Jedro

Okoliščina, da poštni uslužbenec oziroma vročevalec v konkretnem primeru ni zaznal dejanske odsotnosti toženke s prijavljenega naslova, temveč je na takšno dejstvo posumilo sodišče, ne razlikuje konkretnega primera od situacije, v kateri bi se s takšnim dejstvom seznanilo sodišče zaradi navedbe vročevalca na vrnjeni pošiljki. V takšnih primerih pa opustitev upravnopravne dolžnosti prijave stalnega bivališča oziroma njegove spremembe ne more opraviti fikcije vročitve na naslov, na katerem stranka dejansko ne biva, ker je s tem prekomerno poseženo v pravico stranke do izjave v postopku.

Četudi je takšno postopanje sodišča objektivno zavleklo postopek vročitve tožbe, je procesno stanje upravičeno, saj bi drugačno ravnanje sodišča neupravičeno privilegiralo tožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva (katerega sestavni del je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravica do odločitve sodišča v razumnem roku) na rovaš toženkine pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo zamudnega sklepa.

2. Tožnica takšen sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zamudni sklep ter toženki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje s stroškovno posledico. Meni, da tožnica ni vložila odgovora na tožbo. Četudi bi šteli, da takšen odgovor predstavlja vloga z dne 5. 4. 2012, pa je le-ta prepozen. Glede prvega razloga navaja, da toženka v sporni vlogi ni jasno in izrecno navedla niti, ali tožbenemu zahtevku nasprotuje in ali mu nasprotju v celoti ali deloma in v katerem delu. Takšno izrecno in jasno nasprotovanje je v skladu z določbo 277. in 278. člena ZPP minimalna vsebina odgovora na tožbo. Na to je sodišče toženo stranko ob vročitvi sodnega pisanja izrecno poučilo. Navkljub takšnemu pouku je toženka vložila zgolj odgovor na predlog za začasno odredbo, kar izhaja tako iz naslova vloge, kot tudi iz navedbe toženke, da se v tej vlogi izjavlja glede predlagane začasne odredbe. Splošno sprejeto stališče sodne prakse in pravne teorije je, da vloga, s katero stranka zavzame stališče le do predloga za začasno odredbo, ne zadošča za obrazložen odgovor na tožbo. V tej zvezi opozarja na načelo enakopravnosti strank in dodaja, da na takšno sklepanje napotuje tudi sama vsebina vloge, iz katere izhaja, da toženka v bistvenem uveljavlja le, da naj takojšnje bivanje tožnice v tej hiši ne bi bilo mogoče, ker naj bi bila v mesecu februarju 2012 izklopljena elektrika in so popokale cevi centralne kurjave. Tudi ob zaključku svoje vloge je toženka le splošno omenila nasprotovanje denarnemu zahtevku, ki pa sploh ni predmet te pravde in ga tožnica v tožbi sploh ni postavila. Če se navedbe toženke delno ali slučajno pokrivajo s tožbenim zahtevkom, jih nikakor ni dopustno upoštevati kot odgovor na tožbo. Opozarja tudi na naknadno izpovedbo toženke na naroku, ki ji je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Takšno izpovedbo je sodišče povsem enostransko ocenilo tako, da je zanemarilo niz okoliščin, ki ne potrjujejo izpovedbe toženke. V tem delu je sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vročitve pa meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo vročitev kot nepravilno. Zatrjuje, da je takšna vročitev skladna s tretjim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP. Poudarja, da vročevalec v konkretnem primeru ni zaznal okoliščin, zaradi katerih fikcija vročitve v konkretnem primeru ne bi bila mogoča. Dodaja, da je imela toženka v času vročitve na navedenem naslovu prijavljeno svoje stalno bivališče, ta naslov je bil zaveden tudi v Centralnem registru prebivalstva, več let pa je ravno na ta naslov tudi prejemala pošto. Toženka je nenazadnje v konkretnem postopku sama v svoji vlogi z dne 5. 4. 