Jedro

V pravdi zaradi vnemirjanja lastninske pravice je poleg neposrednega motilca pasivno legitimiran tudi posredni motilec, po katerega nalogu oziroma naročilu je neposredni motilec storil vznemirjenje, ali pa tisti, ki ima od takega neposrednega vznemirjenja korist, ki jo kasneje odobri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica oziroma nasprotna toženka (v nadaljevanju tožnica) je v tem postopku zahtevala prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na parceli 04/29 k. o. ...1 Trdila je, da toženka oziroma nasprotna tožnica (v nadaljevanju toženka) to nepremičnino uporablja (vsaj kot posredna posestnica) za parkiranje, čeprav za to nima pravnega naslova in kljub prepovedi. Toženka je zahtevku nasprotovala in trdila, da je parcela 04/29 njena last oziroma da ima na njej služnost. V zvezi s tem je vložila nasprotno tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - zavrnilo primarni (ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine) in podredni zahtevek (ugotovitev služnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine) po nasprotni tožbi (točki III in IV izreka); - zavrnilo zahtevek po tožbi, da je toženka dolžna opustiti hojo in vožnjo po parceli 04/29 (točka II izreka); - ugodilo zahtevku po tožbi, da je toženka dolžna na parceli 04/29 opustiti parkiranje in ustavljanje vozil (točka I izreka); - toženki naložilo, da tožnici plača 552,12 EUR stroškov postopka s pripadki (točka V izreka).

3. Zoper odločitev v točkah I, III, IV in V vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku po nasprotni tožbi ugodeno, zavrnjen pa bo še preostali del zahtevka po tožbi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Trdi, da je sodišče odločitev sprejelo na podlagi zgrešene dokazne ocene. Čeprav tožnica svojih trditev ni podkrepila z nobenimi resnimi dokazi in sama o dogajanju ni vedela praktično ničesar, ji je sledilo in na z njene strani zatrjevana dejstva oprlo odločitev. Vztraja, da so z njo povezane osebe več kot dvajset let sporno zemljišče uporabljale ne le za parkiranje, ampak tudi za vožnjo in hojo. Drugače sploh parkirati ne bi mogle. Tudi do hiše drugače ni mogoče priti. O tem sodba nima razlogov oziroma so nejasni in si nasprotujejo, to pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Toženka ni ne lastnica ne posestnica vozila in ga zato na spornem zemljišču ne parkira. Vztraja, da svojim družinskim članom in obiskovalcem soglasja za parkiranje ni dala. Tam parkirajo kupci trgovine C. in druge osebe, ki s toženko nimajo nobene povezave. Za nemožnost uporabe nepremičnine toženka ne more biti odgovorna. Opozarja, da tožnica ni v zvezi s tem sprožila nobenega spora. Nedokazano je, da je ravno ona zemljišče protipravno in brez pravne podlage asfaltirala. Pisni pozivi, ki jih omenja sodišče, ne morejo pomeniti relevantne podlage za ugotovitev, da je bilo uporabi nasprotovano. Vztraja pri že podanih argumentih. Meni, da je na zemljišču, ki so ga z njo povezane osebe nemoteno uporabljale brez nasprotovanja tožnice več kot 20 let in v dobri veri, pridobila lastninsko pravico. Drugačen zaključek je brez prepričljivih razlogov in zato je tudi v zvezi s tem podana bistvena kršitev postopka. V vsakem primeru je priposestvovana vsaj služnost. Tako pravico nujno rabi. Za hojo, vožnjo, pa tudi ustavljanje in parkiranje je zemljišče uporabljala od leta 1981. Balinišče za to ni bilo ovira. Neargumentirano je stališče, da je za dostop uporabljala zemljišče, ki je v lasti A. A. Od njega toženka in ostali B. niso dobili nobenega dovoljenja, še manj pa služnosti.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v točki II izreka sodbe postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. Predmet preizkusa je bil zato le preostali del zgoraj povzete odločitve.

Glede postopkovnih kršitev

7. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi za tiste dele sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj in na kakšni podlagi je zaključilo, da toženka parcele 04/29 za hojo in vožnjo ni uporabljala, da lastninske pravice na njej ni priposestvovala in da je do svoje nepremičnine (to je parcele 04/25) dostopala preko nepremičnine A. A. (to je parcele 04/2).

8. V nasprotju s prepričanjem pritožnice pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Pavšalen očitek o zgrešeni dokazni oceni, ki naj bi brez prepričljivih dokazov sledila tožničinim navedbam, je zato neutemeljen.

Glede lastninske pravice na parceli 04/29

9. Materialnopravni zaključek, da toženka ob upoštevanju določb 28. in 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lastninske pravice na parceli 04/29 ni priposestvovala, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da v obdobju, ko je priposestvovalna doba tekla, to je od 25. 7. 1997 dalje2, ni bila dobroverna3. Ves čas je vedela, da zemljišče ni njeno. Vedela je, da je imela (preden je bilo zemljišče vrnjeno pravnima prednicama tožnice) na njem pravico uporabe občina, seznanjena pa je bila tudi s tem, da je bil s strani pravne prednice tožnice vložen zahtevek za denacionalizacijo. Ob dejstvu, da pritožnica povzetih dejanskih ugotovitev, ki nudijo podlago za sklep o njeni nedobrovernosti, ne izpodbija, le s pritožbenim vztrajanjem, da je tak sklep nepravilen in da so za priposestvovanje izpolnjeni vsi pogoji, ne more biti uspešna. Zahtevek za ugotovitev njene lastninske pravice na parceli 04/29 je bil zato pravilno zavrnjen.

