Jedro

Tožnica je v postopku na prvi stopnji z obsežnimi navedbami uveljavljala, da je bila izdaja vseh pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov popolnoma neupravičena in da je tožena stranka vsa opozorila izdala le zato, da bi jo osramotila in ponižala. Sodišče prve stopnje je na te navedbe odgovorilo z ugotovitvijo, da izdana opozorila niso predstavljala nedopustnega izvajanja pritiska v smislu povračilnih ukrepov in da je tožena stranka z njihovo izdajo tožnico le opomnila, naj svoje delo opravlja vestno. Glede na to, da je tožnica glede vsakega izdanega opozorila obrazloženo pojasnila, zakaj je bila njegova izdaja neupravičena in na kakšen način je tožena stranka z izdajo opozorila zlorabila svoje pravice, takšna obrazložitev ne dosega standarda potrebne obrazloženosti sodne odločbe. Kontinuirano izdajanje neutemeljenih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nedvomno lahko pomeni nedopustno izvajanje pritiska na delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničine navedbe v zvezi s tem zavrniti s prepričljivimi in jasnimi razlogi. Ker tega ni storilo, mu pritožba utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana odločba sodišča prve stopnje se v II/1., II/3., II/5. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I. in II/2. točka izreka) potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sklepa UE A. št. ... z dne 22. 3. 2013 in sklepa UE A. št. ... z dne 17. 7. 2013 (I. točka izreka odločbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa UE A. št. ... z dne 15. 1. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 4. 2013 (II/1. točka izreka odločbe) ter sklepa UE A. št. ... z dne 28. 2. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 8. 5. 2013 (II/2. točka izreka odločbe), zahtevek za plačilo zneska 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II/3. točka izreka odločbe) ter zahtevek za povračilo stroškov postopka (II/5. točka izreka odločbe). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.688,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka odločbe).

2. Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Uveljavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je z upoštevanjem listin, s predložitvijo katerih je bila tožena stranka v novem sojenju prekludirana, storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbama 286. in 362. člena ZPP. Opozarja, da tožena stranka ni ravnala v skladu s sklepom sodišča prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo in da posledično ni dokazala, da je odpravila vse nepravilnosti iz poročila inšpektorice z dne 27. 7. 2006. Nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova mobinga in neenake obravnave na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo izrecnih napotkov pritožbenega sodišča, saj se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev, navedenih v njeni pisni izjavi z dne 20. 3. 2015. V tej izjavi je navedla, da jo načelnik B.B. (v nadaljevanju: načelnik) že dalj časa šikarnira preko vodje oddelka C.C. in preko sodelavcev D.D. in E.E., ki jo nenehno kontrolirajo in o tem obveščajo načelnika. Načelnik in C.C. jo z onemogočanjem dialoga spravljata v podrejen položaj. Tožena stranka mobing izvaja tudi preko delavcev Občine F. G.G. in H.H. Navaja, da jo je načelnik v letu 1979 dvakrat spolno nadlegoval in da je istega leta morala v njegovo korist strojno prepisovati diplomsko nalogo. Tožena stranka razen zaslišanja načelnika in C.C. ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, s katerim bi dokazala svoje navedbe. Sodišče prve stopnje izpovedi načelnika in C.C. pri odločitvi ne bi smelo upoštevati, saj sta glavna akterja mobinga. Poleg tega njuni izpovedi nista skladni in prepričljivi. Da je tožena stranka nad njo izvajala šikaniranje, dokazuje izpoved načelnika, da je bila v zadnjih 15 letih najslabše ocenjena delavka. V resnici je dobra delavka, ki svoje delo opravlja strokovno, vestno in odgovorno. Je zanesljiva, kar potrjuje tudi ocenjevalni list z dne 26. 9. 2008, ki ga je pripravil načelnik. V letu 2006 je bila ocenjena z oceno zadovoljivo le zato, ker je pisala Inšpekciji za sistem javnih uslužbencev. Sodišče prve stopnje jo je z nekorektnim načinom obravnavanja zadeve ponižalo. V novem sojenju neutemeljeno ni ugotavljalo vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Vztraja pri navedbah, da je bila na delovnem mestu izpostavljena grdemu ravnanju, vpitju, sramotenju, psihičnemu nasilju in neenaki obravnavi s strani nadrejenih delavcev, vse navedeno pa je pri njej povzročilo občutek ponižanja in strahu. Navaja, da jo je načelnik zaprosil za izdajo nezakonitega potrdila. Ponudba je visela na oglasni deski, čeprav je za izdajo potrdila zaprosil isti dan, ko je vložil ponudbo. Ker mu tožnica takšnega potrdila ni izdala, je izkoristil njeno odsotnost in naslednji dan izdajo potrdila izsilil od matičarja, ki je tožnico nadomeščal. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotovilo, ali so v njenem delovnem okolju obstajale okoliščine in ravnanja, ki predstavljajo mobing na delovnem mestu, zato je izpodbijana sodba pomanjkljiva in nezakonita.

Ne drži, da z izdanimi individualnimi pravnimi akti ni bila izpostavljena diskriminaciji in trpinčenju. Tožena stranka je z izdajanjem teh aktov naklepno zlorabila svoje pravice v njeno škodo. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem ne bi smelo zgolj sklicevati na dejansko stanje, ugotovljeno v predpravdnih postopkih, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je imela zoper izdane akte vedno možnost vložiti ugovor, saj ji sklep o plači v letu 2004 niti ni bil izdan. Tudi sklep o plači v letu 2007 ji ni bil izdan, čeprav je tožena stranka za vsako spremembo naziva delovnega mesta to dolžna storiti. Sklicuje se na izpoved načelnika v zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo pod opr. št. Pd 254/2009, da tožnici po letu 1999 nova odločba glede določitve plače ni bila izdana. Da bi tožena stranka svoje pravice iz delovnega razmerja morala izvrševati zakonito, je opozorila tudi inšpektorica v zapisniku z dne 27. 7. 2006. V pritožbenih postopkih ni uspela zato, ker je v Sektorju I. zaposlen g. J.J., ki za načelnika lobira na Ministrstvu K. Sodišče prve stopnje ni nikoli odločalo o njenem imenovanju v naziv, o pravilnosti določitve plače in o uvrstitvi v plačni razred.

Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, slabih ocen dela in navedb načelnika ni mogoče šteti kot nedopustnega pritiska v smislu povračilnih ukrepov. Ne drži, da so vsa nesoglasja s toženo stranko predstavljala le običajne nesporazume v delovnem okolju. V tem primeru ne bi prejela štirih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve, da tožnica ni izkazala hude malomarnosti ali namernega protipravnega ravnanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da sta sklep tožene stranke z dne 28. 2. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 8. 5. 2013 pravilna in argumentirana. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zaradi katerih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja ji je tožena stranka izdala sporno opozorilo. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje v zvezi s tem nista navedla konkretnih primerov, ur in datumov dogodkov. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotavljalo, do katerih delavcev in strank bi morala tožnica izboljšati svoj odnos in kakšnih ravnanj bi se morala vzdržati. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bili odnosi med strankama običajni, je neprepričljiv, saj je v nasprotju z izdanimi opozorili in ostalimi ravnanji tožene stranke.

Sodišču prve stopnje očita, da se je v novem sojenju opredelilo samo do drugega opozorila, drugih treh opozoril pa niti ni obravnavalo niti jih ni zavrnilo. Vztraja pri navedbah, da vsa izdana opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dokazujejo ponavljajoča, sistematična in graje vredna ravnanja načelnika in nadrejenega delavca C.C. Načelnik na zboru delavcev vedno pove, naj zaposleni v času malice strank ne sprejemajo, od nje pa se je zahtevalo, da mora vloge sprejemati tudi med malico in da se mora prilagoditi "vsakokratni situaciji". Prvo opozorilo je vzela kot resno grožnjo, katere namen je bil ustvariti zastrašujoče, sovražno, ponižujoče in žaljivo delovno okolje. Tožena stranka v tem opozorilu ni navedla, komu je tožnica neupravičeno zavrnila vlogo za izdajo osebnega dokumenta. Ker jo k identifikaciji otrok zavezujeta Zakon o osebni izkaznici in navodilo za delo Ministrstva za notranje zadeve, je od stranke utemeljeno zahtevala, da pripelje otroka na Krajevni urad F. (v nadaljevanju: KU F.). Nekatere stranke so vloge želele vložiti tudi za druge osebe (sodelavce, družinske člane), kar ni bilo izvedljivo, svoje nezadovoljstvo pa so izrazile pri izpolnjevanju anket. Dopisa Občine B. ni prejela, zato niti ni vedela, kaj se ji v prvem opozorilu očita. Tudi druge obtožbe s strani strank in sodelavcev ji niso bile nikoli posredovane. Načelnik v izpovedi ni pojasnil, kakšno je bilo obnašanje tožnice do sodelavcev in strank, čeprav bi moral določno navesti, česa jo obtožuje. Uveljavlja, da je izpoved C.C. v nasprotju z vsebino izdanih opozoril, v katerih je bilo tožnici očitano, naj izboljša odnos do sodelavcev in strank. L.L. je na enem od sestankov povedal, da s tožnico nihče od sodelavcev noče sodelovati, zato ne drži, da ona ne sodeluje s sodelavci. Vse kar je navedeno v prvem opozorilu je neresnično, saj z občinsko upravo dobro sodeluje. Konflikt je imela le s H.H., ki je od nje zahteval nezakonito vpogledovanje v matični register. Tudi odnos župana Občine F., ko mu je hotela le pojasniti protokol v zvezi s poroko, je bil neprimeren. Noben očitek v prvem opozorilu ni bil konkretiziran, čeprav bi morala tožena stranka navesti konkreten primer, datum in čas dogodka. Tožena stranka ni dokazala velikega stroškovnega odstopanja izhodnih klicev na KU F. v oktobru 2010, sama pa je dokazala nasprotno. Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Halford proti Združeno kraljestvo odločilo, da je imela policistka pri uporabi službenega telefona pravico do pričakovane zasebnosti. Tožena stranka ji je v prvem opozorilu tudi neutemeljeno očitala, da je zoper načelnika podala kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem tožilstvu. Kazenske ovadbe ni podala sama, temveč jo je podala Policijska postaja A.. Kazensko ovadbo je podala zato, ker je načelnik v dopisu z dne 4. 11. 2010 neresnično navajal, da je bil zoper njo na Okrožnem državnem tožilstvu v M. uveden kazenski postopek. Zaradi širjenja neresničnih informacij, je bil zoper načelnika uveden tudi prekrškovni postopek pri Informacijskem pooblaščencu, v katerem je bil načelniku izrečen opomin. Do sedaj ni bila v nobenem kazenskem postopku, oba disciplinska postopka pa sta se končala v njeno korist. Navaja, da je 9. 11. 2010 načelnik v pisarni KU F. nad njo izvajal psihično nasilje in ji grozil. Rekel ji je, da bo v prekršku, če bo uspela v zadevi opr. št. Pd 206/2009. Sodnica Okrajnega sodišča v A. je v kazenskem postopku zoper načelnika načelniku rekla, da je zelo neprijetna oseba in da ga vsaka beseda, ki jo pove tožnica, moti. Da so vsa izdana opozorila predstavljala nedopustno izvajanje pritiska na tožnico v smislu povračilnih ukrepov, je v svojem mnenju z dne 25. 3. 2010 opozorila tudi Zagovornica načela enakosti.

