Jedro

Pri presoji odgovornosti prodajalca je treba upoštevati, da velja domneva, da vzrok za okvaro izvira iz njegove notranje poslovne sfere. Domnevo pa lahko prodajalec ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same, ampak da ta npr. izvira iz nepravilne uporabe s strani kupca.

Tožeča stranka je trditev, da je bila obravnavana lastnost sistema med strankama dogovorjena, podala šele po prejemu izvedenskega mnenja S. D., torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker pri tem ni navedla, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že prej, jih ni mogoče upoštevati.

Dejstvo, da je bil ob vračilu računalniški sistem oz. trdi disk na računalniku izbrisan, je za sodišče prve stopnje pravno pomembno le zato, ker je zaradi tega tožeča stranka ostala neuspešna v dokazovanju prvotnega stanja opreme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. Zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil:

1.Tožena stranka je dolžna tožeči plačati 32.359,80 EUR (prej 7.754.703,20 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2004 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe;

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe in

II. Tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške in sicer odvetniške stroške v višini 5.508,96 EUR in stroške za izvedenca v znesku 641,57 EUR ter sodno takso v višini 161,80 EUR.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče prve stopnje, do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na vračilo kupnine zaradi razdora prodajne pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka pri toženi stranki naročila profesionalno nelinearno video opremo, temelječo na T3K. Opremo je pričela uporabljati, vendar ta ni delovala tako, kot bi morala. Dne 27. 10. 2002 je z elektronskim sporočilom pozvala toženo stranko, da odpravi napako pri prikazu video slike (sekundarni monitor ni prikazoval video slike), 3. 9. 2003 pa je toženi stranki poslala dopis, v katerem je popisala vse pomanjkljivosti in napake opreme ter dala toženi stranki dva dni za odpravo napak. Dne 27. 10. 2003 je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za vračilo kupnine zaradi razdora pogodbe in toženi stranki vrnila opremo. S tožbo je zahtevala vračilo kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je toženi stranki nakazala kupnino, in sicer 7.754.703,20 SIT, sedaj 32.359,80 EUR. Tožena stranka se je zahtevku upirala s trditvami, da je pred dobavo pregledala in testirala sistem, ki ob prevzemu ni imel napak, neprikazovanje slike na sekundarnem monitorju pa ni bila napaka, temveč tehnična lastnost opreme, ki je tožena stranka ni mogla spremeniti, niti ni vedela, da je bila to želja tožeče stranke. Notifikacija napak je bila prepozna in nepravilna, ostale opisane napake pa niso bile napake sistema, temveč posledica nepravilne uporabe s strani tožeče stranke. Podrejeno je uveljavljala pobotni ugovor zaradi odpravljanja posegov tožeče stranke v računalnik in za hrambo opreme v znesku 4.838.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

6. Sodišče prve stopnje je kot na bistveno v tej zadevi odgovarjalo na vprašanje, ali ima tožeča stranka pravico do odstopa od pogodbe ter posledično do povrnitve kupnine ali pa te pravice zaradi nepravilne in nepravočasne notifikacije ter zaradi morebitnega nepooblaščenega poseganja v sam sistem nima. Izpodbijano sodbo sestavljata dva sklopa dejanskih ugotovitev, in sicer glede nezmožnosti predvajanja slike na obeh monitorjih hkrati in glede obveščanja tožene stranke o ostalih napakah (ter posegov v programsko in strojno opremo). Pri vprašanju (ne)prikaza slike na sekundarnem monitorju je sodišče prve stopnje presodilo, da gre za tehnično značilnost komponent, povezanih v sistem in ne za napako, zato je odgovornost tožene stranke glede tega vprašanja izključilo. Glede obveščanja tožene stranke o napakah in o posegih v programsko in strojno opremo pa je ugotovilo, da sta v računalniški sistem posegali tako tožeča kot tožena stranka. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da so napake na sistemu obstajale že prej, oziroma, da jih je povzročila tožena stranka s svojimi neustreznimi posegi v sistem. Ker je tožeča stranka neupravičeno odstopila od pogodbe, sodišče prve stopnje zahtevku za vračilo kupnine ni dalo sodnega varstva.

