednje in velike družbe. Pri tem je bila uporabljena besedna zveza: Družbe se zaradi uporabe določb tega zakona razvrščajo ... . V drugem do četrtem odstavku pa je te osnovne kriterije razčlenil. V četrtem odstavku je bilo tako določeno, da je velika družba tista družba, ki ni niti majhna družba po drugem odstavku tega člena, niti srednja družba po prejšnjem odstavku. Za razliko od sedanje določbe petega odstavka 55. člena ZGD-1 pa je v četrtem odstavku nadalje določal še, da "so v vsakem primeru velike družbe" banke, zavarovalnice, družbe, zavezane konsolidaciji letnega poročila. Z ZGD-1 je bil torej dodan nov (poseben) osmi odstavek in besedna zveza "za namene tega poglavja". Navedena sprememba kaže na to, da je bil zakonodajalčev namen, da prej enotno urejene kriterije v okviru 52. člena ZGD razdeli na splošne kriterije, ki se uporabljajo za uporabo zakona in na posebne kriterije v osmem odstavku, ki se uporabljajo le za namene osmega, to je bilančnega poglavja. Po tej spremembi posebne družbe (banke, zavarovalnice, družbe, ki so zavezane h konsolidaciji letnega poročila) niso več velike družbe v vseh primerih, temveč le za potrebe bilančnega prava. Takšno razlago potrjuje tudi Poročilo odbora za gospodarstvo k predlogu ZGD-1, v katerem je pojasnjeno, da se bodo s predlagano spremembo za poseben krog družb, ki ne dosegajo meril za velike družbe, uporabljale samo zahteve za velike družbe iz poglavja o poslovnih knjigah. To pomeni, da bodo za njih veljala enaka pravila, kot veljajo za velike družbe pri sestavi, revidiranju in objavi letnih poročil. Bodo pa te družbe, če bodo dosegale merila za majhne družbe iz tretjega odstavka tega člena, lahko uveljavljale ugodnosti, ki jih zakon omogoča majhnim družbam pri upravljanju v enotirnem sistemu upravljanja.

25.Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1M) je bil osmi odstavek 55. člena spremenjen. Besedilo "za namene tega poglavja so v vsakem primeru velike družbe" je bilo nadomeščeno z besedilom "določbe tega poglavja, ki veljajo za velike družbe, veljajo tudi za". Iz predloga zakona izhaja, da je bil zakonodajalčev namen, da s spremembo odpravi nejasnosti v zvezi s prejšnjo določbo. Pojasnjeno je, da lahko slednjo razumemo tako, da je družba, ki po velikosti dosega merila za majhno družbo in je navedena med izjemami osmega odstavka, v nekaterih primerih (za potrebe osmega poglavja "Poslovne knjige in letno poročilo") velika družba, v drugih primerih pa majhna družba. Namen osmega odstavka pa ni, da v nekaterih primerih neko družbo opredeli kot veliko, v drugih pa kot majhno, saj takšna razlaga povzroča zmedo na trgu in pri ugotavljanju statistike v Republiki Sloveniji. Prav tako je v predlogu navedeno, da nekateri določbo osmega odstavka razlagajo tako, da je takšna družba velika družba za vse potrebe, kar ni povsem skladno z besedilom te določbe, ki takšno opredelitev določa le za potrebe osmega poglavja ZGD-1, in ne pomeni, da je takšna družba dejansko velika družba. Sprememba osmega odstavka naj bi zato jasno določila, da takšna družba še vedno ostane majhna družba, vendar zanjo veljajo nekatere obveznosti iz osmega poglavja ZGD-1 kot za velike družbe.

