Jedro

Revizija je kot izredno pravno sredstvo dovoljena le proti pravnomočnim sodbam, izdanim na drugi stopnji, z njo pa se lahko izpodbija odločitev sodišča le v tistem delu, ki je postal pravnomočen s sodbo, izdano na drugi stopnji. Za to, da je revizija dovoljena, pa mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati vrednost, ki jo določa zakon (1. in 2. odst. 382.čl. ZPP). Ta vrednost je v času vložitve tožbe, odločanja v pritožbenem postopku in v trenutku vložitve revizije znašala 80.000 SIT (9.čl. zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske postopke ter drugih denarnih zneskov, Ur.l. RS 55/92 ). Glede na obseg izpodbijanja v pritožbenem postopku, je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna za s strani tožeče stranke neizpodbijani zavrnilni del (2.tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in za znesek 63.270 SIT, ki ga tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala. V kolikor se revizija tožene stranke nanaša tudi na navedeni znesek, ni dovoljena, saj izpodbijanje tega zneska ne predstavlja izpodbijanja pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje (1. odst. 382.čl. ZPP). Nedovoljena pa je tudi v preostalem delu, saj znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje le 50.000 SIT, za dovoljenost revizije pa bi morala presegati 80.000 SIT.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 113.270 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1993 dalje do plačila, in povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 98.270 SIT, tožeči stranki pa naložilo, da mora plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2066,40 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnini, ki sta bili tožeči stranki prisojeni iz naslova prestanih telesnih bolečin (30.000 SIT) in iz naslova neprijetnosti med zdravljenjem ( 50.000 SIT), sta previsoki. Tožnik je utrpel le lahko telesno poškodbo, hospitalizacija pa je trajala le kratek čas. Zato znesek 80.000 SIT predstavlja previsoko zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.čl. zakona o pravdnem postopku -ZPP).

Revizija ni dovoljena.

S tožbo, ki je bila vložena dne 2.7.1993, je zahtevala tožeča stranka povrnitev premoženjske škode v znesku 18.270 SIT in nepremoženjske škode v skupnem znesku 105.000 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in prisodilo tožeči stranki iz naslova premoženjske škode celoten vtoževani znesek (18.270 SIT ), iz naslova nepremoženjske škode pa znesek 95.000 SIT. S pritožbo z dne 8.12.1993 je tožena stranka stranka izpodbijala le odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ( iz naslova premoženjske škode prisojena odškodnina v znesku 18.270 SIT je tako postala pravnomočna ), vendar tudi te ne v celoti. Izrecno je navedla, da znaša vrednost izpodbijanega dela prvostopne sodbe 50.000 SIT in da s pritožbo izpodbija odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin v delu, ki presega 20.000 SIT ( izpodbijano 10.000 SIT ), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih splošnih aktivnosti v kolikor ta presega 25.000 SIT ( izpodbijano 25.000 SIT ), prisojeno odškodnino iz naslova prestanega strahu pa v celoti ( izpodbijano 15.000 SIT ). V reviziji, ki je bila vložena dne 28.7.1994, je tožena stranka v uvodu navedla, da znaša v revizijskem postopku izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje 98.270 SIT (18.270 SIT premoženjske škode in 80.000 SIT nepremoženjske škode), v razlogih pa le, da je odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v znesku 80.000 SIT previsoka in da jo je potrebno znižati.

Revizija je kot izredno pravno sredstvo dovoljena le proti pravnomočnim sodbam, izdanim na drugi stopnji, z njo pa se lahko izpodbija odločitev sodišča le v tistem delu, ki je postal pravnomočen s sodbo, izdano na drugi stopnji. Za to, da je revizija dovoljena, pa mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati vrednost, ki jo določa zakon ( 1. in 2. odst. 382.čl. ZPP). Ta vrednost je v času vložitve tožbe, odločanja v pritožbenem postopku in v trenutku vložitve revizije znašala 80.000 SIT ( 9.čl. zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske postopke ter drugih denarnih zneskov, Ur.l. RS 55/92 ). Glede na obseg izpodbijanja v pritožbenem postopku, je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna za s strani tožeče stranke neizpodbijani zavrnilni del (2.tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in za znesek 63.270 SIT, ki ga tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala. V kolikor se revizija tožene stranke nanaša tudi na navedeni znesek, ni dovoljena, saj izpodbijanje tega zneska ne predstavlja izpodbijanja pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje (1. odst. 382.čl. ZPP). Nedovoljena pa je tudi v preostalem delu, saj znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje le 50.000 SIT, za dovoljenost revizije pa bi morala presegati 80.000 SIT.

Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo ( 392.čl. ZPP).