7. Za odločitev v tej zadevi so relevantne materialnopravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o prodajni pogodbi in odgovornosti za stvarne napake. O stvarni napaki je mogoče govoriti, če stvarna napaka oziroma vzrok zanjo obstaja že ob prevzemu stvari (prim. prvi odstavek 458. člena v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ(1)). Trditveno breme tožeče stranke je zato bilo, da dokaže, da so na video opremi že ob prevzemu obstajale stvarne napake. Tožena stranka pa se odgovornosti za stvarne napake lahko razbremeni, če vzroki za napake ne izvirajo iz prodajalčeve, torej iz sfere tožene stranke (prim. drugi odstavek 458. člena v zvezi z 240. členom OZ(2)). Pri presoji odgovornosti prodajalca je namreč treba upoštevati, da velja domneva, da vzrok za okvaro izvira iz njegove notranje poslovne sfere. Domnevo pa lahko prodajalec, torej tožena stranka, ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njene sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same, ampak da ta npr. izvira iz nepravilne uporabe s strani kupca (tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 134 in nasl.). Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi zato materialnopravno nepravilno navajalo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je do napak na opremi prihajalo zgolj zaradi ravnanj tožene stranke. Trditveno in dokazno breme, da je vzrok za napake, ki so se pojavile po prevzemu opreme, ravnanje tožeče stranke, je bilo namreč na toženi stranki, ta pa je po mnenju višjega sodišča to breme tudi izpolnila, saj je že v odgovoru na tožbo navedla, da ne gre za napake na sistemu, temveč za posledice nepravilne uporabe sistema s strani tožeče stranke, ki je grobo posegala v sam sistem, ga praktično razstavila in sama „šarila“ po komponentah (odgovor na tožbo, list. št. 14 in 15 spisa), v dokaz svojih trditev pa tudi predlagala dokaz z izvedencem računalniške stroke. Kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču o dokaznem bremenu strank pa višje sodišče ugotavlja, da so dejstva, pravno pomembna za odločitev v tej zadevi, v sodbi sodišča prve stopnje popolno ugotovljena. Pa tudi sicer tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskega stanja v zvezi s poseganjem v računalniško opremo po njenem prevzemu. Dejanske ugotovitve sodbe namreč napada le v delu, ki se nanaša na (ne)ugotovitev obstoja stvarnih napak ob prevzemu opreme. Trditev, ki jih postavlja sedaj v pritožbi, da so bili posegi tožeče stranke v računalniški sistem posledica dejstva, da tožena stranka napak ni uspela odpraviti, namreč tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, zato jih višje sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede napak na opremi zato utemeljuje tako izpovedba priče M. W., ki je delal kot pogodbeni sodelavec tožeče stranke, da je, še preden je o napakah obvestila toženo stranko, tožeča stranka posegala v sistem (na list. št. 121 spisa), kot tudi ugotovitve obeh izvedencev, da je tožeča stranka sama odpirala računalniško opremo in spreminjala osnovno konfiguracijo, čeprav je bila oprema pod garancijo in bi tako edini, ki bi konfiguracijo lahko spreminjal, bila tožena stranka. V zvezi z napakami, ki jih je tožeča stranka popisala v dopisu 3. 9. 2003, torej po skoraj enem letu od prevzema opreme, in v katerem je tudi navedla, na kakšen način je posegala v sistem (za te napake je tožena stranka trdila, da so posledica nepravilne uporabe opreme), sta oba izvedenca mnenja, da so lahko posledica mnogih vzrokov, med drugim tudi nepravilne uporabe in nedovoljenih oziroma nestrokovnih posegov v računalniško konfiguracijo, saj kakršenkoli poseg lahko povzroči katero od napak. Pri tem pa je B. Č., izvedenec računalniške stroke, ki je pregledal in proučil celotno vsebino sodnega spisa s pripadajočo dokumentacijo, tudi dodal, da je te napake zelo verjetno povzročilo tudi kakršnokoli nameščanje ali posodabljanje programja ali gonilnikov. Tožeča stranka je namreč v dopisu navedla, da je interni SCSI disk priključila na počasnejši interni kontrolor. Mnenje obeh izvedencev pa je skladno v ugotovitvi, da prav priklop na počasnejši interni kontrolor lahko povzroči izgubo slikovnih okvirjev (prim. mnenji sodnega izvedenca za računalniško opremo S. D. na str. 3, točke k,l,m, list. št. 48 spisa in B. Č. na str. 9-10, list. št. 153 in 154 spisa). Kar je pri tem bistveno, in tega dejstva tožeča stranka ne prereka, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil celoten sistem, ko ga je tožeča stranka vrnila toženi stranki, pobrisan, do posegov vanj pa je prihajalo tako s strani tožeče kot tožene stranke. Oba izvedenca sta v tem delu skladno mnenja, da je ugotavljanje, v kakšnem stanju je bil računalniški sistem originalno, zaradi posegov tožeče stranke, izbrisa podatkov na disku in zamenjave gradnikov ob servisnem pregledu tožene stranke, nesmiselno. Tudi višje sodišče ne dvomi v verodostojnost ugotovitve izvedencev, da ni mogoče ugotoviti, kateri posegi in posegi s katere strani so povzročili navedene napake v računalniškem sistemu. Tega stališča ne omaja niti pritožbeno sklicevanje na mnenje izvedenca B. Č. na 8. strani dodatnega mnenja (list. št. 199 spisa), kjer izvedenec dopušča le „možnost“, da toženi stranki pri pripravi sistema ni uspelo uspešno namestiti in konfigurirati vseh za to potrebnih in ustrezno skladnih gradnikov sistemov sistemskega in aplikacijskega programiranja, ter da je bil nepopolno delujoč sistem za uporabnika (funkcionalno) neuporaben. V tem delu je izvedenec dodal pojasnilo k prvotnemu odgovoru S. D. na vprašanje, ali bi sporni sistem deloval brez zamenjav. Izvedenec S. D. je bil namreč mnenja, da se je do tega vprašanja težko opredeliti zaradi posegov tožeče stranke – ta je namreč sistem vrnila pobrisan.