10. Čeprav toženka preostalega dela odločitve v točki III izreka sodbe ne izpodbija, pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je bil iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v točki 34, zaradi nesklepčnosti pravilno zavrnjen tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Glede (ne)priposestvovanja služnosti na parceli 04/29

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so sledeče: Sporno zemljišče je bilo do približno leta 1990 balinišče in se s strani toženke (oziroma drugih uporabnikov njene nepremičnine) za hojo, vožnje in parkiranje vozil ni uporabljalo. Za parkiranje in s tem povezano ustavljanje se je začelo uporabljati po letu 1990, najprej kot makadamsko, potem pa asfaltirano parkirišče z označenimi parkirnimi mesti. Pravni prednici tožnice sta parkiranju nasprotovali. Toženka ter ostali uporabniki njene nepremičnine so do nepremičnine 04/29 dostopali preko parcele 04/2. Parcele 04/29 za hojo in vožnjo do hiše toženke na parceli 04/25 (oziroma druge njene nepremične) niso nikoli uporabljali.

12. V pritožbenem postopku toženka tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbija najprej glede ugotovitve, da se parcela 04/29 pred letom 1990, ko je bilo na njej balinišče, za druge namene ni uporabljala. Trdi, da balinišče hoje, vožnje, parkiranja in ustavljanja ni preprečevalo, sodišče naj bi pojem balinišča razumelo narobe. Tem trditvam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj so v nasprotju s tem, kar je toženka sama navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako je v vlogi z dne 15. 2. 2017 pojasnila, da se po parceli 04/29, dokler je bila namenjena balinanju, ni hodilo, še manj pa vozilo. Take navedbe, ki niti niso bile prerekane, pa je ob zaslišanju potrdila tudi tožničina skrbnica C. C.4

13. Toženka nadalje kot zmotno označuje ugotovitev, da se parcela 04/29 za hojo in vožnjo tudi po letu 1990 ni nikoli uporabljala. Svoj očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljuje z dejstvom, da parkiranje brez vožnje in hoje ne bi bilo mogoče. Pritožbeno sodišče očitek zavrača, saj hoja in vožnja, ki bi bila pravno relevantna za zatrjevano služnost, ni hoja in vožnja, ki je nujna posledica oziroma sestavni del parkiranja, ampak hoja in vožnja, ki bi se izvajala preko parcele 04/29 z namenom dostopa (z vozilom ali peš) do toženkine parcele 04/25 ali do druge nepremičnine. Takih voženj in hoje pa v konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča toženka ni dokazala. Tako že dejstvo, da je bilo do leta 1990 na parceli 04/29 balinišče, po tem letu pa parkirišče, dokazuje, da se zemljišče za druge namene ni uporabljalo. Da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, pa dodatno potrjuje 1. okoliščina, da toženka na lastnih nepremičninah nima možnosti parkiranja in zato ni logično, da bi se vožnje do teh nepremičnin kljub temu (redoma) izvajale; ter 2. dejstvo, oprto na izpovedbe prič D. D., C. C. in A. A., da so toženka in ostali uporabniki s P. ceste do toženkinih nepremičnin dostopali preko nepremičnine last A. A. (to je preko parcele 04/2), in sicer tako, da so se pripeljali po tej nepremičnini, vozilo parkirali na parceli 04/29 in nato peš, ponovno po parceli 04/2, odšli do nepremičnine toženke. Pritožnica v pritožbi slednje sicer zanika, a pri tem navede le to, da A. A. uporabe svoje nepremičnine ni dovolil oziroma ni ustanovil služnosti. To pa, tudi če morebiti drži, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov ne potrjuje tega, kar zatrjuje toženka.

14. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je priposestvovanje služnosti parkiranja in s tem povezanega ustavljanja (ne pa tudi služnosti voženj in hoje, ki se nikoli ni izvrševala) glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve začelo teči okoli leta 1990. Priposestvovalna doba, ki je tako po 54. členu ZTLR kot po drugem odstavku 217. člena SPZ znašala dvajset let, bi se iztekla v letu 2010, vendar le, če v vmesnem času ne bi bilo nasprotovanja izvrševanju služnosti s strani pravnih prednic tožnice. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica takšno nasprotovanje izkazala s predložitvijo dveh dopisov. Prvega je poslala tožničina babica E. E. v času (to je 20. 11. 1995), ko je imela zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka lastninsko pravico v pričakovanju, drugega (z dne 14. 12. 2005) pa tožničina mama F. F., ki je bila takrat že lastnica sporne nepremičnine.5 Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo pravno formalno učinkovito že prvo nasprotovanje parkiranju, a vseeno dodaja, da glede vprašanja, ali je uporabo prepovedala lastnica nepremičnine, zagotovo ne more biti vprašljiv drugi dopis. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede vsebine poslanih dopisov. Do tega, kar v njih moti toženko (ime, naslov) in kar ponavlja v pritožbi, se je celovito in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Ker se pritožbeno sodišče s temi razlogi strinja, jih ne ponavlja. Ker je skladno s sodno prakso nasprotovanje podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z uporabo svoje nepremičnine ne strinja in ji nasprotuje in ker določba 54. člena ZTLR in 217. člena SPZ govori le o nasprotovanju, tudi ni nobene podlage za to, da bi moralo biti nasprotovanje pravnih prednic tožnice izraženo v posebni obliki, to je v obliki vložitve tožbe ali sprožitve kakšnega drugega postopka. Tudi ni pomembno število nasprotovanj, zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno.6 V konkretnem primeru oba dopisa tej zahtevi ustrezata.