26.Zmotno je tožničino stališče, da ima besedni zapis "za namene tega poglavja" pomen le v kontekstu ZGD-1 in ga pri preslikavi na ZFPPIPP ni mogoče uporabiti, ker naj bi določba 55. člena ZGD-1 vstopala v razlagalno polje pojmov velika, srednja ali majhna družba iz 44. člena ZFPPIPP na temelju sistematične in ne jezikovne metode razlage. Drži, da je treba pri razlagi pojmov velike, srednje in majhne družbe iz 44. člena ZFPPPIPP uporabiti sistematično razlago in poseči po pravilih iz gospodarskega prava, tj. 55. člena ZGD-1. Vendar pa navedeno ne pomeni, da se smejo instituti iz gospodarskega področja vsebinsko spreminjati ali samo deloma uporabljati. Določbe 55. člena ZGD-1 je treba uporabiti v celoti in z (vsemi) metodami razlage ugotoviti njihov pomen. Glede na navedeno je zmotno tudi tožničino sklicevanje na namensko razlago 44. člena ZFPPIPP v zvezi s 55. členom ZGD-1, in sicer, da je smisel omejitve odškodnine ta, da strožje odgovarjajo tiste poslovodje, ki upravljajo z večjim podjemom, kjer se pričakuje višja stopnja odgovornosti, in zaradi česar lahko prevzemajo tudi višje obveznosti do upnikov. Kot je bilo pojasnjeno, glede na uporabljene metode razlage določbe osmega odstavka 55. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati na način, da je družba, ki mora pripraviti konsolidirano letno poročilo, vedno velika družba. Da bi kriteriji iz osmega odstavka 55. člena ZGD-1 veljali tudi kot kriteriji za omejitev odškodnine iz 44. člena ZFPPIPP, bi moral zakon to izrecno določati. Takšnega navezovanja na kriterij iz osmega odstavka 55. člena ZGD-1 ZFPPIPP ne vsebuje niti v 44. členu niti v drugih členih, v katerih se sklicuje na merila za kategorizacijo velikosti družb. Zato so za opredelitev zgornje meje odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP odločilni kriteriji razmejitve velikosti družb po prvem do petem odstavku 55. člena ZGD-1.

27.Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo 44. člen ZFPPIPP v zvezi s 55. členom ZGD-1, posledično pa je dejansko stanje glede velikosti družbe v skladu s kriteriji iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1, ki jih ne zaobjema osmi odstavek 55. člena ZGD-1, ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi ni opredeljevalo do toženčevih navedb v njegovem odgovoru na pritožbo (na primer do vprašanj trditvenega bremena in pravočasnosti trditev glede podlage iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1). S tem pa je v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 150.000,00 EUR podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP.

Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje

28.Na podlagi 355. člena ZPP je razveljavitev prvostopenjske odločbe mogoča le, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Novo odločanje pred sodiščem prve stopnje je potrebno tudi takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer, če bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bila kršena ustavna pravica do pravega sredstva. Toda pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje.

Glede zahtevka za plačilo 150.000,00 EUR

29.Odškodninska odgovornost članov poslovodstva do upnikov za kršitev obveznosti poslovodstva, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP, ki nastanejo, če družba postane insolventna, je urejena v 42. in 44. členu ZFPPIPP. Zanjo velja, da mora biti poleg splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) izpolnjena tudi posebna predpostavka, in sicer mora biti nad družbo začet stečajni postopek (prvi odstavek 42. člena ZFPPIPP).

30.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni podane protipravnosti toženčevega ravnanja, in na tej podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je predpostavka protipravnosti izpolnjena.

30.Glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (vzročne zveze, krivde in škode) pa je navedlo, da se v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP domnevajo, pri čemer toženec ni podal konkretnih ugovorov, s katerimi bi te domneve izpodbil. Ob upoštevanju omejitve odškodninske odgovornosti iz 1. točke prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP je odškodninsko odgovornost toženca omejilo na 150.000,00 EUR.

31.Revident zatrjuje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje podal številne pravno relevantne trditve, s katerimi je dokazoval neobstoj protipravnosti, vzročne zveze, krivde in škode, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa v reviziji konkretizira le trditve glede (višine) škode (točka 8.12 revizije). Konkretno torej trdi le, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sklopa dejstev glede škode, ki pomenijo samostojno celoto, in o katerih je sodišče druge stopnje prvič odločalo oziroma se do njih niti ni opredelilo, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da toženec ni podal konkretnih ugovorov.

32.ZFPPIPP v drugem odstavku 42. člena dokazovanje (višine) škode, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem poslovodstva, upniku olajša z izpodbojno domnevo; če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Skupni znesek škode, ki se domneva po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP, je enak vsoti dela terjatev upnikov, ki jih v stečajnem postopku ni mogoče plačati (ker stečajna masa ne zadošča za plačilo celotnega zneska terjatev upnikov). Višino te škode pa je mogoče oceniti na podlagi podatkov o vrednosti stečajne mase, vsebovanih v poročilih upravitelja, in o znesku (pravočasno) prijavljenih terjatev. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Zadošča ugotovitev obstoja (višine) škode, kot se kaže glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Poslovodstvo se odškodninske odgovornosti med drugim lahko v celoti ali delno razbremeni, če dokaže, da upnikom zaradi očitanega protipravnega ravnanja škoda ni nastala ali da je manjša od skupnega zneska domnevane škode (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP).