9. V nasprotju s pritožbenimi navedbami zato višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb obeh strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev. Višje sodišče v nadaljevanju odgovarja še na ostale pritožbene trditve tožeče stranke, ki jih je podala v dveh vsebinskih sklopih: najprej glede preostalih napak opreme, nato pa glede (ne)prikazovanja slike na sekundarnem monitorju.

I. O napakah na opremi:

10. Pritožnik trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so na sistemu že od samega začetka obstajale napake, napačna (zmotna ugotovitev dejanskega stanja), pa tudi v nasprotju s tem, kar sodišče samo navaja v razlogih sodbe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka). Pritožnik povzema dele izpovedbe M. W., iz katere naj bi izhajalo, da oprema ni delovala v času, ko jo je tožena stranka dobavila oziroma je bila oprema dobavljena z napakami, ki niso omogočale njene redne in normalne uporabe, ob upoštevanju, da je bila kupljena profesionalna oprema. Sodišče prve stopnje naj bi po eni strani ocenilo pričanje M. W. za prepričljivo, njegovo izpovedbo pa za resnično in glede na to, da je priči verjelo, bi po mnenju pritožbe moralo ugotoviti, da je oprema imela napake, ki so v zakonu opredeljene kot stvarne napake, kar izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka napake odpravljala. Smiselno torej pritožba uveljavlja, da so napake obstajale na sistemu že, ko ga je tožeča stranka prevzela. Vendar tega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila. V tem delu so namreč ugotovitve sodišča prve stopnje take, kot jih je tožeča stranka zatrjevala: da je namreč po prevzemu opreme 12. 9. 2002 pričela opremo uporabljati, 27. 10. 2002 je toženo stranko pozvala k odpravi napake pri prikazovanju slike na sekundarnem monitorju (o tem več pod II. točko obrazložitve), 3. 10. 2002 pa je toženi stranki poslala elektronsko sporočilo, ki se nanaša na odpravljanje težav z opremo. M. W., na katerega zaslišanje se tožeča stranka v pritožbi sklicuje, je v zvezi s pojavom težav z opremo skladno s tem izpovedal, da je bilo od začetka prisotno le, da slike ni bilo možno predvajati na dveh monitorjih, ostale napake pa so se pokazale sukcesivno v časovnih razdobjih po 14 dni oziroma tri tedne, torej po tem, ko je tožeča stranka opremo že redno uporabljala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je sledilo izpovedbi priče M. W., da je tožeča stranka toženo stranko obveščala o napakah nemudoma, ko so se te pojavile. Ni pa tožeča stranka, kot iz pričanja tudi izhaja, obvestila tožene stranke tudi o posegih v strojno opremo (pričanje M. W., zadnji odst. na list. št. 121 spisa). Na tem mestu gre le še dodati, da sodišče prve stopnje nikjer ni navedlo, da je izpovedbo priče M. W. v celoti sprejelo, kot trdi pritožba. Izpovedbo je sprejelo kot resnično, a je tudi ugotovilo, da se z ugotovitvami izvedencev deloma sklada. Tudi po mnenju višjega sodišča zato iz pričanja M. W. ni mogoče zaključiti, da je imel sistem že ob prevzemu stvarne napake, ki ne bi bile povezane z dejstvom, da je tožeča stranka sistem uporabljala, ob pojavu napak pa vanj tudi sama posegala.