Jedro

Vezanost denacionalizacijskega organa na odločbo o ugotovitvi državljanstva ni razlog za neuporabo obnovitvenega razloga iz 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, saj ta določa kot razlog nepravilno izdano ugotovitveno odločbo o državljanstvu in daje podlago za obnovo obeh postopkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v izvrševanju sodbe tega sodišča, oddelka v A., št. U ... z dne ..., ugodila pritožbi Državnega pravobranilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju: DPRS) in odpravila odločbo Upravne enote B., ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje v smislu pripomb, navedenih v obrazložitvi te odločbe.

Organ prve stopnje je s svojo odločbo zavrnil predlog DPRS za obnovo postopka denacionalizacije premoženja, podržavljenega C.C. in D.C., končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote B., na podlagi 2. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen-B).

V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da gre v obravnavanem primeru za obnovo postopka, za katero je pravna podlaga določena v 23. členu ZDen-B. Iz navedene določbe izhaja, da ne gre za obnovo postopka v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86), temveč za samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe, izdane v postopkih denacionalizacije. Obnova je bila predlagana iz razlogov po 2. in 4. točki 23. člena ZDen-B. S citirano določbo ZDen-B je zakonodajalec omogočil obnovo že pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov v primeru, če v teh postopkih izdane denacionalizacijske odločbe temeljijo na nepravilno izdani pozitivni ugotovitveni odločbi o državljanstvu. Določba 23. člena ZDen-B daje podlago za obnovo obeh postopkov, tako postopka za denacionalizacijo, kot postopka za izdajo odločbe o državljanstvu. V navedenem primeru organ za denacionalizacijo, v kolikor so podani pogoji, dovoli obnovo postopka denacionalizacije in nato v smislu 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ponovno zahteva ugotovitev državljanstva pri upravnem organu, pristojnem za notranje zadeve. Glede na navedeno pravno stališče je zato odločitev v prvostopni odločbi, ki temelji na stališču, da organ za denacionalizacijo ni pristojen za spremembo odločbe o državljanstvu, nepravilna. Upravni organ prve stopnje je tudi preuranjeno zaključil, da C.C. in C.D. nista prejela in tudi nista imela pravice dobiti odškodnine od tuje države. Po 2. odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Upravni organ bi moral pri odločitvi upoštevati določbo 2. odstavka 10. člena ZDen, če je bilo premoženje podržavljeno osebi, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 9. člena ZDen. V ponovnem postopku bo treba ugotoviti, ali se C.C. in C.D. štejeta za upravičenca v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen, oziroma ali ne gre za primer iz 2. odstavka istega člena ter ponovno presoditi upravičenost do denacionalizacije tudi iz vidika določbe 2. odstavka 10. člena ZDen.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja napačni uporabi določbe 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Iz navedene določbe je razvidno, da je razloge za obnovo postopka potrebno dokazati v postopku, v katerem se odloča o obnovi in ne šele v obnovljenem postopku. Določilo ne govori o morebitnem sumu, da je bila nepravilno izdana ugotovitvena odločba o državljanstvu, temveč o dejstvu, da je odločba bila nepravilno izdana. Navajanje, da so upravičenci bili člani Kulturbunda je le poizkus inkriminacije osebnega statusa upravičencev. DPRS ni z ničemer dokazal, da obstaja razlog za obnovo postopka. V predlogu zgolj navaja, da so upravičenci bili člani Kulturbunda, da se je ga. C. D. izselila skupaj z možem itd., ne predloži pa dokazov. V odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 je kar nekaj govora o članstvu v Kulturbundu oziroma o inkriminaciji osebnega statusa. Članstvo v Kulturbundu ni razlog sam po sebi za obnovo postopka, temveč je potrebno v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B dokazati pred obnovo postopka, da je bila odločba o državljanstvu nepravilno izdana. DPRS je navrglo nekaj dejstev, ki so bila znana ves čas postopka, ki pa v skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča ne dokazujejo, da je bila nepravilno izdana odločba o državljanstvu. Razvidno je, da poskuša DPRS najprej obnoviti postopek in šele v obnovljenem postopku dokazovati dejstva, ki bi morala biti dokazana že pred samo obnovo. