Jedro

Ker je tožnica ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajala pri postavljenem tožbenem zahtevku, da se jo kot popolnoma nezmožno za delo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, šele v pritožbi zoper sodbo pa je navedla, da dela ni zmožna opravljati niti polovični delovni čas in jo je potrebno razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti, predstavljajo te navedbe navajanje novih dejstev v pritožbi, kar je nedopustno, če za to ni opravičljivih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2008 in št. ... z dne 23. 6. 2008, s katerima je bila tožnica dokončno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je obračunska in knjigovodska dela s polovico polnega delovnega časa od 9. 6. 2008 dalje, delodajalcu družbi V. d.o.o. iz ..., pa je bilo naloženo, da tožnici zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnico razporedi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 6. 2008 dalje ter da se ji od 9. 6. 2008 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožnico razporedi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 6. 2008 dalje, ter ji prizna pravico do invalidske pokojnine in toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka. Podrejeno je predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče spregledalo pravno podlago za izdajo izpodbijanih odločb, saj gre pri tožnici za II. kategorijo invalidnosti, ki je podana, če je delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več. Izvedenec specialist psihiater je ugotovil, da je tožnica za opravljanje svojega dela nezmožna, teoretično lahko opravljala kakšna druga dela. Takšno stanje je bilo prisotno že v času, ko sta tožničino zdravje in zmožnost za delo ugotavljali obe komisiji. Po izvedenčevih ugotovitvah je popolnoma nezmožna opravljati svoj poklic že od leta 2007 dalje, kasneje pa se ji je zdravstveno stanje slabšalo. Delo v računovodsko knjigovodski stroki je za tožnico neustrezno, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugotovilo. Priznana III. kategorija invalidnosti ne ustreza dejanskim ugotovitvam. Zastavlja se vprašanje, katero delo bi bila tožnica sploh zmožna opravljati in tega nista ugotovili niti invalidski komisiji. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da tožničin poklic oz. delo, ki ga opravlja v družbi V. d.o.o. zahteva dobre psihofizične sposobnosti in stabilno osebnost, saj gre za intelektualno zahtevna dela. Posledica nepravilnih ugotovitev invalidskih komisij je poslabšanje zdravstvenega stanja, saj je bila tožnica 9. 1. 2009 hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, pojavljati so se ji pričele suicidalne misli. Že v letu 2008 je potrebovala pomoč pri opravljanju gospodinjskih del. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča, v kateri je navedeno, da ni mogoče upoštevati le teoretičnih možnosti opravljanja drugega ustreznega dela, ne da bi se to lahko dejansko uresničilo. Izvedenec je res navedel datum 21. 7. 2009, kot dan popolne izgube delovne zmožnosti, pojasnil pa je tudi, da so možnosti opravljanja dela pred tem datumom le teoretične. Iz mnenja bolnišnice B. z dne 9. 1. 2009 izhaja, da svojega dela že v času obravnave na invalidskih komisijah ni bila zmožna opravljati. Delodajalec je upokojitev predlagal, ker tožnici dela, ki bi ga lahko opravljala, ni mogel zagotoviti. Po mnenju izvedenca bi drugo delo pri tožnici povzročilo hudo dekompenzacijo ter nadaljnje slabšanje zdravja. Odločbi sta nezakoniti, ker ne upoštevata, da tožnica svojega poklica ni bila zmožna opravljati niti s polovičnim delovnim časom, zaradi česar je pri njej podana vsaj II. kategorija invalidnosti. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, to pomeni zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je tudi posledica bistvene kršitve določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo dovolj popolno in pravilno ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo očitanih kršitev, saj je izvedlo predlagane dokaze in upoštevalo dejstva, pomembna za odločbo (1. odst. 213. čl. ZPP). V postopku tudi ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pravico do invalidske pokojnine po 67. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pridobi, med ostalimi, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Kot svoj poklic se po 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Po podatkih v delovni knjižici ter delovni dokumentaciji, priloženi v upravnem spisu, je tožnica dokončala administrativno šolo in pridobila poklic administrativni tehnik s srednjo strokovno izobrazbo. V delovni anamnezi je navedla, da je delodajalec začasno že prilagodil delovni proces, omogočil ji je delo brez komunikacije po telefonu oz. s strankami. Ustrezala bi ji prilagoditev delovnega mesta, s katero bi tudi svoje delo oz. poklic lahko opravljala, čeprav trenutno ni zmožna opravljati del v okviru strokovne izobrazbe oz. poklica. Sicer je njeno dotedanje delo – obračunska in knjigovodska dela rada opravljala.