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja korespondenco strank z dne 9. 9. 2002 in 10. 9. 2002 (priloga A4 spisa). Ta namreč predstavlja dopisovanje pravdnih strank pred prevzemom opreme, torej iz časa, ko je tožena stranka opremo testirala in optimizirala. Gre torej za preizkušanje opreme, ki ga je tožena stranka izvedla pred prevzemom in ne za odpravljanje napak (prim. prvi odstavek 458. člena OZ oz. uvodno v 7. točki obrazložitve). Ni namreč sporno, da je tožeča stranka računalniško opremo prevzela 12. 9. 2002. Na tem mestu gre poudariti, da je S. D. v zvezi s prevzemom opreme ugotovil, da so bili vsi potrebni osnovni testi po priloženi dokumentaciji in komunikaciji med strankama opravljeni in je računalniška oprema delovala normalno. Tudi B. Č. je potrdil, da ni smiselno dvomiti, da je tožena stranka teste izvedla. Pri nekaterih testih je navedla pripombe oziroma težave ali pa obrazložila, da testa sploh ni izvedla (Mnenje S. D. na list. št. 48 spisa in B. Č. na list št. 203 spisa).

12. V potrditev dejstev, da so napake obstajale že od prevzema dalje in da niso povezane z ravnanjem tožeče stranke, se pritožnik sklicuje še na dopis z dne 14. 11. 2003. Tega je tožena stranka poslala tožeči stranki že po tem, ko je tožeča stranka opremo vrnila in od pogodbe odstopila, v njem pa je navedla, katere napake in na katerih delih sistema jih je ugotovila in katere gradnike sistema je zamenjala. Vendar se popravila nanašajo na sistem, ko je ta že prenehal delovati. Ni namreč sporno, da je tožeča stranka sistem vrnila v nedelujočem stanju. Dopis tako dokazuje le, katere napake so obstajale ob razdoru pogodbe in vračilu opreme, ne pa, da so te obstajale že ob njenem prevzemu. Ugotovljene obsežne napake, ki jih tožena stranka našteva v dopisu z dne 14. 11. 2003, pa so tudi po ugotovitvah obeh izvedencev mnogo verjetneje posledica poseganja v sistem, npr. pri matični plošči (glede te je S. D. ugotovil, da pri prevzemu ni kazala nobenih napak, glej mnenje str. 4, točka s), list. št. 48 spisa), katere okvara je, kot je izvedenec jasno navedel in kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, mnogo verjetneje posledica nestrokovnih posegov, kot pa originalne okvare (B. Č., mnenje str. 14, točka 2.2.15, list. št. 158 spisa). S sklicevanjem na dopis z dne 14. 11. 2003 zato tožeča stranka prav tako ni izpodbila ugotovitve sodišča prve stopnje, da originalni sistem ni kazal nobenih pomanjkljivosti ali napak, iz istega razloga pa ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na dopis tožene stranke z dne 5. 12. 2003, v katerem je tožečo stranko obvestila o popravilu opreme.

13. Zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile posamezne komponente na začetku brezhibne in je sistem deloval brezhibno, ki naj ne bi imela opore v izvedenskih mnenjih, pritožnik uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana protispisnost ni podana, saj gre za protispisnost takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listini, v tem primeru izvedenskem mnenju, pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. Glede na zgoraj navedeno pa je pri ugotovitvi dejstva, ali je ob predaji oprema delovala brezhibno ali ne, oziroma pri dokazovanju, v kakšnem stanju je bil računalniški sistem originalno, tožeča stranka ostala neuspešna prav zaradi lastnih posegov vanjo. Oba izvedenca sta namreč skladno povedala, da v primeru, da je sistem pobrisan, ni mogoče sklepati na stanje morebitnega nepopolnega delovanja ali nedelovanja (S. D. str. 48, B. Č. str. 147). Ugotovitev sodišča, da so bile posamezne komponente na začetku brezhibne in da so tudi funkcije sistema glede na izvedene teste delovale normalno, ima oporo v obeh izvedenskih mnenjih (prim. S. D., mnenje na str. 2, točka c), list. št. 47 spisa in B. Č., mnenje na str. 7, točka 2.2.2., list št. 151 spisa), vanjo pa tudi višje sodišče ne dvomi. Nenazadnje je nesporno, da od prevzema opreme z dne 12. 9. 2002 do 27. 10. 2002 tožeča stranka ni sporočila toženi stranki ničesar v zvezi z nedelovanjem sistema.

14. Tožeča stranka opozarja še na odgovor tožene stranke v elektronskem sporočilu z dne 3. 10. 2002, ki naj bi dokazoval obstoj napak na opremi že od samega začetka. Vendar se, kot ugotavlja višje sodišče, opisana „napaka“ glede High-light menuja nanaša na nezmožnost prikazovanja slike na sekundarnem monitorju, zato je ta pritožbena trditev na tem mestu za preizkus izpodbijane sodbe pravno nepomembna. V zvezi s tem višje sodišče odgovarja na pritožbene trditve v II. točki obrazložitve.

15. Na tem mestu gre odgovoriti še na pritožbeni očitek nepravilne uporabe 475. člena OZ, ki določa, da kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v katerem jo je prejel. Ker se je sodišče prve stopnje v sodbi na to določilo sklicevalo, naj bi tožeča stranka izgubila pravico do razdora pogodbe zato, ker ni vrnila sistema v stanju, v katerem ga je prejela. Vendar sodišče tega ni navedlo. Dejstvo, da je bil ob vračilu računalniški sistem oz. trdi disk na računalniku izbrisan, je za sodišče prve stopnje pravno pomembno le zato, ker je zaradi tega tožeča stranka ostala neuspešna v dokazovanju prvotnega stanja opreme. Pa tudi sicer so trditve tožeče stranke, da je sistem po tem, ko ga je tožena stranka ponovno vzpostavila, normalno deloval, pravno nepomembne. Ugotovitvi sami, da je bil ob vračilu celoten sistem pobrisan, tožeča stranka ne nasprotuje in tudi sama trdi, da na njem ni bilo programske opreme. Če je bil torej trdi disk pobrisan, pa oprema gotovo ni bila v stanju, v kakršnem jo je tožeča stranka prejela. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožena stranka, kot strokovnjak na tem področju, sistem, ki ji je bil vrnjen, popravila.