15. Zaključek sodišča prve stopnje, da do priposestvovanja zatrjevane služnosti ni prišlo, je zato pravilen, pravilna pa je posledično tudi odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zahtevke za ugotovitev obstoja služnosti zavrnilo. Enako kot v zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice, pritožbeno sodišče tudi v zvezi s služnostjo pritrjuje materialnopravni pravilnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Glede vznemirjanja lastninske pravice

16. Toženka v pritožbi vztraja, da sama v pravdi zaradi vnemirjanja lastninske pravice ni pasivno legitimirana, saj na parceli 04/29 ni nikoli parkirala. Osebnega vozila nima ne v lasti ne v posesti, prav tako pa svojim družinskim članom v zvezi s tem ni dala soglasja.

17. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v pravdi zaradi vnemirjanja lastninske pravice poleg neposrednega motilca pasivno legitimiran tudi posredni motilec, po katerega nalogu oziroma naročilu je neposredni motilec storil vznemirjenje, ali pa tisti, ki ima od takega neposrednega vznemirjenja korist, ki jo kasneje odobri.7 V konkretnem primeru zato dejstvo, da toženka, ker ni bila lastnica oziroma posestnica vozila, na parceli 04/29 sama osebno nikoli ni parkirala ter ustavljala vozil(a), samo po sebi ne izključuje njene pasivne legitimacije. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili neposredni motilci njena hči, sin in vnuk; da so (bili) vsi tudi uporabniki njene hiše stoječe na parceli 04/25 in da se je s temi osebami vsaj občasno pripeljala in odpeljala tudi sama, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pritožnica za parkiranje in s tem povezano ustavljanje na parceli 04/29 s strani svojih družinskih članov vedela in tako uporabo tožničine parcele tudi odobravala. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, to izhaja iz izpovedb prič G. G. in C. C., pa tudi iz dopisov v spisu, v katerih ni nikoli omenila, da sama z uporabo tožničine nepremičnine za potrebe parkiranja ne soglaša in da to počnejo člani njene družine v nasprotju z njeno voljo. Nobenega dvoma tudi ne more biti, da je imela toženka kot lastnica nepremičnine 04/25 od uporabe korist. S tem je bilo namreč uporabnikom njene nepremičnine zagotovljena (brezplačna) možnost parkiranja. Okoliščina, da na parceli 04/29 parkirajo tudi tretje osebe (obiskovalci sosednjih lokalov in trgovine) na pasivno legitimacijo toženke, ki se navezuje na uporabo s strani z njo povezanih oseb (družinskih članov), ne vpliva.

18. Ob ugotovitvi, da je tožnica lastnica parcele 04/29 in da toženka kot posredna motiteljica za poseganje v tožničino lastninsko pravico (v obliki parkiranja in s tem povezanega ustavljanja) nima pravne podlage, je pravilna odločitev, s katero je sodišče zahtevku, da s tem preneha, ugodilo.

Sklepno

19. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 V nadaljevanju pritožbeno sodišče pri navedbi posameznih parcel izpušča oznako katastrske občine, saj se vse nahajajo v k. o. ... 2 Pred tem je bilo zemljišče družbena lastnina in na njem priposestvovanje ni bilo mogoče (glej razloge v točki 17 izpodbijane sodbe). 3 Dobra vera je bila tako po ZTLR kot po SPZ eden od kumulativnih pogojev, da je do priposestvovanja lastninske pravice lahko prišlo. 4 C. C. je na izrecno vprašanje sodišča, ali se je v času, ko je bilo na zemljišču balinišče, le-to uporabljalo (tudi) za parkiranje, hojo in vožnjo, odgovorila, da ne. 5 Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je lastninsko pravico pridobila z darilno in služnostno pogodbo z dne 12. 6. 2003. 6 Glej odločbo VSL II Cp 340/1997, II Cp 4205/2009, II Cp 2464/2011 in I Cp 2794/2013. 7 Glej odločbo VS RS II Ips 894/2009 ter odločbe VSL, ki jih v opombi 10 izpostavlja že sodišče prve stopnje, dodatno pa tudi odločbe VSL I Cp 1972/2009, I Cp 4537/2010, I Cp 3915/2011 in I Cp 2794/2013.