Glede tretjega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi navaja, da ima kot uradna oseba vsa pooblastila, da opravlja dejanja v upravnem postopku s področja upravnih notranjih zadev. Posredovanje podatkov je bilo zakonito. Čeprav na KU F. delo opravlja kot edina delavka, ji je tožena stranka v tem opozorilu očitala, naj izboljša svoje sodelovanje in svoj odnos pri delu s strankami in sodelavci. Izpoved C.C. v zvezi s tem je neskladna. Priča je namreč najprej izpovedala, da s posredovanjem podatkov ni bilo nič narobe, nato pa, da tožnica ni ravnala v skladu z navodili tožene stranke. Vztraja, da je ravnala v skladu z določili Uredbe o upravnem poslovanju in pisarniškem poslovanju, UE A. pa do 21. 7. 2017 navodil sploh ni imela. C.C. je neresnično izpovedal, da tožnica vsako spremembo načina opravljanja dela dojema kot napad, saj kot razsodna oseba ve, na kakšen način se spreminja opravljanje dela. Načelnik je v zvezi s primerom N. nad njo izvajal psihično nasilje. Ne drži trditev C.C. v poročilu, da je vlogo za izdajo dokumenta sprejela po malici, saj jo je sprejela med malico. Vse kar je C.C. povedala v dobri veri, je ta kasneje uporabil v njeno škodo.

Tudi izdaja četrtega opozorila je bila neutemeljena. V zvezi z zapletom v letu 2016 navaja, da o tem, da sta se mladoporočenca o sklenitvi zakonske zveze dogovorila z matičarjem, ni bila obveščena. Sicer pa matičarji želja mladoporočencev niso dolžni upoštevati. Navaja, da ji je bila neupravičeno odvzeta prisotnost pri poroki O.O. in P.P. Izpostavlja dopis načelnika Občini F. z dne 4. 1. 2011, v katerem je navedel, naj ga obveščajo o morebitnih novih dogodkih, ki bi kazali na neprimerno obnašanje tožnice. Sodišču prve stopnje je predložila najmanj tri pohvale strank, vendar to za načelnika in C.C. ni nič vredno. Z delavci Občine F. dobro sodelovanje, vendar pa bi nekateri uslužbenci radi prišli do podatkov drugih oseb brez pisnega zaprosila. C.C. je leta 2011 v kazenskem postopku, ki je tekel zoper načelnika pred Okrajnim sodiščem v A., izpovedal, da opaža, da na sestankih nihče noče sesti k tožnici, da zaposleni na Občini F. zatrjujejo, da je med njimi in tožnico prišlo do nesoglasij, da tožnica nima nobenih osebnih stikov z drugimi zaposlenimi in da nima običajnega odnosa.

Vztraja pri navedbah, da je tožena stranka vse postopke vodila z namenom, da jo poniža, da se je počutila ogoljufano pri napredovanju, da tožena stranka lažno prikazuje podatke in da je bila ob vsaki prevedbi plače nezakonito prikrajšana. Načelnik in C.C. sta jo pod krinko izvajanja vodstvenih pravic izolirala in ponižala, o njej sta širila neresnične govorice in jo nasploh prikazala kot najslabšo delavko. Ravnanja načelnika in C.C. nikakor niso bila normalna.

Navaja, da ima probleme predvsem pri izrabi enodnevnega dopusta in pri izrabi nujne odsotnosti z dela za nekaj ur, česar ni mogoče vedno vnaprej planirati. Elektronsko sporočilo načelnika z dne 7. 9. 2017 dokazuje njene navedbe, da mora pri prijavi enodnevnega dopusta navesti razlog, zakaj dopust potrebuje, čeprav načelnik in njej nadrejeni delavec nista pristojna presojati, ali je izraba dopusta nujna. Takšno ravnanje načelnika je žaljivo, posega v njeno ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti in krši 8. člen Evropske konvencije za človekove pravice. Načelnik je ignoriral njeno prošnjo, naj ji v zvezi z odobritvijo enodnevnih dopustov ne piše komentarjev.

Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da sodelavci, glede na to, da je edina zaposlena na KU F., nad njo niso mogli izvajati trpinčenja. V opozorilih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ji je bilo namreč med drugim očitano slabo komuniciranje in sodelovanje s sodelavci. Ne drži, da je tožena stranka izvedla ukrepe za preprečevanje spolnega ali drugega nadlegovanja, poleg tega pa to še ne pomeni, da je te ukrepe tudi spoštovala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je pristranska in napačna.

