Jedro

Cilj ZVEtL je omogočiti pridobiteljem posameznih delov stavb, da dosežejo zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine v primerih, ko so zemljiškoknjižni lastniki glede vzpostavitve zemljiškoknjižnega vpisa etažne lastnine na stavbah pasivni oziroma jih ni. Posamezni deli stavbe, za katere sodišče ne ugotovi (v skladu s pogoji po ZVEtL), da so bili odtujeni v korist posameznih pridobiteljev, ob vzpostavitvi etažne lastnine ostanejo v lasti zemljiškoknjižnega lastnika zemljiške parcele.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v postopek pritegnilo udeležence A. A., B. B. in C. C. (točka A izreka), nato pa pod točko B izreka odločilo, da se na stavbi z identifikacijsko številko ..., k. o. X, stoječi na parc. št. 548 iste k. o., na naslovu ..., vzpostavi etažna lastnina (I. točka). Kot pripadajoče zemljišče k stavbi je določilo parc. št. 548 k. o. X, ki je s tem postala splošni skupni del stavbe (II. točka). Nadalje je določilo posamezne dele stavbe ter pri teh delih določilo lastninsko pravico v korist in na ime oseb, navedenih v III. točki, med drugim tudi v korist nasprotne udeleženke - na posameznem delu stavbe z ID znakom 000 (3. alineja III. točke). Določilo je splošne skupne dele stavbe ter na njih določilo solastniške idealne deleže v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (IV. in V. točka) ter odločilo, da se sklep v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (VI. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka. Izpodbija tretjo alinejo III. točke izreka in predlaga, da se v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da se pri posameznem delu stavbe z ID znakom 000 določi drugega lastnika ali pa predlog v tem delu zavrne, podrejeno, da se sklep razveljavi in vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, storilo je tudi bistvene kršitve določb postopka. Povzema določbe iz Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) in sicer 3. do 6. člen ZVEtL ter opozarja na 5. točko prvega odstavka 24. člena ZVEtL. Poudarja, da je pritožnica že v odgovoru na predlog predlagatelja navedla, da ni lastnica nobenega posameznega dela v predmetni stavbi in da ne zatrjuje niti ne izkazuje pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe po določbah ZVEtL. Za sporni posamezni del številka 3 je iz priloženega elaborata etažiranja izhajalo, da naj bi služil vsakokratnim etažnim lastnikom. Ker je bila raba opredeljena kot stanovanjska, je sodišče sklepalo, da gre za hišniško stanovanje. Ugotovilo je, da naj bi bil ta posamezni del v lasti Č. Č., ki pa udeležbe v postopku ni prijavil. Pritožnica je v odgovor na opozorilo sodišča navedla, da sporni posamezni del predstavlja stanovanje, s katerim je pritožnica odplačno razpolagala ter v dokaz priložila kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja z dne 31.5.2001, iz katere izhaja, da je navedeni posamezni del prodala D. D. Navedla je, da podatkov o nadaljnem prenosu nima. S tem je pritožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Da pritožnica ni lastnica spornega posameznega dela, je bilo ves čas nesporno med udeleženci postopka. Da ni lastnica, je razvidno tudi iz elaborata. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je v pozivu z dne 22. 2. 2016 zapisalo, „da bo v primeru molka sodišče pri tem posameznem delu določilo lastninsko pravico v korist Mestne občine ...“, vendar je bil ta molk pretrgan. Dejstvo, da sodišče ni moglo ugotoviti pravnih lastnikov predmetnega posameznega dela, pritožnica pa je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica nerazdeljenih delov, ni razlog za vpis lastninske pravice nasprotne udeleženke na predmetnem posameznem delu. Sodišče se sklicuje na osmi odstavek 18. člena ZVEtL, verjetno je mislilo osmi odstavek 16. člena ZVEtL, glede postavitve skrbnika ali skrbnice za poseben primer v primeru smrti ali prenehanja udeležencev postopka, vendar je napačno zaključilo, da bi taka postavitev skrbnika presegla namen tega postopka. Citirana določba daje možnost, da se umrlemu postavi skrbnika, dokler nasledniki ne prevzamejo postopka. Če so nasledniki znani, pa sodišče skrbnika ne postavi, pač pa v postopek pozove naslednike umrlega. Sodišče je razpolagalo s sklepom o dedovanju, v katerem so navedeni pravni nasledniki D. D., razpolagalo je s kupoprodajno pogodbo, ki izkazuje, da pritožnica ni več lastnica spornega posameznega dela, zato ni razloga, da je nasprotno udeleženko vpisalo kot lastnico spornega posameznega dela. Sodišče je prišlo z obrazložitvijo sklepa samo s seboj v nasprotje, saj je navedlo, da je pravni interes za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim tudi na strani zemljiškoknjižnega lastnika, ki hkrati ni dejanski lastnik, odločitev sodišča pa je s tem v nasprotju, in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj nasprotna udeleženka ni več lastnica spornega dela, hkrati pa bi morala trpeti bremena formalnega lastništva. Nasprotna udeleženka ne vidi razloga, zakaj se ne bi lastninska pravica na spornem posameznem delu vpisala na D. D., nato pa bi se za to nepremičnino uvedel nov zapuščinski postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je upravičen predlagatelj (za vpis v zemljiško knjigo) tudi tisti, ki predlaga vpis v korist tretje osebe, če posebej izkaže interes, in štelo, da je pravni interes za ureditev (uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim) tudi na strani zemljiškoknjižnega (formalnega) lastnika, ki hkrati ni dejanski lastnik. Nasprotno s pritožbeno navedbo takšni razlogi niso v nasprotju z izrekom in drugimi razlogi za odločitev, saj je sodišče pravni interes nasprotni udeleženki priznalo. Glede na konkretne okoliščine, ko je kupovalka D. D., glede katere je nasprotna udeleženka predložila prodajno pogodbo za posamezni del številka 3, že umrla, pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 11. člena ZVEtL pravilno odločilo, da lastninska pravica na posameznem delu številke 3 preide v korist Mestne občine ... Tudi v tem delu je bilo sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

