Jedro

V odgovoru na tožbo je toženec priznal iztoževano obveznost, pripoznati pa zahtevka ni mogel, ker terjatev takrat še ni zapadla v plačilo. Do dneva natančno je navedel čas zapadlosti terjatve, napovedal izpolnitev obveznosti na ta dan in obveznost tudi dejansko izpolnil. S 157. členom ZPP predpisan pogoj pripoznave tožbenega zahtevka je na ta, sicer specifičen način, izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je po tem, ko je bil postopek zaradi umika tožbe že pravnomočno ustavljen, na poziv tožeče stranke odločalo še o priglašenih pravdnih stroških, pri plačilu katerih je tožeča stranka ob umiku tožbe vztrajala. Odločilo je, da se predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zahtevku tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v celoti ugodi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da so bila denarna sredstva, preden jih je toženec prenesel na drug račun, naložena na tožničinem računu. Toženec je bil na računu pooblaščen. Ponavlja navedbe, da je toženec sredstva brez tožničinega soglasja in vednosti prenesel na račun, do katerega tožnica ni imela dostopa. Ponavlja trditev, da je tožnica po tem, ko je to ugotovila, zahtevala vrnitev denarja. Meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam toženca, da je tožeči stranki pojasnil, da bo sredstva vrnil. Trdi, da je brez podlage ugotovitev o tožničinem okrnjenem zdravstvenem stanju. Tožnica je povsem lucidna in je bila opravilno sposobna tudi v času, ko je toženca pozivala k vrnitvi denarja in vložila tožbo. Toženec se na tožničino zdravstveno stanje sklicuje zgolj za potrebe te pravde. Toženec bi moral sprožiti postopek o opravilni sposobnosti, če se že sklicuje na tožničino opravilno nesposobnost. Sprašuje se, zakaj je bilo potrebno, da se tožničina sredstva prenakažejo na toženčev račun, saj bi bila vezava denarja lahko izvršena neposredno iz tožničinega računa. Navaja, da se je toženec večkrat izrekel, da tožničinih sredstev ne bo vrnil. Tožnici je toženec izrecno rekel, da ji denarnih sredstev ne bo vrnil in se o tem z njo ne ob pogovarjal. Toženec za tožnico ne skrbi in je ne obiskuje. Odtegnitve sredstev ni mogoče razložiti drugače kot s protipravno prisvojitvijo.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Ponavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje podane trditve in zaključuje, da staršev niti enkrat ni ogoljufal, kaj šele okradel. Opozarja, da so sorodniki vedeli, da je tožničin denar pri njem. Dvomi, da je tožnica s pisanjem v tem postopku seznanjena. Opozarja na neargumentiranost pritožbene trditve o tožničini lucidnosti, saj je zdravniška strokovna ocena drugačna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravni položaj v primeru umika tožbe je urejen s 158. čl. ZPP. Določeno je, da mora tožeče stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Izjema od tega pravila velja v primeru, ko je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. V obravnavni zadevi gre za tak dejanski stan. Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka; tožeča stranka je zahtevek umaknila takoj, kot je toženec zahtevek izpolnil. Izterjevani denarni znesek je toženec na tožničin račun nakazal dne 11.2.2015, dne 16.4.2015 pa je tožeča stranka tožbo umaknila. Upoštevajoč zgolj to določilo bi bila tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.

6. Zaradi toženčevih trditev, da povoda za tožbo ni dal in pripravljenosti zahtevek izpolniti, je treba dejanske okoliščine aplicirati tudi na 157. čl. ZPP. S tem členom je določeno, da mora tožnik – v primeru, ko tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je zahtevek pripoznala preden se je spustila v obravnavanje (v odgovoru na tožbo ali na glavni obravnavi) – toženi stranki povrniti pravdne stroške. V tem primeru je torej tožeča stranka dolžna sama kriti svoje pravdne stroške.

7. Že v odgovoru na tožbo je toženec priznal obveznost plačila iztoževanega zneska, pripoznati pa zahtevka ni mogel, ker terjatev takrat še ni zapadla v plačilo. Do dneva natančno je navedel čas zapadlosti terjatve (iztek roka vezave denarnih sredstev), napovedal izpolnitev obveznosti na ta dan in obveznost tudi dejansko izpolnil. Ker je toženec argumentirano vedel, da terjatev še ni zapadla v plačilo, je s 157. čl. ZPP predpisan pogoj pripoznave tožbenega zahtevka na ta, sicer specifičen način, izpolnjen.

8. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da povoda za tožbo toženec ni dal. Toženec je zelo jasno opisal takratno tožničino razmišljanje o nevarnosti, da bi si denarna sredstva prilastila hčerka. Prepričljivo je opisal tudi druge okoliščine v zvezi s tožničino skrbjo za denarna sredstva. Razumljivo je pojasnil, zakaj je tožničina denarna sredstva vezal pri banki (naročilo tožnice, ki je tudi pred tem vezala prosta sredstva) in zakaj je odredil, da se vezana sredstva po vezavi sprostijo na njegov račun (takratno tožničino razmišljanje o ogroženosti sredstev na njenem računu). Dejstva, da je tožnica tožencu poverila skrb za njena denarna sredstva, tožeča stranka ni zanikala. V zvezi s tožničinim sporom s hčerko tožeča stranka ni navedla ničesar; ni zanikala, da je toženec prav zaradi varstva tožničinih denarnih sredstev pred hčerko dobil pooblastilo za dostop do tožničinih sredstev pri banki. Trditev, da je toženec denarna sredstva vezal na podlagi tožničinega naročila, ni zanikana. Tožeča stranka je zatrjevala zgolj to, da je toženec pred pravdo vračilo denarnih sredstev odklanjal, kar je toženec potrdil z obrazložitvijo, da vračila zaradi vezanosti ni mogel izvršiti. Tožničina trditev, da je toženec rekel, da denarja tožnici nikoli ne bo vrnil oz. izročil, pa je, glede na ostale okoliščine, neverjetna.

9. Pravilno je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ta pravda ni bila potrebna. Toženec je denarna sredstva tožnici vrnil takoj, ko je to lahko storil. Pred tem ji denarnih sredstev ni mogel izročiti, ker jih je skladno z njenim naročilom (mandatna pogodba) vezal za določen čas. Iz listin sledi, da je toženec (prevzemnik naročila) tožnici (naročiteljici) brez zavlačevanja izročil vse, kaj je prejel iz opravljanja zaupanih mu poslov (771. čl. Obligacijskega zakonika). Pred pravdo tožničine zahteve po izročitvi denarja ni mogel izpolniti, ker se je po tožničinem naročilu odrekel pravici do razpolaganja z denarnimi sredstvi do izteka njihove vezave pri banki. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da zaradi tega, ker si je tožnica v zvezi z naročilom vezave denarja premislila, toženec ne sme biti oškodovan. Dejstvo, da je bila vezava izvedena s sprostitvijo sredstev na toženčev račun, toženčevega prilastitvenega namena ne potrjuje. Trditev o takratnem tožničinem razmišljanju o ogroženosti denarja na njenem računu, namreč ni bila zanikana.

10. Zaradi zgoraj navedenih okoliščin ni prepričljiva tožeča stranka, ki je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, ponavlja pa tudi v pritožbi, da je toženec denarna sredstva proti njeni volji prenesel na svoj račun in da je vračilo denarja odklonil. Toženec je potrdil, da je tožnica denar po tem, ko je bil že vezan, želela dobiti nazaj, vendar ji zaradi dobe vezave ni mogel ustreči. Njenim spremenjenim navodilom ni mogel slediti iz objektivnih razlogov in ne gre za prilastitev njenih sredstev ali odmik od naročila (769. čl. Obligacijskega zakonika). Ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče nekritično sledilo toženčevim trditvam. Neprepričljiva je tožeča stranka, ki se – kljub temu, da je toženec že v odgovoru na tožbo pojasnil zakaj je: odprl svoj račun pri ... banki d.d.; po tožničinem naročilu vezal tožničina denarna sredstva; odredil sprostitev denarnih sredstev na novoodprt račun – v pritožbi to sprašuje. Enako sprenevedavo je v vlogi z dne 10.2.2015 navedla, da si je težko razložiti, iz kakšnega razloga si toženec dovoli, da enostavno zadržuje njena sredstva. Vse to je toženec razumljivo in natančno že pred tem (v dogovoru na tožbo) pojasnil, navedel osebe, ki so jim zatrjevana dejstva znana, predložil listinske dokaze, pa tožeča stranka s toženčevimi trditvami ni polemizirala. Ker so takó argumentirane toženčeve navedbe enostavno preverljive, v njihovo verodostojnost ni dvoma.

11. Do razloga, zakaj si je tožnica glede vezave sredstev premislila, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti, ker ne gre za odločilno dejstvo. Opozorilo je le na listinsko dokumentacijo, ki potrjuje tožničine zdravstvene težave na psihičnem področju, ker bi bil to lahko razlog za tožničino neodločnost v mandatnem razmerju s tožencem. Pritožba neutemeljeno navaja, da so navedbe o tožničinem zdravstvenem stanju brez kakršnekoli podlage, saj se sodišče sklicuje na listine, katerih verodostojnost ni bila sporna. Pritožbena trditev, da bi moral toženec sprožiti ustrezne postopke v zvezi s tožničino opravilno sposobnostjo, je nesprejemljiva, ker toženec tožničine opravilne nesposobnosti ni zatrjeval. 12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov tožeče stranke (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na tožbo ni imela oz. jih ni priglasila.

13. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.