Opozarja, da je s strani tožene stranke šikanirana že od leta 1999 dalje, ko je bila kazensko premeščena na KU F.. Da je tožena stranka vse postopke vodila z namenom, da bi prizadela njene pravne koristi, je bilo dokazano v vseh dosedanjih postopkih. Meni, da je mogoče zakonitost določil o plači presojati vedno, kadar se nepravilnost ugotovi (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-128/11-18 in odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 224/2015). Načelnik je v dopisu Policiji neresnično zapisal, da je napredovala le štirikrat, saj je v resnici napredovala petkrat. Enako neresnico je v dveh odgovorih Državnemu odvetništvu RS zapisala tudi predsednica Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS R.R., čeprav bi morala slediti vsebini njenih pritožb. Tožena stranka je v tudi zadevi opr. št. Pd 206/2009 lažno navajala dejstva, kar je razvidno iz vsebine izdane sodbe. Uveljavlja neskladje med ugotovitvami iz sodbe opr. št. Pd 206/2009 in ugotovitvami iz sodbe opr. št. Pd 254/2009. Da je njena plača prevedena nezakonito, je bilo potrjeno tudi s sodbo opr. št. Pd 254/2009. Sodišče prve stopnje bi moralo o imenovanju v naziv in o uvrstitvi v plačni razred odločati v tem sporu. Do sedaj nobeno sodišče ni odločalo o določitvi plače tožnice v letih 2004 in 2007. Kljub svoji delovni dobi je imela nižjo prevedeno plačo kot sodelavki E.E. in S.S.. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 49/2014 je bilo potrjeno, da ji tožena stranka od leta 2003 dalje nezakonito ni izplačevala nadur. Izpoved načelnika v zvezi s prekinjeno pogodbo o izobraževanju in študijskem dopustu v letu 2002 je neresnična. Tožena stranka ji je v letu 2002 nezakonito prekinila pogodbo o izobraževanju, zadnji obrok šolnine, ki je zapadel v plačilo leta 2002, pa ji je izplačala šele leta 2005. Neutemeljeno ji je očitala, da je koristila študijski dopust, saj je imela za izrabo tega dopusta vedno odobritev nadrejenega delavca. V vsaj dveh dopisih jo je brez utemeljenega razloga zmerjala, da bo zoper njo uvedla disciplinski postopek. Brez njene vednosti ji je v podpis poslala dva aneksa k pogodbi o izobraževanju, v katerih ji je število dni študijskega dopusta samovoljno znižala na 3 dni. Pojasnjuje, zakaj ne drži izpoved načelnika, da ni pravočasno predložila dokazil o opravljenih študijskih obveznostih. Uveljavlja nasprotje med izpovedjo načelnika na naroku za glavno obravnavo 10. 11. 2015, da so imeli vsi delavci, ki so se izobraževali ob delu, enake pogoje, in njegovo izpovedjo na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2016, da je imela tožnica najugodnejše pogoje. Načelnik tožničine pogoje za izobraževanje neutemeljeno enači s pogoji delavcev T.T., U.U. in V.V., saj ti s toženo stranko pogodb o izobraževanju niso sklenili. Iz izpovedi načelnika izhaja, da je tožena stranka zoper Z.Z. izpolnila vse obveznosti iz pogodbe o izobraževanju, zato je bila tožnica glede na omenjeno sodelavko neenako obravnavana. Zoper sklep o prekinitvi pogodbe o izobraževanju je vložila ugovor, načelnik pa tega ugovora namerno ni posredoval Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Ministrstvo za notranje zadeve je v mnenju z dne 8. 8. 2002 zapisalo, da je tožnica v času študija izpolnila vse svoje obveznosti in da je bil ugovor vložen pravočasno. Svetovalka a.a. ji je na njeno elektronsko pošto z dne 2. in 3. 11. 2010 odgovorila, da nima nobenih pristojnosti in da naj se obrne na Zagovornika načela enakosti, kar je tudi storila.

Navaja, da je matičar D.D. nagovarjal načelnika, naj tožnico kaznuje v zvezi s poroko b.b. in c.c.. Da je tožnica v razmerju do omenjenega sodelavca v podrejenem položaju, potrjuje dejstvo, da jo je prosil, naj dvigne spise za osebe, ki so bile v postopku ugotavljanja stalnega bivališča in navedbe v njegovi izjavi z dne 7. 1. 2013. Ta izjava je bila pridobljena v kazenskem postopku in se v tem individualnem delovnem sporu ne sme uporabljati.

Tožena stranka ji je v letu 2012 odvzemala naloge, ki so dodatno plačljive (sodelovanje pri sklenitvi zakonske zveze) in ji dodeljevala naloge, ki bi jih moral opraviti D.D.. Ko je omenjeni prišel po vse potrebno za sklenitev zakonske zveze v d., mu je le povedala svoje mnenje. Tožena stranka mobing izvaja še intenzivneje, kot v preteklosti, tudi preko delavca Občine F. H.H.. Ta je sodeloval pri pisanju lažnega dopisa z dne 14. 11. 2010, na podlagi katerega je prejela prvo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. H.H. je v juniju 2017 od nje neupravičeno zahteval kodo za alarmno napravo. Tožena stranka v poletnih mesecih leta 2017 ni zagotavljala čiščenja prostorov KU F., C.C. pa ji je v zvezi s tem napisal, da lahko sama sprazni koše, če bo to potrebno.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla nobenega delavca, ki bi v letu 2002 pridobil visokošolsko izobrazbo in bi še vedno opravljal delo na delovnem mestu, na katerem delo opravlja ona. Meni, da jo je tožena stranka neenako obravnavala zaradi starosti in izobrazbe, saj so vsi mlajši sodelavci napredovali takoj po pridobitvi višje izobrazbe. Kot primer navaja uslužbenko E.E., ki je od leta 2007 že dvakrat napredovala in od katere tožena stranka ni zahtevala, da se prijavi na javni razpis. Po končanem študiju 2013 je bila premeščena na delovno mesto, za katero je glede na izpoved C.C. pogoje izpolnjevala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da tožena stranka le njej po pridobitvi višje izobrazbe ni omogočila napredovanja. Tožena stranka ni dokazala, da tožničino delovno mesto ne more biti sistemizirano kot zahtevnejše delovno mesto. Načelnik ji je v letih 2008 in 2009 večkrat obljubil delovno mesto vodje referata za matične zadeve, vendar teh obljub do danes ni realiziral. V letu 2008 je napredovala le za en plačni razred, čeprav je dosegla višje število točk od sodelavcev, ki so napredovali za dva razreda. Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi dokazuje, da bi morala napredovati za dva razreda, tožena stranka pa jo je prisilila v podpis drugega aneksa, v skladu s katerim je napredovala za en plačni razred. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Neenako obravnavo zatrjuje tudi v razmerju do S.S., e.e., L.L., Z.Z., U.U., f.f., g.g., h.h. in C.C.. Tudi drugi delavci tožene stranke v pogodbah o izobraževanju niso imeli dogovorjeno, da bi jim bila tožena stranka po zaključenem izobraževanju dolžna zagotoviti delovno mesto, ustrezno izobrazbi, pa jim ga je kljub temu zagotovila. Mnenje Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) z dne 21. 9. 2004 ni zakonito, saj je vodstvo tožene stranke v zvezi z izdajo tega mnenja izkoristilo svoj vpliv. Tudi sodelavka E.E. ji je večkrat omenila, da g. J.J. na ministrstvu skrbi, da se zadeve urejajo v korist načelnika. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da v zvezi z njenim napredovanjem ni prejela pozitivnega mnenja s strani Vlade RS. Glede na to, da je za vse ostale uslužbence takšno mnenje pridobila, je tožnica očitno diskriminirana. Matičarja i.i. in j.j. sta napredovala že leta 2012, tožnica pa šele v letu 2015. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, na kateri razpis, za katerega je izpolnjevala vse pogoje, se tožnica ni prijavila. Poleg tega bi jo tožena stranka na podlagi 57. člena Zakona o javnih uslužbencih na to delovno mesto lahko enostavno premestila, kot je to storila pri njenih sodelavcih. Načelnik je na javnih razpisih določil pogoje, ki jih tožnica ni izpolnjevala in so bili prirejeni novo zaposlenim uslužbencem. Opozarja, da g.g. in f.f. v času zaposlitve pri toženi stranki nista pridobili višje izobrazbe, pa sta kljub temu napredovali. Tožena stranka od E.E. in od C.C. ni zahtevala znanja madžarskega jezika, čeprav sta delo opravljala na dvojezičnem območju.