Iz medicinske dokumentacije, zbrane v upravnem spisu, ter listin, ki jih je predložila tožnica izhaja, da ima od leta 2006 predvsem psihične zdravstvene težave, ki pomembno vplivajo na njeno delovno zmožnost. Specialisti psihiatri v mnenjih predlagajo razbremenitev v obliki začasne zadržanosti od dela, pogosto so ji bile svetovane tudi fizične in sprostitvene aktivnosti. Popolna nezmožnost za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, kot jo uveljavlja tožnica, ni ugotovljena niti omenjena v nobenem izvidu. Ta kategorija invalidnosti je namreč pri zavarovancu podana, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Sodišče po 1. odstavku 63. čl. in 1. odst. 73. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v socialnem sporu presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, s katerim je tožena stranka odločila o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti. To pomeni, da pri presoji upošteva zbrane dokaze, dejansko in pravno stanje, kot je obstajalo ob izdaji dokončne odločbe tožene stranke, v tem primeru je to 11. 12. 2008. Nobenega dokaza ni, da je do omenjenega dne tožnica postala popolnoma nezmožna opravljati organizirano pridobitno delo oz., da je bila njena preostala delovna zmožnost povsem izgubljena. Šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navaja, da svojega poklica, ki ga je, glede na izobrazbo administrativni tehnik, potrebno obravnavati širše in ne le kot računovodska in knjigovodska dela, ki jih opravlja pri sedanjem delodajalcu, ni zmožna opravljati niti s polovičnim delovnim časom in je zato po njej podana vsaj II. kategorija invalidnosti. Te navedbe pomenijo navajanje novih dejstev v pritožbi, kar je nedopustno, saj bi tožnica po 286. čl. ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo morala navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Na poznejših narokih ali celo v pritožbi bi tožnica lahko navedla dejstva v zvezi z II. kategorijo invalidnosti le, če bi izkazala, da ji brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. vsaj do konca glavne obravnave, ob izpolnjenih pogojih iz 4. odst. 286. čl. ZPP. Takšnih opravičljivih razlogov tožnica ni navedla, ves postopek pri sodišču prve stopnje je vztrajala pri prvotnem zahtevku, da je invalid I. kategorije invalidnosti ter da ji od 9. 6. 2008 dalje pripada pravica do invalidske pokojnine. Takšen zahtevek pa ni utemeljen z izvedenimi dokazi, vključno z mnenjem izvedenca, ki je v pisnem mnenju in tudi ob zaslišanju vztrajal, da je zanesljiv datum invalidnosti I. kategorije oz. popolne izgube delovne zmožnosti 21. 7. 2009, kar je po vročitvi dokončne odločbe v postopku ugotavljanja invalidnosti in priznanja pravic pri toženi stranki.

Iz opisa dela, kot ga je v delovni dokumentaciji z dne 8. 4. 2008, priloženi v upravnem spisu, podal tožničin delodajalec, izhaja, da tožnica opravlja pisarniško delo, pri čemer polovico delovnega časa opravlja knjigovodska dela, preostali delovni čas pa ostala dela, v opisu so našteta obračunska dela, knjiženje saldakontov in glavne knjige, knjigovodska dela ter izterjava neplačil. Iz delovne dokumentacije sicer izhaja, da gre za delo brez posebnih zdravstvenih zahtev, ki se opravlja v ugodnem delovnem okolju. Že v okviru delovnega mesta in ob upoštevanju tožničinega poklica očitno ni nemogoče, da ji delodajalec zagotovi ustrezno mirnejše delo, brez pogostih komuniciranj tako s strankami, kot s sodelavci. Če je bila tožnica mnenja, da obračunskih in knjigovodskih del ni zmožna opravljati niti v skrajšanem delovnem času, bi morala navesti, katera dela oz. s kakšnimi omejitvami je delo, upoštevajoč njen poklic in izobrazbo, zmožna opravljati, saj je bilo jasno ugotovljeno, da njena delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena in v smislu 3. alineje 1. odst. 61. čl. ZPIZ-1 še lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega časa. Po 2. odstavku 73. čl. ZDSS-1 mora stranka zadostno opredeliti zahtevek najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Da bi sodišče lahko presojalo utemeljenost zahtevka morajo stranke že po temeljnih določbah ZPP zahtevek postaviti in pravočasno navesti vsa dejstva, na katera zahtevek opirajo ter predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 2. čl. in prvi odstavek 7. čl. ZPP).

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za odpravo dokončne odločbe, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine na tej podlagi. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.