2012 in s kasnejšimi vlogami izrecno navedla kot svoj naslov isti kraj, ulico in številko hiše. Toženka je torej s svojimi kasnejšimi procesnimi dejanji v tem postopku izrecno izjavila, da naj se ji sodna pisanja vročajo na naslov, na katerem ji je bila s fikcijo vročena tudi tožba. S tem pa je toženka tudi potrdila, da je bila vročitev veljavno oziroma pravilno opravljena. Treba je torej upoštevati tudi načelo dobre vere v procesu. Stranka, ki je izrecno izjavila, da se ji pisanja vročajo na določen naslov, se kasneje ne more sklicevati, da vročitev na tem naslovu ni bila pravilna. Poleg tega je toženka izjavila, da je hodila na ta naslov redno (dvakrat do trikrat na mesec), zaradi česar ni mogoče govoriti o odsotnosti, ki bi preprečevala vročitev. Poudarja, da je povsem zmoten zaključek sodišča, da izjava toženke ne vpliva niti na vročitve, opravljene po trenutku te izjave (točka 18 obrazložitve sodišča prve stopnje). Takšno stališče je enostransko in krši pravico tožnice do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, kot tudi načelo dobre vere v postopku. Sodna pisanja, ki jih je sodišče vročalo toženki po prejemu njene vloge z dne 5. 4. 2012 na sporni naslov, so brez vsakega dvoma pravilno vročene s fikcijo, saj so bile poslane na naslov, ki ga je sporočila sama toženka, le-ta pa glede zamude tega tudi ni podala predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka je tako zamudila sodno določen rok za sporočitev dejstva, kdaj je toženka dejansko prejela tožbo in drugih okoliščin vročitve. Toženka dejstev in dokazov ni predložila niti v svoji vlogi z dne 29. 8. 2012, datuma in druge okoliščine v zvezi s prejemom tožbe pa toženka ni podala niti v svoji vlogi z dne 21. 9. 2012. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu takšne trditve in dokaze toženke upoštevalo, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, za katero opozarja, da jo je pravočasno grajala že pred sodiščem prve stopnje. S takšno kršitvijo pa je sodišče prve stopnje naklonilo neupravičeno ugodnost toženki in kršilo načelo enakopravnosti strank ter pravico tožnice do učinkovitega sodnega varstva. Dodatno pa navaja, da v predmetni zadevi ni sporno, da je toženka sporno sodno pisanje prejela. Toženka bi morala zato podati trditve, kdaj je prejela vlogo. Teh navedb pa toženka ni dala, ob svojem zaslišanju pa je le očitno naučeno ponavljala, da je odgovor vložila v roku 8 dni, čeprav toženka sicer ob svojem zaslišanju ni znala pojasniti nobene druge okoliščine v zvezi s sporno pošiljko in ob svojem neomajnem prepričanju, da je odgovor vložila v roku 8 dni, ni znala povedati niti, na kateri dan znotraj roka je vložila svoj odgovor, niti ni znala izpovedati, kdaj je sporno pošiljko dvignila, oziroma pojasniti vsebine svoje izjave ali odgovora. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvenstveno gre pritrditi sodišču prve stopnje, da vloga toženke z dne 5. 4. 2012 po svoji vsebini predstavlja odgovor na tožbo in ne zgolj odgovor na predlog za začasno odredbo. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je toženka uvodoma navedla, da podaja izjavo in odgovor na začasno odredbo. Njeno nasprotovanje zahtevku v celoti pa je razvidno iz nadaljnjih navedb, s katerimi ugovarja predvsem obstoju terjatve (ki se pokriva z začasno odredbo), ob zaključku vloge pa smiselno (kot laik) nasprotuje dejstvu, da tožnica od nje zahteva plačilo 3.500,00 EUR, kar predstavlja vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi. Kljub pritožbenemu ugovarjanju, da je toženka le na splošno omenila nasprotovanje tožbenemu zahtevku, po oceni sodišča druge stopnje povzeta vsebina vloge zadošča standardu obrazloženosti po 278. členu ZPP. Toženka namreč vloge z dne 5. 4. 2012 ni vložila po pooblaščencu, temveč sama, kot prava neuka stranka. Njena izpovedba, da je z vlogo 5. 4. 2012 imela namen odgovoriti na vse, pa dodatno utemeljuje zaključek, da očitno ni odgovarjala zgolj na predlog za začasno odredbo, temveč tudi na tožbo.