Izpostavlja navedbe načelnika iz leta 2006, da je nihče od šefov noče imeti, da so se o njej večkrat pogovarjali, da ima samo z njo slabe odnose, da zanjo ni nobenega delovnega mesta, da je sramota, da je pisala na ministrstvo in da je bolje, da odide iz UE A.. Navaja, da jo je načelnik sramotil tudi glede njenega zasebnega življenja. Izpostavlja njegovo izpoved na naroku za glavno obravnavo 11. 5. 2017, da v svoji dolgoletni karieri ni imel konflikta z nobenim od podrejenih uslužbencev, razen s tožnico. Načelnik se do nje obnaša grdo, s spremembo sistemizacije ji noče urediti novega delovnega mesta, izsiljuje jo s prijavljanjem na javne natečaje, jo obrekuje, da je v kazenskih postopkih itd. Kot bistveno izpostavlja navedbo tožene stranke, da je sistemizacija v pristojnosti načelnika UE.

Navaja, da so ji med delovnim časom odtujevali zasebne listine. Od leta 2007 ne sme na sedež UE A., niti se ne sme družiti s sodelavci. Na sodišču se že kar nekaj časa neuspešno bori za svoje pravice, zaradi tega pa so ji nastale nepopravljive zdravstvene težave. Dolgoletno nasilje na delovnem mestu, dolgotrajno pravdanje in ostali postopki so ji povzročili takšne zdravstvene težave, da jo je osebna zdravnica napotila v ambulanto za zdravljenje depresije v k.. Počuti se izigrano v tem in drugih sodnih postopkih. Počuti se ponižano in najmanj vredno na upravni enoti. Tožena stranka jo neenakopravno obravnavava predvsem v razmerju do S.S., l.l., C.C., E.E., m.m., g.g., f.f., n.n., h.h., U.U., o.o. in p.p.. Nanjo letijo nenehne kritike in žalitve. Načelnik in C.C. ji večkrat očitata slabo komuniciranje, vendar ji tega očitka ne pojasnita. Tožnica je vsem zaposlenim na UE napisala pisno zaprosilo, naj ji pojasnijo datum in vsebino njenega slabega komuniciranja, vendar odgovora ni prejela. Čeprav je toženo stranko zaprosila za povračilo stroškov, jih ni prejela. Navaja, da je C.C. leta 2006 nezakonito vpogledal v njeno službeno elektronsko pošto. Službo za upravne enote je neuspešno prosila za premestitev. Glede dostopa zaradi združevanja in določanja EMŠO osebam ji je bilo onemogočeno delo z računalnikom, zato je morala za pomoč zaprositi sodelavce. S tem je izgubila veliko časa, načelnik pa ji je nato očital, da je napravila manj vnosov od sodelavke m.m..

Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni upoštevalo, da je pritožbeno sodišče z odločbo opr. št. Pdp 399/2016 razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Toženi stranki je neutemeljeno priznalo 503,40 EUR pritožbenih stroškov, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Toženi stranki tudi sicer v tem sporu niso nastali posebni stroški, saj jo je zastopalo Državno odvetništvo RS. Ker ji je načelnik napravil veliko nepopravljivo škodo, za kar se ji ni nikoli opravičil, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka oziroma da ji mora tožena stranka povrniti njene stroške postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 20,00 EUR iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev, saj tega stroška v obrazložitvi sodbe ni specificiralo. Pritožbi prilaga elektronsko sporočilo C.C. z dne 16. 6. 2017 glede čiščenja prostorov KU F., dopis Službe r. z dne 11. 8. 2017, elektronsko obvestilo Podjetja s. z dne 15. 6. 2017 v zvezi s šiframi vklopa in izklopa KU in elektronsko obvestilo načelnika z dne 7. 9. 2017 glede zaprosila za izrabo letnega dopusta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnica je vložila odgovor na odgovor na pritožbo. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v pritožbenem postopku tovrstne vloge ne predvideva.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožnica v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč. Sicer pa tožnica s pritožbenimi navedbami v tej smeri v resnici nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožnica s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka listine v novem sojenju predložila prepozno, uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 286. člena ZPP. Ker v zvezi s tem ne obrazloži, kako je oziroma bi to lahko upoštevanje teh listin vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe (pavšalno navaja le, da bi morala biti končna odločitev drugačna), pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

9. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa pritožba glede odločitve o zavrnitvi odškodninskega zahtevka iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu utemeljeno smiselno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. Z odločbo opr. št. Pd 209/2013 z dne 12. 1. 2016 je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15. 1. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 24. 4. 2013 ter sklepa tožene stranke z dne 28. 2. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 8. 5. 2013. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I/1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti odločb, ki jih je tožena stranka izdala tožnici v obdobju od leta 1994 do leta 2013, pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 (I/2. točka izreka sodbe). V posledici navedene odločitve je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov postopka (I/3. točka izreka sodbe), tožnici pa naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Pritožbeno sodišče je navedeno odločbo na pritožbo tožnice z odločbo opr. št. Pdp 399/2016 z dne 20. 10. 2016 delno (tj. izpodbijani sklep v celoti, izpodbijano sodbo pa v I/1. točki, predzadnji in zadnji alineji I/2. točke, v I/3. in v II. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odločbi opr. št. Pdp 399/2016 je izpostavilo, da je tožnica v izjavi z dne 20. 3. 2015 podrobno opisala tudi dogodke, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo in so relevantni za presojo, ali ravnanje načelnika in drugih tožničinih sodelavcev kot celota ustreza opredelitvi pojma trpinčenja na delovnem mestu. Opozorilo je, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno ni opredelilo do tožničinih navedb, da je od tožene stranke neupravičeno prejela več opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da jo nadrejeni in sodelavci kontrolirajo, da ji načelnik in nadrejeni delavec C.C. nista dovolila dialoga, da je bila žrtev kritik, pripomb in žalitev, da je prišlo do nezakonitega vpogleda v njeno elektronsko pošto in da ji je bilo onemogočeno delo z računalnikom. Sodišče prve stopnje v prvi sodbi tudi ni odgovorilo na podrobna pojasnila tožnice, zakaj naj bi bila s strani tožene stranke neenako obravnavana in šikanirana pri napredovanju na boljša delovna mesta. Pritožbeno sodišče je zato sodišču prve stopnje naložilo, da se mora v novem sojenju ustrezno opredeliti do vseh pravno pomembnih tožničinih navedb v zvezi s trpinčenjem. Pritožbeno sodišče je v odločbi opr. št. Pdp 399/2016 nadalje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15. 1. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 24. 4. 2013 ter sklepa tožene stranke z dne 28. 2. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, z dne 8. 5. 2013 pri Vladi RS. Glede na določbo četrtega odstavka 108. člena ZPP je namreč zavzelo napačno stališče, da je tožnica navedene sklepe izpodbijala šele 19. 8. 2013, ko je bila vložena dopolnitev tožbe. Pritožbeno sodišče je zato sodišču prve stopnje naložilo, naj v novem sojenju šteje, da je tožnica sodno varstvo zoper te sklepe zahtevala že z vložitvijo tožbe dne 10. 6. 2013 in nato ponovno presodi, ali je bila tožba pravočasna. Pritožbeno sodišče je pri presoji utemeljenosti tožničine pritožbe zoper prvo odločbo tudi ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti sklepov tožene stranke z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013 neutemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica zoper te sklepe v skladu z določbami 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) izkoristila možnost pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi stroškovno odločitev v II. točki izreka sodbe. V preostalem je tožničino pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izdalo odločbo, razvidno iz 1. točke obrazložitve te odločbe.

Glede pritožbe zoper sklep v I. točki izreka odločbe:

11. Ker tožnica odločitvi o zavrženju tožbe v delu, ki se je nanašal na ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2013 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2013 nasprotuje le pavšalno, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev o zavrženju tega dela tožbe materialnopravno pravilna. V skladu s petim odstavkom 24. člena ZJU je namreč sodno varstvo pred delovnim sodiščem zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica zoper sklepa tožene stranke z dne 22. 3. 2013 in z dne 17. 7. 2013 ni izkoristila možnosti pritožbe, tožba v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 24. člena ZJU pravilno zavrglo.

Glede pritožbe zoper sodbo v II. in III. točki izreka odločbe:

12. Vse pritožbene navedbe glede (ne)pravilnosti določitve višine tožničine plače v obdobju od 1994 dalje oziroma glede njenega prikrajšanja iz tega naslova so neutemeljene. Pritožbeno sodišče je že z odločbo opr. št. Pdp 399/2016 z dne 20. 10. 2016 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti individualnih aktov1, ki jih je tožena stranka tožnici izdala v zvezi z imenovanjem v naziv ali višino njene plače. Ker je torej odločitev o zakonitosti teh individualnih pravnih aktov pravnomočna, tožnica v tem pritožbenem postopku ne more doseči njihove ponovne presoje.

13. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 28. 2. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 8. 5. 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka s sklepom z dne 28. 2. 2013 kot nedovoljen zavrgla tožničin ugovor zoper opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnica se je zoper to odločitev pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je njeno pritožbo zavrnila kot neutemeljeno (sklep z dne 8. 5. 2013). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedenih sklepov utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da bi tožnica pisno opozorilo lahko izpodbijala le v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj niti prej veljavni ZDR niti sedaj veljavni ZDR-1 posebnega pravnega varstva zoper opozorilo ne predvidevata. Sklep tožene stranke z dne 28. 2. 2013 o zavrženju tožničinega ugovora je torej pravilen in zakonit, posledično pa tudi ni razlogov za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 8. 5. 2013. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

14. Tožnica v tem sporu vtožuje tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 15.000,00 EUR zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu. Pravno podlago za odločitev predstavlja četrti odstavek 6.a člena ZDR, v skladu s katerim je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, tj. vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (enako določa četrti odstavek 7. člena sedaj veljavnega ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odškodninski zahtevek iz tega naslova ponovno zavrnilo, ker s strani tožnice zatrjevanih protipravnih ravnanj diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu ni ugotovilo.