33.Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je tekom postopka podal konkretne ugovore glede (višine) škode, s katerimi je dokazoval, da premoženje družbe A., d. d. - v stečaju, presega njene obveznosti in da torej škoda ni nastala.

33.Vendar pa nadalje ugotavlja, da ne drži, da se sodišče prve stopnje do škode ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP ugotovilo škodo v višini 900.057,73 EUR kot razliko med priznanimi terjatvami upnikov in ocenjeno vrednostjo stečajne mase. Navedeno ugotovitev je sicer podalo v okviru (drugega) zahtevka za plačilo 900.057,73 EUR (točki 21 in 22 obrazložitve), vendar pa takšna ugotovitev predstavlja dejansko predpostavko, ki je relevantna tudi za tu obravnavani zahtevek. Prav tako se je v zvezi s škodo opredelilo do večine toženčevih ugovornih navedb.

34.Glede na obrazloženo torej v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanju, ki pomeni samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sicer res napačno navedlo, da toženec ni podal konkretnih ugovorov glede višine škode, kar pa ne vpliva na presojo pravilnosti uporabe reformatoričnega pooblastila.

Glede zahtevka za plačilo 327.637,10 EUR

35.Za odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora iz 263. člena ZGD-1 veljajo naslednje predpostavke: (1) škodljivo dejanje stori član organa vodenja in nadzora s tem, ko krši svoje dolžnosti (zakonsko in statutarno določene pristojnosti itd.) oziroma jih ne opravlja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, (2) nastanek škode ter (3) vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti oziroma dolžne skrbnosti in nastalo škodo.

36.Revident zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev in obravnavalo dokazov v zvezi s protipravnostjo, krivdo, vzročno zvezo in višino škode, ker se je postavilo na stališče, da škoda ni nastala. Vse navedene predpostavke odškodninske odgovornosti naj bi bile prvič predmet presoje šele pred sodiščem druge stopnje.

37.Sodišče druge stopnje je enako kot sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da toženec ni ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika na podlagi 263. člena ZGD-1. Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je toženec ravnal protipravno, ker je kot poslovodja družbe A., d. d. - v stečaju, v nasprotju s 397. členom ZGD-1 vložil tožbo za izstop iz družbe B., d. o. o., čeprav o nameravani tožbi ni obvestil skupščine, na kateri je bil navzoč. Ne drži torej revidentova navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi s protipravnostjo in da je ugotovitev o neutemeljenosti tožbe na izstop iz družbe prvič sprejelo šele sodišče druge stopnje. Glede krivde je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je moralo biti tožencu kot poslovodji družbe znano, da vložitev tožbe ni več mogoča, ker na skupščini ni napovedal vložitve izpodbojne tožbe zoper sprejete skupščinske sklepe. Ker je bila prav vložitev očitno neutemeljene tožbe vzrok za nastanek škode iz naslova pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje štelo za dokazan tudi obstoj vzročne zveze. Glede nastanka škode je sodišče druge stopnje zavzelo le drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje.

38.Revident ne navede konkretno, do katerega obširnega in samostojnega sklopa pravno relevantnih dejstev v zvezi s protipravnostjo, krivdo, vzročno zvezo in višino škode se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo in ki so sodišču druge stopnje onemogočala, da bi sámo sprejelo odločitev v zadevi. V reviziji sicer konkretizira določene trditve glede protipravnosti, krivde in vzročne zveze, ki naj jih sodišči ne bi obravnavali (točki 8.22 in 8.34), ki pa (v večini) niso pravno relevantne.

Edina pravno relevantna trditev se nanaša na vprašanje prekinitve vzročne zveze. Revident v zvezi s tem navaja, da ne more biti odgovoren za pravdne stroške, nastale po začetku stečaja nad družbo A., d. d. - v stečaju, ko je pravdo prevzel stečajni upravitelj. Vendar pa navedena trditev ne predstavlja obširnega in samostojnega sklopa dejanskih vprašanj, zaradi česar bi bilo treba zadevo vrniti pred sodišče prve stopnje v novo sojenje. Gre namreč le za en vidik spora, s katerim je toženec nasprotoval utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zatrjevana kršitev, da se sodišče druge stopnje do tega vprašanja ni opredelilo (v okviru presoje vzročne zveze), pa presega domet revizijske presoje, saj revizija v tej smeri ni bila dopuščena.

Sklepno

39.Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je torej nikalen. Sodišče druge stopnje ni prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o uporabi reformatoričnega pooblastila je tako pravilna.