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v tem postopku DPRS na tožbo ni odgovorila, je pa prijavila udeležbo kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelek v A., U ... z dne ... (sodišče je odpravilo njeno odločitev o zavrnitvi pritožbe DPRS) odpravila prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil predlog za obnovo. Iz sodbe izhaja, da stališče obeh organov o zavrnitvi predloga za obnovo temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Sodišče je v sodbi U ... pojasnilo, da vezanost denacionalizacijskega organa na odločbo o ugotovitvi državljanstva ni razlog za neuporabo obnovitvenega razloga iz 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi upoštevala pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi, da 4. točka 1. odstavka 23. člena ZDen-B kot razlog za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka določa tudi nepravilno izdano ugotovitveno odločbo o državljanstvu ter daje podlago za obnovo obeh postopkov. Denacionalizacijski organ, kolikor so podani pogoji, dovoli obnovo postopka denacionalizacije in nato v smislu določbe 63. člena ZDen ponovno zahteva ugotovitev državljanstva pri upravnem organu, pristojnem za notranje zadeve. Tožena stranka je prvostopno odločbo, ki temelji na drugačni razlagi 23. člena ZDen-B, ob ponovni presoji pritožbe DPRS, pravilno odpravila. Tožeča stranka preuranjeno ugovarja, da predlagatelj obnove ni predložil kvalificiranih dokazov o obstoju razlogov za obnovo. Navedeno pravno stališče namreč ne izključuje preizkusa upravičenosti predloga za obnovo. Prvostopni organ bo torej moral najprej preizkusiti predlog za obnovo postopka, pri tem pa upoštevati, da je zakonodajalec zaradi nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v 1. odstavku 23. člena ZDen-B določil posebne obnovitvene razloge, po katerih je, ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Glede na zakonsko dikcijo pa za uvedbo postopka obnove denacionalizacije po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B zadošča vsaka okoliščina, ki bi ob pravilni uporabi materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve o državljanstvu, ne glede na to, ali je bila znana že v času odločanja o državljanstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Up 938/2001 z dne 17. 1. 2003). Ker je odločanje organa v denacionalizacijskem postopku odvisno od rešitve, sprejete pri organu, ki odloča v postopku ugotavljanja državljanstva, bo ob uporabi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) šele uvedba obnove denacionalizacijskega postopka naložila organu, ki je o njej odločal, dolžnost in upravičenost predlagati obnovo postopka ugotavljanja državljanstva v obsegu in glede dejstev in okoliščin, ki jih predlagatelj obnove navaja. Sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo tudi v okviru napotil, ki jih tožena stranka nalaga prvostopnemu organu glede ugotavljanja podanosti obnovitvenega razloga, uveljavljanega po 2. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B, čeprav v tem delu tožeča stranka specificiranih ugovorov ni podala. Pri tem sodišče ugotavlja, da napotki tožene stranke temeljijo na napačni razlagi določbe 2. odstavka 10. člena ZDen. Kako pravilno uporabiti citirano določbo, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 1953, zato naj prvostopni organ določbo 2. odstavka 10. člena ZDen v povezavi z 2. točko 1. odstavka 23. člena ZDen-B uporabi pri preizkusu upravičenosti predloga za obnovo le, v kolikor sta bila prejšnja lastnika tako jugoslovanska državljana kot avstrijska od 13. 3. 1938 in spet na dan 28. 4. 1945 ter ob podržavljenju, kajti le v tem primeru je šteti njuno premoženje za avstrijsko premoženje in sta bila lahko upravičena do odškodnine po sklenjeni mednarodni pogodbi z Avstrijo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.