5. Cilj ZVEtL je omogočiti pridobiteljem posameznih delov stavb, da dosežejo zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine v primerih, ko so zemljiškoknjižni lastniki glede vzpostavitve zemljiškoknjižnega vpisa etažne lastnine na stavbah pasivni oziroma jih ni. Posamezni deli stavbe, za katere sodišče ne ugotovi (v skladu s pogoji po ZVEtL), da so bili odtujeni v korist posameznih pridobiteljev, ob vzpostavitvi etažne lastnine ostanejo v lasti zemljiškoknjižnega lastnika zemljiške parcele. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da je odločitev zmotna in nezakonita, ker nasprotna udeleženka ne zatrjuje niti ne izkazuje pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe po določbah ZVEtL, saj ji posamezni del pripada kot lastniku zemljišča (11. člen ZVEtL) in ne drži, da naj bi bila v popolnoma enakem pravnem položaju kot vsi ostali udeleženci predmetnega postopka.

6. Nasprotna udeleženka je res predložila kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z D. D. (kopijo le-te), vendar pa navedeno za to, da bi se posamezni del vpisal kot lastnina D. D. oziroma njenega pravnega naslednika, ne zadošča. Dejstvo, da je lastninska pravica na posameznem delu stavbe prešla na drugo osebo mora namreč zemljiškoknjižni lastnik izkazati na enak način, kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik. Navedeno pomeni, da mora izkazati ustrezni pravni naslov in mora biti listina predložena v izvirniku oziroma overjenem prepisu, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s postopanjem sodišča, ki D. D. (ki je že umrla) oziroma pravnim naslednikom verjetne udeleženke D. D., ni postavilo skrbnika. Sodišče je pravilno navedlo, da bi postavitev takšnega skrbnika presegla namen postopka (osmi odstavek 16. člena ZVEtL). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče na prevzem postopka pozvati pravne naslednike D. D., saj naj bi sodišče razpolagalo s sklepom o dedovanju, v katerem so ti navedeni. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bil namreč v konkretnem primeru zapuščinski postopek IV D 1866/2010 po D. D. končan s sklepom brez zapuščinske obravnave, ker po takratnih podatkih zapustnica premoženja ni imela. Ker torej pritegnitev zapustnice v postopek kot udeleženke po samem zakonu v konkretnem postopku ni bila mogoča, prav tako pa tudi ne njenih morebitnih pravnih naslednikov in za sporni posamezni del nasprotna udeleženka tudi ni predložila primernega pravnega naslova za vpis lastninske pravice (izvirnik oziroma overjen prepis), je odločitev sodišča prve stopnje, da se na spornem posameznem delu določi lastninska pravica v korist nasprotne udeleženke, pravilna.

8. Končno se nasprotna udeleženka neutemeljeno sklicuje tudi na elaborat etažiranja, saj je sporni posamezni del dejansko predstavljal stanovanje, kar je zatrjevala tudi sama nasprotna udeleženka.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.