6. Tožnica v pritožbi tudi zmotno meni, da je sodišče o podanosti odgovora na tožbo sklepalo zgolj iz dejstva, da se je toženka v vlogi z dne 5. 4. 2012 opredelila do predloga za začasno odredbo, ki se dejansko pokriva s tožbenim petitom. Iz zgoraj pojasnjenega je namreč očitno, da je na vsebino vloge sklepalo na podlagi trditev o vsebini vtoževane terjatve v povezavi z drugimi navedbami v vlogi. Na podlagi takšne dokazne ocene pa je pravilno ugotovilo, da namen takšnega zatrjevanja dejstev ni bilo zgolj nasprotovanje predlogu za začasno odredbo. Glede na pojasnjeno je tudi neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le-ta bi lahko bila podana zgolj, če bi bilo v izpodbijanem sklepu o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tega pa tožnica v pritožbi ne zatrjuje, temveč sodišču prve stopnje očita zmotno oceno takšne listine. Gre za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v konkretnem primeru − kot zgoraj pojasnjeno − ni podan.

7. Tožnica tudi neutemeljeno graja ugotovitev, da vročitev tožbe s fikcijo ni bila pravilna. O tem je sodišče prve stopnje navedlo pravilne in izčrpne razloge na 4., 5., 6., in 7. strani obrazložitve, ki se jim sodišče druge stopnje pridružuje in se nanje, v izogib ponavljanju zgolj sklicuje. Z njimi je namreč v pretežnem delu že odgovorjeno na pritožbo, saj tožnica v njej večinoma ponavlja stališča, ki jih je že izrazila pred sodiščem prve stopnje.

8. V odgovor na pritožbeno izpostavljanje, da je bila sporna vročitev opravljena pravilno, ker vročevalec ni vrnil pošiljke z oznako preseljen, pa gre dodati, da navedena okoliščina ne razlikuje obravnavanega primera od primerov, v katerih sta ustavno in vrhovno sodišče zavzeli stališče, da opustitev upravnopravne dolžnosti prijave stalnega bivališča oziroma njegove spremembe ne more opravičiti fikcije vročitve na naslov, na katerem stranka dejansko ne biva, ker je s tem prekomerno poseženo v pravico stranke do izjave v postopku.

9. V konkretnem primeru je namreč odločilno, da se je na sporni naslov toženke vročalo pisanje, s katerim se je postopek šele uvedel oziroma začel. Za toženko v tej fazi postopka sploh še ni bila vzpostavljena možnost, da se v postopku izjavi. Takšno možnost vzpostavi šele ustrezna vročitev tožbe na način, ki dejansko omogoča toženi stranki seznanitev z uvedbo postopka. Šele v trenutku, ko je stranki zagotovljena njena pravica do informacije, kot nujen, funkcionalen predpogoj pravice do izjave, pa je le-tej mogoče očitati, da takšne pravice ni izkoristila, kljub zagotovljeni možnosti, da to stori, ker sodišču po svoji krivdi ni sporočila spremembe naslova.

