Jedro

Ker sta toženca drugi osebi v smislu petega odstavka 28. člena ZD in ne sodita v krog oseb iz 106. člena ZD, nepremičnine pa sta dobila na podlagi 10 let pred zapustničino smrtjo sklenjene pogodbe, jima ne glede na vprašanje (ne)odplačnosti te pogodbe, nepremičnin ni potrebno vračati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica s tožbo v tej pravdni zadevi uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža po pokojni posvojiteljici. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek, s katerim je od tožencev zahtevala nerazdelno plačilo 8,500.000,00 SIT, zavrnilo, ker v konkretnem primeru ne gre za izročilno pogodbo v smislu določb 106 - 116 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in tožnici iz premoženja, izročenega tožencem z navedeno pogodbo, ne gre priznati dednih pravic iz naslova nujnega deleža. Poleg tega je tožnica prisostvovala zapuščinski obravnavi po pokojni, kjer nujnega deleža ni uveljavljala, zato jo pravnomočni sklep o dedovanju v zadevi D 48/97 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah zavezuje. Sodišče še ugotovi, da je poleg tega izkazano tudi razdedinjenje tožnice v smislu prvega odstavka 42. člena ZD.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz razloga, ker niso podani z zakonom določeni pogoji, ko lahko dedič pravico do nujnega deleža uveljavlja tudi samostojno v pravdi in ker toženca v razmerju do pokojne nista zakonita dediča in kot tretja na podlagi petega odstavka 28. člena in 38. člena ZD ne bi bila dolžna vračati morebitnega darila tožnici. Zato se pritožbeno sodišče glede vprašanja o razdedinjenju in odplačni naravi izročilne pogodbe ni opredelilo.

Tožnica je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi jo morala sodnica v zapuščinskem postopku vprašati ali karkoli zahteva iz premoženja, ki je bilo predmet darila za čas življenja pokojnice, prav tako pa bi jo moralo podučiti, da je ona edina upravičena do dedovanja in jo opozoriti, da mora prijaviti tudi svojo pravico do dednega deleža pri tistem premoženju, s katerim je pokojnica že razpolagala, zato je pravnomočni sklep o dedovanju ne veže. Na zapuščinsko obravnavo sploh ni bila vabljena in ji je prisostvovala brez pooblaščenke. Nelogična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dedno nevredna, ko iz sklepa o dedovanju izhaja, da je nekaj premoženja vendarle dedovala. Tudi če bi dedna nevrednost obstajala, bi moralo zapuščinsko sodišče oba toženca napotiti na pravdo, da bi to dokazala. Nadalje navaja okoliščine, ki izkazujejo, da njena dedna nevrednost ni podana. Sklepno dodaja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno tolmačilo 28. člen ZD. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da se razveljavi le sodba pritožbenega sodišča in se mu zadeva vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in se jo zato lahko vloži le v zakonsko predvidenih primerih. Tretji odstavek 370. člena ZPP izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Del neizpodbojnega ugotovljenega dejanskega stanja tvorijo tudi ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, da je 15.6.1987 sedaj pokojna M. M. s tožencema (nečakom in njegovo ženo) sklenila izročilno pogodbo, s katero jima je izročila zaščiteno kmetijo na naslovu ..., vpisano v vl.št.34 k.o. ... Tožnica (posvojenka pokojne) v tem pravdnem postopku uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža, saj je zapuščinsko maso predstavljalo le 380 delnic Arkade.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Nujni dediči imajo skladno z določilom 41. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 82/94, v nadaljevanju ZD) pravico zahtevati vrnitev daril v treh letih od zapustnikove smrti (kot v obravnavanem primeru). Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi, ali sploh in za kolikšno prikrajšanje gre, saj se darila vračajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi oziroma po zakonski dikciji prvega odstavka 34. člena ZD "kolikor je treba, da se dopolni nujni delež". Kolikšno je prikrajšanje nujnega deleža, je odvisno od vrednosti tega deleža, ta vrednost pa od vrednosti zapuščine. Da se nujni delež izračuna na podlagi vrednosti zapuščine, jasno izhaja iz prvega odstavka 28. člena ZD. V nadaljnjih odstavkih tega člena je podrobneje urejen način ugotovitve vrednosti zapuščine. Po popisu in ocenitvi zapustnikovega premoženja se pasiva odbije od aktive, razlika pa predstavlja čisto zapuščino. Tej vrednosti je potrebno prišteti vrednost daril iz četrtega in petega odstavka 34. člena ZD, torej daril, ki jih je zapustnik dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič in nato še vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči. Tako dobljena obračunska vrednost zapuščine je šele osnova za izračun vrednosti zakonitih in nato nujnih deležev posameznih nujnih dedičev.

Obrazloženo pomeni, da je vrednost tožničinega nujnega deleža in s tem obseg prikrajšanja nujnega deleža, zaradi katerega naj bi se vračalo zatrjevano darilo, odvisna od vrednosti zapuščine, ta pa od vprašanja, ali je vrednosti čiste zapuščine potrebno prišteti vrednost spornih izročenih nepremičnin. Ker sta toženca drugi osebi v smislu petega odstavka 28. člena ZD in ne sodita v krog oseb iz 106. člena ZD, nepremičnine pa sta pridobila na podlagi 10 let pred zapustničino smrtjo sklenjene pogodbe, jima ne glede na vprašanje (ne)odplačnosti te pogodbe, nepremičnin ni potrebno vračati. Druge osebe v smislu petega odstavka 28. člena ZD vračajo namreč le darila, ki jih je zapustnik dal v zadnjem letu svojega življenja.

Ker se po zgoraj povedanem izkaže, da kljub pravočasno vloženi tožbi za vrnitev daril, daril danim osebam iz petega odstavka 28. člena ZD (kamor štejeta tudi toženca) ni mogoče več "izpodbijati" in zahtevati, da se vračunajo v zapuščino, se vsa ostala revizijska izpodbijanja izkažejo za brezpredmetna. Tudi če bi zatrjevane kršitve določb postopka v zvezi z vodenjem zapuščinske obravnave, izostankom napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča in vprašanjem dedne nevrednosti bile podane, to ne bi moglo vplivati na končno odločitev v tej zadevi.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.