15. Pritožbeno sodišče je že v odločbi opr. št. Pdp 399/2016 z dne 20. 10. 2016 opozorilo, da mora sodišče prve stopnje natančno ugotoviti, kaj se je v resnici dogajalo v spornih razmerjih in nato ob presoji vsega dogajanja kot celote ugotoviti, ali je bila tožnica neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni odgovorilo na vse pravno relevantne navedbe, ki jih je tožnica podala v izjavi z dne 20. 3. 2015. 16. Tožnica je v postopku na prvi stopnji z obsežnimi navedbami uveljavljala, da je bila izdaja vseh pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov popolnoma neupravičena in da je tožena stranka vsa opozorila izdala le zato, da bi jo osramotila in ponižala. Sodišče prve stopnje je na te navedbe odgovorilo z ugotovitvijo, da izdana opozorila niso predstavljala nedopustnega izvajanja pritiska v smislu povračilnih ukrepov in da je tožena stranka z njihovo izdajo tožnico le opomnila, naj svoje delo opravlja vestno. Glede na to, da je tožnica glede vsakega izdanega opozorila obrazloženo pojasnila (32 do 56 stran izjave z dne 20. 3. 2015), zakaj je bila njegova izdaja neupravičena in na kakšen način je tožena stranka z izdajo opozorila zlorabila svoje pravice, takšna obrazložitev ne dosega standarda potrebne obrazloženosti sodne odločbe. Kontinuirano izdajanje neutemeljenih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nedvomno lahko pomeni nedopustno izvajanje pritiska na delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničine navedbe v zvezi s tem zavrniti s prepričljivimi in jasnimi razlogi. Ker tega ni storilo, mu pritožba utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. (pravilno 8.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala hude malomarnosti ali namernega protipravnega ravnanja tožene stranke, opozarja na določbo šestega odstavka 6. člena ZDR (enako določa šesti odstavek 6. člena sedaj veljavnega ZDR-1), da mora v primeru, če delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. V obravnavani zadevi zato tožena stranka nosi dokazno breme v zvezi s tem, da tožnici opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni izdala iz namenom, da bi tožnico ponižala, prestrašila ali jo žalila, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je napačno.

18. Tožnica v pritožbi vztraja tudi pri navedbah, da jo je tožena stranka zaradi starosti in izobrazbe v primerjavi z mlajšimi sodelavci neenako obravnavala, saj naj bi vsi sodelavci, razen nje, po pridobitvi višje izobrazbe napredovali na boljše plačano delovno mesto. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi načelnika B.B. in tožnici nadrejenega delavca C.C. ugotovilo, da pri napredovanju drugih uslužbencev na boljša delovna mesta ni bila diskriminirana. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je dokazna ocena v zvezi s tem pomanjkljivo obrazložena in neprepričljiva. Pritožbeno sodišče je že v odločbi opr. št. Pdp 399/2016 izpostavilo, da je tožnica v izjavi z dne 20. 3. 2015 zelo podrobno opisala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana in šikanirana pri napredovanju na boljša delovna mesta in kako je bilo z razpisi za nova delovna mesta, pri čemer je tudi poimensko navedla, v razmerju do katerih sodelavcev naj bi bila neenako obravnavana (v razmerju do E.E., S.S., e.e., L.L., Z.Z., U.U., f.f., g.g., h.h. in C.C.). Sodišče prve stopnje se do njenih navedb v zvezi s tem ni ustrezno opredelilo. V 17. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je sicer navedlo, da je načelnik B.B. v izpovedi prepričljivo pojasnil, zakaj so bili določeni uslužbenci po pridobitvi izobrazbe razporejeni na boljša delovna mesta, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno niti o napredovanju katerih delavcev je priča izpovedala niti kakšni so bili razlogi za njihovo napredovanje. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov za ugotovitev, da je imela tožnica možnost, da z ostalimi sodelavci konkurira za zaposlitev na drugih (boljših) delovnih mestih, vendar se na nekatere razpise ni prijavila, čeprav je imela za to ustrezno izobrazbo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo tak zaključek in kateri so bili tisti razpisi, na katere se tožnica ni prijavila. Pritožbeno sodišče tudi ne more preizkusiti tožničinih navedb, da bi jo tožena stranka, če bi za kakšno delovno mesto res izpolnjevala pogoje, na podlagi 57. člena ZJU lahko enostavno premestila na to delovno mesto, kot je to storila pri njenih sodelavcih, da jo je tožena stranka kot edino uslužbenko v zvezi s tem silila v prijavo na javne razpise ter da je na teh razpisih določila pogoje, ki so bili prirejeni drugim sodelavcem. Sodišče prve stopnje se namreč do teh navedb ni opredelilo, čeprav niso pravno nepomembne. Pritožba nasprotuje tudi dejanski ugotovitvi, da Vlada RS ni podala soglasja k predlogu tožene stranke za spremembo sistemizacije za tožničino delovno mesto na KU F.. Ker je sodišče prve stopnje to ugotovitev utemeljilo le s pavšalnim sklicevanjem na "predložene listine", tudi te ugotovitve ni mogoče preizkusiti.