10. Glede na pojasnjene razloge, ki narekujejo sodišču dolžnost, da preveri, ali je bila vloga, s katero se je postopek začel, pravilno vročena nasprotni stranki (s pravilnostjo vročitve je pri tem mišljena dejanska seznanitev oziroma uporaba nadomestne vročitve ali vročitve s fikcijo v ustavno dopustnih primerih, ki temeljijo na realnem pričakovanju, da se je nasprotna stranka s takšnim pisanjem dejansko seznanila), je za pravilnost izpodbijane odločitve nepomembna okoliščina, da poštni uslužbenec oziroma vročevalec v konkretnem primeru ni zaznal dejanske odsotnosti toženke s prijavljenega naslova, temveč je na takšno dejstvo posumilo sodišče. Navedena okoliščina namreč ne razlikuje konkretnega primera od situacije, v kateri bi se s takšnim dejstvom seznanilo sodišče zaradi navedbe vročevalca na vrnjeni pošiljki. Na podlagi poizvedb pri pošti in upravni enoti pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da naslov K. 19, B., ne predstavlja dejanskega bivališča toženke.

11. Četudi je takšno postopanje sodišča objektivno zavleklo postopek vročitve tožbe, je procesno stanje upravičeno, saj bi drugačno ravnanje sodišča neupravičeno privilegiralo tožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva (katerega sestavni del je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravica do odločitve sodišča v razumnem roku ) na rovaš toženkine pravice do izjave.

12. Toženka je v odgovoru na tožbo sicer res navedla kot naslov za vročanje naslov, na katerem dejansko ne biva. Vendar takšnega ravnanja toženke ni mogoče šteti za krivdno izmikanje vročitvi spornega pisanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka zanj vedela, pa bi ga ne želela prejeti. Tega tudi ni zatrjevala tožnica. Edino takšnemu ravnanju toženke pa bi bilo moč pripisati pomen zlorabe procesnih pravic in bi v konkretnem primeru opravičilo veljavnost vročanja s fikcijo na naslovu, ki ga je navedla toženka. Razlog, zaradi katerega kasnejša navedba istega naslova s strani toženke v postopku ni relevantna za presojo pravilnosti vročitve predhodnih pisanj, pa je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve na strani 6 izpodbijanega sklepa.

13. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni štelo v škodo toženke dejstva, da zaslišana pred sodiščem prve stopnje ni znala točno navesti, kdaj je prevzela pisanje. Dokazno breme glede (ne)vročitve ne more biti na naslovljencu, saj je seznanitev stranke s procesnim gradivom dolžnost sodišča. V dvomu oziroma v primeru spoznavne krize je zato treba šteti, da je bila vloga vložena pravočasno. Navedeno je bilo utemeljeno tudi v konkretnem primeru, ko toženka pred sodiščem sicer ni znala izpovedati o natančnem datumu prejema pošiljke, a je bila gotova, da je odgovor na tožbo vložila v osemdnevnem roku, sodišče pa pisnega dokaza o času dejanskega prejema pošiljke nima. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi toženke in pri tem zanemarilo niz okoliščin, ki njenih navedb ne potrjujejo, zato ni utemeljen.

14. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa tudi ni pomembno dejstvo, da toženka ni vložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V tej fazi postopka namreč navedeno ni bilo potrebno, saj sodišče prve stopnje ni štelo, da je toženka zamudila rok za odgovor in posledično tudi ni izdalo zamudne sodbe. Šele če bi toženka zamudila kakšno pravno dejanje, bi lahko uveljavljala vrnitev v prejšnje stanje. Očitek, da je toženka zamudila rok za odgovor na vlogo tožnice, v katerem bi morala skladno s pozivom sodišča pojasniti tudi, kdaj je tožbo dejansko prejela, pa je protispisen, saj je toženka na vlogo, ki jo je prejela po pooblaščencu 14. 9. 2012, odgovorila v z vlogo, ki je bila sodišču posredovana na naroku 21. 9. 2012, torej v določenem osemdnevnem sodnem roku (primerjaj poziv sodišča na list. št. 64 ter vlogo na list. št. 69 sodnega spisa). Sodišče druge stopnje na tem mestu zgolj še opozarja, da je tožnica v svoji pritožbi v tem delu tudi protislovna, saj po eni strani toženki očita opustitev ustreznih navedb glede časa dejanske seznanitve s tožbo, po drugi strani pa sodišču prve stopnje očita, da je takšne navedbe stranke upoštevalo kljub temu, da bi toženko zaradi zamude procesnega roka morala zadeti sankcija prekluzije. Takšnim pritožbenim očitkom zato sodišče druge stopnje ni moglo slediti.