Odločitev o reviziji

40.Vrhovno sodišče je reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa, in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o stroških je pridržalo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

41.Senat je sodbo in sklep sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 42/06, 60/06, 10/08, 68/08, 42/09, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17, 18/21, 75/23, 102/24. V okviru tega zahtevka za plačilo 150.000,00 EUR je relevantno besedilo zakona, vključno z novelo iz Uradnega lista št. 32/12.

2Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 108/2019 z dne 10. 10. 2019.

3Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 461/2014 z dne 14. 10. 2014.

4Revizijski razlogi so enaki v obeh vlogah.

5Ta določba se smiselno uporablja tudi za postopek osebnega stečaja (prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP).

6Prim. sklepe Vrhovnega sodišča III Ips 20/2020 z dne 7. 7. 2020, III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016 in X Ips 251/2016 z dne 30. 11. 2016.

7Glej sklep Vrhovnega sodišča III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016. Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča III Ips 20/2020 z dne 7. 7. 2020.

8Odvetniški družbi je bil sklep o dopustitvi revizije vročen 17. 4. 2024.

9Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-148/17-22 z dne 12. 4. 2018, 40. točka obrazložitve.

10Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/19 z dne 8. 6. 2023, 9. točka obrazložitve, in U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014, 7. točka obrazložitve.

11Glej tudi N. Plavšak in D. Pšeničnik, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Ljubljana, GV Založba, 2006, knjiga 1, str. 295.

12Glej M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana, GV Založba, 2011, str. 383-385.

13Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 45/01, 59/01, 57/04, 139/04.

14Poročevalec Državnega zbora RS, 20. 2. 2006, Letnik XXXII, št. 22.

15Uradni list RS, št. 102/24.

16Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1M), EVA 2023-2180-0042, str. 90-91.

17Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča Cp 14/2023 z dne 10. 5. 2023.

18Ugotovilo je, da je A., d. d. - v stečaju, postala insolventna 31. 12. 2012, in je torej toženec s predložitvijo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja 22. 8. 2012 ravnal v skladu s 35. členom ZFPPIPP.

19Ugotovilo je, da je A., d. d. - v stečaju, postala insolventna že v letu 2011, in torej toženec s predložitvijo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja 22. 8. 2012 ni ravnal v skladu s 35. členom ZFPPIPP.

20Glej N. Pavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ljubljana, Tax-Fin-Lex, ABC nepremičnine, 2017, komentar k 42. členu ZFPPIPP, razdelek 3.8.2, in sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 66/2018 z dne 10. 3. 2019.

21Prav tam.

22

Gre za navedbe:- v vmesni bilanci družbe A., d. d. - v stečaju, so upoštevane tudi pogojne terjatve v višini približno 10 milijonov EUR ter prerekane terjatve v višini približno 4,5 mio EUR;- v vmesni bilanci so vodene terjatve, ki so prenehale, ker so bile prerekane, upniki pa nato niso vložili tožbe, in terjatve, ki so bile že poplačane v drugih postopkih oziroma izven premoženja, ki predstavlja stečajno maso, v skupni višini 8,155.818 EUR; - v vmesno bilanco so vključene podvojene oziroma potrojene terjatve, zaradi česar so obveznosti neutemeljeno višje za 7,468.907,26 EUR;- iz končnega seznama preizkušenih terjatev in vmesne bilance izhaja, da je premoženje družbe A., d. d. - v stečaju, za več kot 15 mio EUR večje od njenih obveznosti.

Z izjemo navedbe glede plačila določenih terjatev.

Gre za navedbe:- vrednost spora, ki jo je družba A., d. d. - v stečaju, sprva pravilno določila na 333.429,25 EUR, je Okrožno sodišče v Kopru samovoljno zvišalo na 51,145.600,53 EUR, kar je znatno povečalo pravdne stroške;- ob vložitvi tožbe ni obstajala primerljiva sodna praksa o pogodbenem in sodnem izstopu iz družbe; - načrt finančnega prestrukturiranja družbe A., d. d. - v stečaju, potrjen s strani upniškega odbora, je predvideval nadaljevanje postopkov za izstop iz družbe B., d. o. o.; upniški odbor se je na 3. seji seznanil s tožbo in jo podprl;- tožbo je pripravila in vložila priznana odvetniška družba C.;- stečajni upravitelj D. D. in odvetniška družba sta predlagala dodatni narok za pojasnila o utemeljenosti pogodbenega odstopa po tožbi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 55, 55/8, 263

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 42, 42/2, 44, 44/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.