Jedro

Ponovno presojo utemeljenega suma bi moralo sodišče prve stopnje opraviti le, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin, vendar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se že ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so bili podlaga za odreditev in podaljševanje pripora, v času od vložitve obtožnice in njene pravnomočnosti v ničemer niso spremenili.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje, dva meseca po zadnjem preizkušanju pripora, ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega M. K. Obtoženi se nahaja v priporu od 20. 5. 2021 od 14.15 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pravnomočno je obtožen storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 2. Zoper ugotovitveni sklep o priporu se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjski senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da naj bi senat sodišča prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker naj iz tekom preiskave izvedenih dokazov ne bi izhajalo, da je obtoženi K. storilec obravnavanih kaznivih dejanj. V podporo tej pritožbeni tezi pritožnik sodišču druge stopnje ponuja svojo oceno izvedenih dokazov, tako personalnih kot tudi materialnih ter na ta način izpodbija zaključek prvega sodišča o nadaljnjem obstoju zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma.

6. Pritožbeno sodišče povzete pritožbene navedbe zavrača, saj ugotavlja, da je zoper obtoženca vložena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 11. 8. 2021, številka Kt/9197/2021. Obtožnica je postala pravnomočna, predobravnavni narok v predmetni kazenski zadevi pa je razpisan za dne 27. 10. 2021. Z dejstvom pravnomočne obtožnice je bil utemeljen sum storitve v obtožnici opisanih in obtožencu očitanih kaznivih dejanj znova formalno dognan. Ponovno presojo utemeljenega suma bi moralo sodišče prve stopnje opraviti le, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin, vendar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se že ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so bili podlaga za odreditev in podaljševanje pripora, v času od vložitve obtožnice in njene pravnomočnosti v ničemer niso spremenili. Izpodbijani sklep je zato v tem delu zadostno obrazložen, kar pomeni, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila storjena.

7. Tudi glede obrazložitve ponovitvene nevarnosti, tako kar se tiče objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni podalo zadovoljive argumentacije, ampak naj bi priporni razlog le pavšalno utemeljevalo.

8. Pritožbeno sodišče se s pritožbenim stališčem ne strinja, saj že bežen pregled točke 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa izkazuje prav nasprotno. Na strani objektivnih okoliščin je prvo sodišče izpostavilo težo kaznivih dejanj, še zlasti kaznivega dejanja ropa, za katerega je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje izpostavilo način izvršitve kaznivega dejanja ropa, ki kaže na dobro načrtovano inkriminirano ravnanje. Na strani osebnostnih lastnosti, ki delajo obtoženca ponovitveno nevarnega sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je specialni povratnik, da je bil že petindvajsetkrat pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj, da naj bi predmetno kaznivo ropa dejanje storil na isti dan, ko je bil pred drugim sodiščem znova obsojen, da naj bi ga storil tekom preizkusne dobe po pogojni obsodbi drugega sodišča, da naj bi pri kaznivem dejanju ropa izkazal veliko mero odločenosti, vztrajnosti in brezobzirnosti (ravnanje z oškodovanko Zdenko Oblak) ter da kljub zaposlitvi ne izkazuje urejenih družinskih razmer. Tako gre tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zaključiti, da je obrazložen v skladu z ustaljeno sodno prakso ter zahtevami kazenskega postopkovnika ter določbami 20. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

9. Sorazmernost pripora je prepričljivo obrazložena v izpodbijanem sklepu pod točko 6, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo težo očitanih kaznivih dejanj kot tudi obtoženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in s tem povezano ogroženost ljudi in njihovega premoženja. Slednja je vsekakor tolikšna, da pretehta nad pravico obtoženca do osebne svobode. Pri tem je treba zavrniti sklicevanje obrambe na obtoženčevo zaposlitev, saj kot je sodišče druge stopnje poudarilo že v prejšnjih sklepih, je izguba zaposlitve logična ter vnaprej znana posledica pripora in s tem povezane odsotnosti z dela. Že z dejstvom, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh kavtel iz procesne zakonodaje ter Ustave, z neomajno argumentacijo utemeljilo predmetni ugotovitveni sklep o priporu, je izključen pritožbeni očitek o obtoženčevem neenakopravnem obravnavanju napram obtoženima sostorilcema.

10. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obtoženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi in njihovega premoženja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom kot je npr. hišni pripor. Obtoženec naj namreč s kaznivimi dejanji ne bi prenehal, kljub izrečenim zapornim kaznim, pogojnim obsodbam, alternativnim oblikam izvršitve zaporne kazni, za uporabo milejšega osebnega omejevalnega ukrepa pa je vsekakor potrebno obtoženčevo sodelovanje in njegova trdna volja, da milejšega ukrepa ne bo kršil. 11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.