15. Posledično je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnice na kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do enakega varstva pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS. Primarno gre pojasniti, da vročanje ni namenjeno pospešitvi postopka (kot to zmotno meni tožnica v pritožbi), temveč je kot procesni institut v funkciji zagotovitve pravice do izjave. Način vročanja je zato v osnovi odvisen od realne možnosti, da se bo stranka na takšen način dejansko seznanila s pisanjem. Ker so ustavne pravice omejene, ko trčijo v prostor varstva drugih ustavnih pravic, pa je presoja primernosti načina vročanja posledica tehtanja uravnoteženosti zasledovanja pravice do izjave z zavzemanjem za pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva, katerega nujna sestavina je tudi njeno pričakovanje, da bo sodno odločitev dosegla v razumnem roku.

16. Presoja, ali je bila v konkretnem primeru z ravnanjem sodišča kršena pravica do poštenega sojenja, predpostavlja upoštevanje postopka kot celote in vseh okoliščin, ki ga zaznamujejo. Pravni aspekt takšne pravice je po eni strani zahteva po kontradiktornosti postopka, po drugi pa enakost orožij med strankama. Zahteva po slednjem vključuje ne samo enako možnost izjaviti se glede vseh vsebin, ki so obsežena s pravico do izjave dejstev, temveč pravico stranke, da je tudi sicer v procesno enakovrednem položaju z nasprotno stranko. V konkretni situaciji je bila tožeči stranki zagotovljena pravica do sodnega varstva z možnostjo vložitve tožbe in njene obravnave pred pristojnim sodiščem. Ta pravica je seveda učinkovita zgolj, če stranka varstvo doseže v razumnem roku in v tem pogledu je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in posledično načelo ekonomičnosti v pravdnem postopku funkcionalno pomagalo uresničenju pravice do sodnega varstva. V istem prostoru ustavno pravnega varstva pa se nahaja pravica do izjave nasprotne stranke, od zagotovitve katere je ravno tako odvisen končen rezultat sojenja. Slednje bo v čim večji meri "pošteno", kolikor bolj bo zagotovljena možnost pravilne odločitve v zadevi. Takšna možnost pa bo toliko večja, kolikor bolj bo v postopku zagotovljena kontradiktornost. 17. Glede na predstavljeno kompleksno in funkcionalno povezanost pravic strank v postopku je torej odgovor na očitek toženca posledica tehtanja, katera pravica ima prednost v položaju njihove kolizije. V konkretnem primeru, ko toženki ni moč očitati, da se je vročanju tožbe izogibala oziroma krivdno zakrivila, je ob zagotovitvi tožniku, da o njegovem zahtevku odloča pristojno sodišče, na dlani, da je pravico do izjave v postopku, ki je bil na podlagi takšne tožbe začet, treba zagotoviti tudi toženki. Navedeno pa je mogoče zgolj z zagotovitvijo vročitve in posledično dejansko seznanitvijo toženke s tožbo v zadevi. Zaradi utemeljeno zaznane potrebe po ugotovitvi dejanskega prebivališča toženke ter aktivnosti, ki so bila namenjena temu cilju, kakor tudi pravilnega upoštevanja sodišča, da stranki kot naslovniku pisanja ni mogoče naprtiti bremena dokazovanja svoje seznanitve z vlogo, torej tožnica ni bila postavljena v ustavno nedopusten neenakopraven procesni položaj v razmerju do svoje pravdne nasprotnice.

18. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožbo, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. Glede na to, da tožnica s pritožbo zoper sklep ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 145. člena ZPP v zvezi s prvin odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..