19. Pritožba nadalje utemeljeno uveljavlja, da bi se moralo sodišče prve stopnje obrazloženo opredeliti tudi do drugih tožničinih navedb, pomembnih za presojo, ali je ravnanje načelnika in drugih tožničinih sodelavcev kot celota ustrezalo opredelitvi pojma trpinčenja na delovnem mestu. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi moralo obrazloženo odgovoriti na tožničine navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka od nje zahteva, da pri prijavi izrabe t.i. enodnevnega dopusta navede razlog, zakaj dopust potrebuje in da načelnik na ta način posega v njeno pravico do zasebnosti; da tudi drugi sodelavci v pogodbah o izobraževanju niso imeli dogovorjeno, da jim je tožena stranka po zaključenem izobraževanju dolžna zagotoviti delovno mesto, ustrezno izobrazbi, pa jim ga je tožena stranka vseeno zagotovila; da ji je načelnik v letu 2006 rekel, da je nihče od šefov noče imeti, da so se o njej večkrat pogovarjali, da ima samo z njo slabe odnose, da je sramota, da je pisala na ministrstvo in da je bolje, da odide iz UE A.; da imajo drugi zaposleni izrecna navodila, naj vlog v času malice ne sprejemajo, ona pa mora vlogo sprejeti tudi v času malice; da ni naključje, da tožena stranka le v zvezi z njeno premestitvijo ni pridobila pozitivnega mnenja od Vlade RS; da je bila v letu 2006 kot zadovoljivo ocenjena le zato, ker je pisala Inšpekciji za sistem javnih uslužbencev; da ji je tožena stranka v letu 2012 načrtno odvzemala tiste naloge, ki uslužbencu prinašajo dodaten dohodek (sodelovanje pri sklenitvi zakonske zveze). Sodišče prve stopnje se v novem sojenju tudi ni ustrezno opredelilo do tožničinih navedb, da jo sodelavci (v zvezi s tem tudi v pritožbi izrecno izpostavlja predvsem sodelavca D.D. in E.E.) kontrolirajo, da je C.C. v letu 2006 nezakonito vpogledoval v njeno elektronsko pošto in da ji je bilo onemogočeno delo z računalnikom, nato pa ji je načelnik očital, da je v primerjavi s sodelavkami naredila premalo. Ker sodišče prve stopnje na vse primeroma povzete navedbe ni (ustrezno) odgovorilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica.

20. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje, ko je odmerjalo potrebne stroške tožene stranke, tej neutemeljeno priznalo 503,40 EUR pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo v postopku pred pritožbenim sodiščem opr. št. Pdp 399/2016 namreč ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

21. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje delno (v II/3. točki izreka odločbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo s sklepom tožene stranke z dne 15. 1. 2013 in sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 24. 4. 2013 odločeno o tožničini zahtevi za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja oziroma zahtevi za izpolnitev obveznosti in odpravo izvajanja neenakega obravnavanja in šikaniranja na delovnem mestu, je pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve odločitve v II/3. točki izreka odločbe razveljavilo tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov z dne 15. 1. 2013 in 24. 4. 2013 v II/1. točki izreka odločbe. Odločitev o stroških postopka tega individualnega delovnega spora je odvisna od uspeha strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče v posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari razveljavilo tudi odločitev o stroških v III. točki izreka izpodbijane odločbe.

22. V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (I. in II/2. točka izreka).

23. Sodišče prve stopnje se bo moralo v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke iz naslova mobinga in neenake obravnave v novem sojenju opredeliti do vseh relevantnih navedb, ki jih je tožnica podala v postopku na prvi stopnji. Ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč pritožbenega sodišča bo moralo ponovno celovito dokazno oceniti izvedene dokaze, po potrebi dopolniti dokazni postopek, nato pa ob presoji vsega dogajanja kot celote presoditi, ali je bila tožnica s strani tožene stranke neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu. Pri tem naj upošteva stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 30. 6. 2016, da je v skladu z definicijo, opredeljeno v 6.a členu ZDR, trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na pravilno stališče pritožbe, da sprejem aktov o preprečevanju spolnega ali drugega nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu samo po sebi še ne dokazuje, da delodajalec te akte spoštuje tudi v praksi. Ob upoštevanju dejstva, da je sestavni element definicije trpinčenja na delovnem mestu kontinuiranost negativnih ravnanj, naj sodišče prve stopnje v novem sojenju presodi, ali so za odločitev v tem sporu pravno relevantne tudi tožničine navedbe v zvezi s pogodbo o izobraževanju in se po potrebi opredeli tudi do njih (tožnica v pritožbi vztraja pri navedbah, da ji je tožena stranka leta 2002 nezakonito prekinila pogodbo o izobraževanju, da je namerno zavlačevala z zadnjim obrokom šolnine, da ji je neutemeljeno očitala, da za izrabo študijskega dopusta ni imela dovoljenja nadrejenega delavca in da ji je v zvezi s tem neupravičeno grozila z disciplinskim postopkom). V novem sojenju naj glede odločilnih dejstev navede jasne in prepričljive razloge, saj je le na ta način mogoč pritožbeni preizkus sprejete odločitve.

24. Ker je bilo pritožbi treba delno ugoditi že iz navedenih razlogov, druge pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Pritožbeno sodišče lahko v skladu z določbo 356. člena ZPP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (oz. drugim sodnikom), če so za takšno odločitev podani utemeljeni razlogi v okviru zakonskega pooblastila. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo vseh pravdnih dejanj in ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v odločbi opr. št. Pdp 399/2016 z dne 20. 10. 2016, pritožbeno sodišče zadevo vrača v novo sojenje pred drugega sodnika.

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Razen glede sklepov tožene stranke z dne 22. 3. 2013 in 17. 7. 2013, glede katerih je bila, kot že navedeno, odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju preuranjena, zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.