II. O (ne)prikazovanju slike na sekundarnem monitorju:

16. Pritožnik očita sodišču prve stopnje ugotovitev, da je bilo prikazovanje slike na sekundarnem monitorju za tožečo stranko tako samoumevna funkcija, da te zahteve posebej ni izpostavila prodajalcu. Vendar višje sodišče ugotavlja, da drugačnih trditev tožeča stranka niti ni podala in podlage svojega zahtevka sploh ni utemeljevala na trditvi o pogodbeni obveznosti tožene stranke glede doseganja določenih zmogljivosti oz. funkcij sistema. V zvezi z (ne)delovanjem slike na sekundarnem monitorju je tožeča stranka v tožbi toženi stranki očitala le, da jo je (neuspešno) pozivala k odpravi napake. V primeru, kot je ta, gre za stvarno napako, kadar stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, vendar ob predpostavki, da je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana (2. točka prvega odstavka 459. člena OZ). V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da tožeča stranka ob naročanju ni povedala, da potrebuje prikazovanje slike na sekundarnem – pomožnem monitorju in če bi tožena stranka za to željo vedela, bi tožeči stranki svetovala drugačno konfiguracijo sistema. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala, zato je to dejstvo šteti za priznano (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Kot je iz odgovora na tožbo razvidno, pa tudi ne drži pritožbena trditev, da tožena stranka vse do prejema izvedenskega mnenja S. D. sploh ni vedela, da delovna postaja Targa 3000 prikaza slike na sekundarnem monitorju ne omogoča. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da so tehnične lastnosti sistema takšne, da ne omogočajo prikazovanja slike na sekundarnem monitorju (odgovor na tožbo, list. št. 13 spisa) in ne gre za napako. To dejstvo sta potrdila oba izvedenca, da namreč tehnične lastnosti predmetne računalniške opreme ne omogočajo prikazovanja slike na sekundarnem monitorju, kar izhaja že iz priročnika proizvajalca Targe 3000. Pri tem niti ni pomembno, ali je tožena stranka za tako lastnost opreme ob prodaji vedela ali ne, saj je bila tožeča stranka na to dolžna opozoriti oziroma lastnost, ki je zanjo pomembna, izrecno izpostaviti. Tožeča stranka pa je trditev, da je bila navedena lastnost sistema med strankama dogovorjena, podala šele po prejemu izvedenskega mnenja S. D. (pripravljalna vloga z dne 7. 2. 2007, list. št. 72 spisa), torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker pri tem ni navedla, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že prej, jih ni mogoče upoštevati (prim. prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP). Ker pa z izpovedbami prič ni moč nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in mora stranka najprej zatrjevati konkretna dejstva, ki naj bi jih priče potrdile, se nadalje za neutemeljeno izkaže pritožbeno izvajanje tožeče stranke, da bi sodišče v smeri ugotavljanja dejstva, da je bilo prikazovanje slike na sekundarnem monitorju dogovorjeno že pred nakupom, moralo ocenjevati tudi izpovedbi M. W. in B. Ž. ter listinsko dokumentacijo. Iz istega razloga tožeča stranka ne more biti uspešna niti z očitkom, da je bila priča tožene stranke, A. Ž., ki je na strani tožene stranke sodeloval pri nabavi opreme in je izpovedal, da tožeča stranka za to lastnost ni povedala, očitno naučena priča. Dodati gre le še, da v zvezi z nezmožnostjo prikaza slike na sekundarnem monitorju sodišče na izpoved A. Ž. svoje odločitve niti ni oprlo.

III. O pobotnem ugovoru:

17. Tožeča stranka v pritožbi opozarja še, da je tožena stranka s postavitvijo pobotnega ugovora priznala obstoj terjatve tožeče stranke do višine, navedene v pobotnem ugovoru. Tako pravno naziranje je napačno, saj je tožena stranka zahtevku v celoti nasprotovala. Svojo nasprotno terjatev je uveljavljala kot obrambno sredstvo le za primer, da se ugotovi, da tožbena terjatev obstaja. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili že drugi ugovori tožene stranke utemeljeni, in da torej tožbeni zahtevek ni utemeljen, utemeljenosti ugovora zaradi pobota niti ni presojalo.

18. Ker pritožba ni utemeljena, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Prvi odstavek 458. člena OZ določa: „Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne.“

(2) Drugi odstavek 458. člena določa: „Prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem.“ 240. člen OZ določa: „Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.“