Jedro

Upnik bi moral v svojem predlogu jasno zatrjevati in izkazati, da predstavljata zneska 9,061.267,11 SIT in 14,742.246,98 SIT modaliteti izpolnitve tiste terjatve, ki je navedena in opredeljena v izvršilnem naslovu oziroma omenjenem sporazumu. Brez upnikovih trditev o navedenih dejstvih sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da jih ni presojalo, saj tudi iz samega sporazuma oziroma notarskega zapisa oziroma iz izvršilnih naslovov ne izhajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico opr. št. II R /96 in opr. št. SV /99. Upnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil s pogodbo št. PS /96, z dne 12.2.1996 ter aneksom št. 1 k tej pogodbi z dne 25.1.1999 odobren t.i. okvirni kredit do višine 300.000,00 DEM. Višina kredita je bila z aneksom št. 1 z dne 25.1.1999 povečana še za 60.000,00 DEM, kredit pa zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah vl. št. k.o. B. Po svoji vsebini je pogodba dogovor o odobritvi okvirnega kredita, na podlagi katere je upnik odobril posamezne kredite s tako imenovanimi izvedbenimi pogodbami. Iz vsebine izvedbenih pogodb izhaja, da gre za izvedbeno pogodbo po okvirni pogodbi in da je terjatev po izvedbenih pogodbah zavarovana z že vpisano okvirno hipoteko na nepremičnini, vodeni pod opr. št. II R /96 in SV /96. Gre torej za isto terjatev, ki je dogovorjena v sporazumu in jo upnik "vtožuje" v predlogu za izvršbo.

Stališče sodišče je zato nepravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Odločati o utemeljenosti predloga za izvršbo pomeni soditi o tem, ali upniku pripada pravica, da proti določenemu dolžniku v izvršilnem postopku zahteva prisilno realizacijo svoje terjatve iz izvršilnega naslova. Sodišče mora pri odločanju preizkusiti obstoj procesnih in materialnopravnih predpostavk. Materialnopravne predpostavke so tiste, ki odrejajo samo terjatev, ki se realizira v izvršilnem postopku. Če upnik zahteva izvršitev terjatve, ki ni naložena v izvršilnem naslovu, mora sodišče tak predlog za izvršbo zavrniti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo prav to oziroma, da upnik z izvršilnim predlogom ni zahteval prisilne izvršbe terjatve, ki je ugotovljena v obeh sporazumih oziroma izvršilnih naslovih, ampak izvršitev terjatve po kreditni pogodbi št. /01, z dne

19.7.2001 in aneksu št. 1 z dne 28.6.2002 k navedeni pogodbi in po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 42000-118/199, z dne 19.4.1999 in po aneksih k navedeni pogodbi z dne 7.10.1999, 18.2.2000, 14.5.2000,

10.8.2001, 14.6.2002, 14.10.2002 in 23.12.2003. Pravilno je zato zavrnilo upnikov predlog za izvršbo.

Upnik v pritožbi navaja, da je v sporazumu strank po 251.c členu v času sklenitve sporazuma veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) dogovorjena terjatev, ki se nanaša na okvirni kredit do višine limita 300.000,00 DEM v tolarski protivrednosti.

Navedel je še, da sta se stranki v pogodbi dogovorili o načinu črpanja tega kredita oziroma, da bo kreditodajalec na podlagi omenjene okvirne pogodbe odobril posamezne kredite s tako imenovanimi izvedbenimi pogodbami. Navedenih dejanskih trditev pa v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Po določilu 2. odst. omenjenega 251.c člena ZIP ima podpisani zapisnik o sporazumu strank moč sodne poravnave. To po eni strani pomeni, da zapisnik predstavlja pravnomočen zaključek o obstoju terjatve in pogojih (modalitetah) njegove izpolnitve in hkrati izvršilni naslov, ki bo, če terjatev ob dospelosti ne bo izpolnjena, pridobil lastnost izvršljivosti in s tem postal podlaga za zahtevanje prisilne izvršbe zaradi realizacije zavarovane terjatve. Iz samega sporazuma, ki ga je upnik predložil svojemu predlogu za izvršbo, ne izhajajo modalitete izpolnitve, ki jih navaja v pritožbi. Upnik bi moral v svojem predlogu jasno zatrjevati in izkazati, da predstavljata zneska 9,061.267,11 SIT in 14,742.246,98 SIT modaliteti izpolnitve tiste terjatve, ki je navedena in opredeljena v izvršilnem naslovu oziroma omenjenem sporazumu. Brez upnikovih trditev o navedenih dejstvih sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da jih ni presojalo, saj tudi iz samega sporazuma oziroma notarskega zapisa oziroma iz izvršilnih naslovov ne izhajajo. Upnik je te trditve postavil šele v pritožbi, in šele pritožbi priložil tudi pogodbo o odobritvi okvirnega kredita št. PS/022-96, z dne 12.2.1996. Kot je navedeno, pa teh trditev v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Iz navedenih razlogov je bilo treba upnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).